Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Slovenci ob 22.00 in ob 22.15

Grega Wernig

Zapiskalo je. Oziroma zacingljalo, pozvonilo, kakorkoli pač pravite zvoku, ki ga izpusti iz sebe mobilni telefon ob prihodu kratkega sporočila.

In nato je zapiskalo še enkrat, še preden bi se človek, udobno zleknjen v naročje sobotnega večera, lahko odzval na prvega. "In kdo se bo smejal zadnji," je bil skupni imenovalec vsebine. Bilo je nekaj minut pred 22. uro, Hrvaška je na zdaj že kultni tekmi za tretje mesto vodila z osmimi goli prednosti, jaz pa sem bil na tako zelo tankem ledu, kot bi bil eden od akterjev na igrišču pariške dvorane.

Zgodilo se mi je že, da so mi ljudje kaj pod nos molili ob uspehih slovenskih športnikov in se na tak način odzivali na moje kritike. Tokrat pa se mi je prvič dogajalo, da se je name vsulo, ker sem napovedal slovensko kolajno. Oziroma če sem bolj natančen, ker smo jo napovedali, jaz pa sem vas pred nekaj dnevi na to neizpodbitno dejstvo zgolj spomnil. Da so se nam vsi smejali, sem zapisal v prejšnji kolumni na taisti strani. Da so se nam smejali, ker smo na prvi dan prvenstva izšli z naslovnico, na kateri so se v vsej svoji mastnosti bohotile besede Gremo po kolajno. In da bi se, ker se je Slovenija uvrstila med štiri najboljše, na koncu utegnili smejati mi, ki smo se po svoji stari navadi požvižgali na slovensko neambicioznost in postavili najvišje cilje, najvišja pričakovanja, najvišje zahteve.

Kot rečeno, ni jih bilo malo, ki so nam hiteli dajati vedeti, da se niti v sanjah ne bomo. Smejali, namreč. Pisali so, klicali, objavljali, ko je bilo videti, da se drugače ne more končati. Ko je bilo očitno, da stvar režira najbolj predvidljiv režiser najbolj dolgočasnih filmov in da Alfreda Hitchcocka, kaj šele kakšnega pravljičarja na čelu z bratoma Grimm ne bo niti blizu. Da so luzerji. Da so se usrali. Da je bilo to tako ali tako jasno. Počeli so in ste pač tisto, česar so bili v nekoliko drugačnem kontekstu polni telefoni po vsej Sloveniji in od česar je kar pokal slovenski del svetovnega spleta. 

Veste, v teh norih dneh globalnega kaosa sem bolj kot kadarkoli vesel, da nam ene svoboščine ne morejo vzeti. Ne morejo nadzirati naših misli in srčno upam, da bo tako vsaj še nekaj generacij. Po drugi strani pa se zavedam, da v veliki meri tovrstnega visoko sofisticiranega vpogleda v naše glave pravzaprav sploh ne potrebujejo. Dali so nam družbena omrežja in nadležno piskajoče napravice, s to danostjo pa kot povsem deformirana vrsta ne zdržimo, da misli ne bi vsevprek in po malodane svetem pravilu čim prej delili s širnim svetom. Ko je leta 2000 slovenska nogometna reprezentanca v nepozabnem Charleroiju proti Jugoslaviji vodila s prav tako nepozabnih 3:0, je bilo javno sporočati in deliti misli dano le cenjenemu kolegu Igorju Bergantu. Da, še tedaj, pred zgolj 17 leti. Za to je bil poklican, za to je bil plačan, to je bil njegov velik privilegij, hkrati je bilo to njegovo velikansko breme in vsi vemo, kaj se je zgodilo. Z naravno katastrofo, ki edina lahko prepreči slovensko zmago, se je osmešil na identičen način, kot ste se osmešili vsi vi; le da ste to storili zgolj v mislih ali v najboljšem (oziroma najslabšem, kakor hočete) primeru v družbi treh kolegov.

Če bi že tedaj imeli to peklensko (ali nebeško, kakor hočete) možnost, bi se na veliko smešili javno in kolega sploh ne bi izstopal. Tako kot – ko ste se z danostmi modernega sveta kolektivno smešili preteklo soboto – ni izstopal prav tako v usodo vdani ter na koncu ganljivo objokani rokometni reporter. In smešili ste se, da se bolj ne bi mogli, tega bi se pod črto srhljivo-pravljičnega hitchkockovsko-grimmovskega obračuna pač morali zavedati. Tudi če je to besedilo po naključju končalo v rokah nekoga, ki ni ničesar javno zapisal, je vzorec tako velikanski, da lahko sklepam tudi o mislih tega posameznika. O luzerjih, o podelanju, o slovenski mentaliteti, o še enem pričakovano izgubljenem finalu in še o čem podobnem, ker je bilo v njegovi glavi. Pri tem pa, naj se razumemo, vas ne kritiziram in vas še manj napadam. Daleč od tega, vsem po vrsti vam dajem prav.

Tako je, dajem vam prav. Tistim, ki ste nam moleli pod nos našo zdaj že tri tedne staro napoved, in tistim, ki se obnjo niste neposredno obregnili, a ste s svetom delili sorodne misli o neizbežnem polomu. Ko sem se po nekajminutnem premisleku oglasil na edinem družbenem omrežju, ki ga v krogu pravih, ne namišljenih prijateljev uporabljam, sem zapisal: "V športu je zelo lepo to, da smo si o vsem in predvsem o vseh ob 22.00 mislili nekaj povsem drugega kot ob 22.15. Najlepše pa je to, da smo imeli obakrat prav."

O meni in o nas si lahko mislite, karkoli si hočete. A ti dve povedi si zelo dobro zapomnite, to vam najtopleje priporočam. Brez lažne skromnosti namreč ne bi mogli biti bolj resnični in ne bi mogli bolje zadevati bistva. Imeli ste prav, zlata vredne tekme za bron so se slovenski rokometaši lotili s polnimi hlačami, mehkimi koleni in lesenimi rokami, ki so žoge podajale hrvaškima vratarjema. Imeli ste prav, ko ste kritizirali taktiko selektorja Veselina Vujovića, tipično slovenske padce na zadnji stopnički, navidezno popolno razsulo. Da, imeli ste prav. Imeli ste prav v 5., 10., 20. 30. in 40. minuti. Na koncu pa ste prav tako imeli prav, ko ste (z izbrisanimi ali neizbrisanimi predhodnimi zapisi in mislimi) iste igralce označili za športna božanstva, opevali fanatično slovensko borbenost in primerjali taistega Vujovića s Chuckom Norissom. To je pač šport, v vsej njegovi prelestnosti se včasih take stvari zgodijo pojasnjeno ali nepojasnjeno, pri čemer so na tem mestu razlogi za tokratni čudež (slovenski ali hrvaški, načrtovani ali naključni, koga briga!) povsem nepomembni.

Pomembno je, da se je v edinstvenosti športnega vesolja zgodilo. No, malce pomembno pa je tudi, da ste spoznali, kako nehvaležna je moč izražanja misli v našem poklicu. S takim ali drugačnim tonom ste nas velikokrat spraševali, kako lahko oktobra hvalimo nekoga, ki smo ga septembra kritizirali. Da se obračamo po vetru in absurdno demantiramo sami sebe, ste znali pikro pripomniti. Ko boste to storili naslednjič, se spomnite sebe nekega 28. januarja ob 22.00 in ob 22.15.

;