Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Všeček za Petra, srček za Domna … Dovolj je!

Greste jutri v Bischofshofen? Ne bo šlo, kajneda?

Vi, z očali, vi bi sicer šli, toda pes ima cepljenje, hčerka nastop z violino, žena pa frizerja. Vi, z dvignjenim ovratnikom jopice in s kapučinom na brkih, tudi vi bi sicer šli, a morate nujno po taščo v toplice. Vi, ki gledate, kot da ste na mizo dobili nenapovedan test iz matematike, vi pa si sploh niste pripravili izgovora. Ste mislili, da ne bo nihče vprašal, kaj? No, jaz sprašujem. In čeprav dobro vem, da vas bo peščica vendarle šla, še bolje vem, koliko več sem vas ujel v zagati in vas spravil v zadrego. Ne verjamete? Dogovorimo se takole: če bo na zadnjo postajo novoletne turneje ponovno odpotovalo več kot pet tisoč Slovencev z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi in z vsemi mogočimi izgovori (da, lani smo se ukvarjali s takimi izgovori) v službah, ne bom nikoli več pisal o smučarskih skokih. Če bo število gostujočih slovenskih zastav ponovno prekašalo število domačih avstrijskih, se tega športa ne dotaknem več, pa naj moji nadrejeni na to porečejo, karkoli hočejo. Drzno? Ah, kje pa.

Ravnokar sem sklenil eno najbolj varnih stav v zgodovini človeštva, kajti letošnja slovenska udeležba se z lansko ne bo mogla niti primerjati. To bo povsem drug svet, pri čemer bo kak poklicni ali zasebni nesrečnik potoval le zato, ker si je precej vnaprej uredil in plačal prenočišče. Ne bo evforije, ne bo praznika, pravzaprav ne bo niti omembe vrednega zanimanja, omembe vrednega navijanja, omembe vredne podpore. In to neizpodbitno dejstvo v moji očeh bolj kot o čemerkoli priča o tem, da je slovenska javnost ena velika hinavka. Pozor, ne vsi v njej, posploševanje mi nikoli ni bilo blizu, vsekakor pa njena večina in znotraj nje (pre)mnogi posamezniki. Da, tudi vi z zdaj poveznjenimi očali, tudi vi, ki ste si zdaj jezno polizali tisto mlečno peno in tudi vi brez pripravljenega izgovora. Zagotovo namreč spadate med (pre)številne tiste, ki v Bischofshofen ne bodo potovali, a nas vseeno patetično hitijo prepričevati, da se ni nič spremenilo in da so slovenski skoki v tem trenutku taka (pre)čudovita pravljica, kot so bili v lanski sezoni. Veste, kaj? S tem prepričevanjem se lahko nekam zaletite.

Najlažje je namreč z dvema kratkima potezama nekje ukrasti fotografijo Petra Prevca, z najbolj amatersko potezo v katerem od programov nekaj vse prej kot lično dopisati in pogumno širiti podporo po svetovnem spletu. Češ, kliknite všeček, ker Peter našo podporo v tej sezoni potrebuje še bolj kot v lanski, imamo ga še bolj radi in za rezultate nam je povsem vseeno. Po možnosti celo nalepite srček, da bo še bolj držalo, da bo še bolj pristno in da bo še bolj podobno sveti resnici. Kar slabo mi je, koliko takih skrpucal je preplavilo slovenski otok v morju spleta in kako zelo so nadležna. Predvsem pa, kako zelo so zlagana, kako zelo so hinavska, kako zelo so patetično neresnična. Kaj želijo dopovedati? Da je res vseeno? Da je capljanje za najboljšimi res enako nepremagljivosti na največjem odru? Čisto resno? Kar pa bi še prenesel, če na zelo podoben, le da nekoliko bolj grafično dodelan vlak ne bi skočili tudi slovenski mediji. In to množično! Tako poklicno kot osebnostno me ubija, ko že vso sezono spremljam tak odnos do Petra in ko gledam odnos do Domna, odkar je kot prvi favorit za skupno zmago na novoletni turneji sedel na zaletišče v Oberstdorfu in šel v … no, pač v smer neuspeha.

Še dobro, da je imela naša nacionalna televizija tam novinarko, ki ga je hitro potolažila in za zvečer pripravila prispevke, v katerih 26. mesto po vseh kriterijih, napovedih in stavnicah glavnega kandidata za končno slavje ni imelo vidne vloge. Bilo je zgolj povsem postransko, kot da bi šlo za najbolj nepomemben podatek brez novinarske in novičarske vrednosti, brez kakršnekoli športne zanimivosti. Ko sem v zadnjih dneh nekaj smrkal in kihal, sem si tako mile roke in tako tolažečega glasu lahko le želel. A ne gre le za nacionalko; zlagano in hinavsko javnost so in smo na zlagan in hinavski način zadovoljevali tudi mnogi drugi. Drug drugemu ste, so in smo klikali všečke, drug drugemu ste, so in smo lepili srčke. Ter to počnete, počnejo, počnemo še vedno. Vse je v redu, vsi se imamo radi, skoki so naši, skakalci še bolj, za rezultate pa nas, kot so nekoč nesmiselno prepevali ljubljanski Green Dragonsi, boli … no, saj razumete. Vprašanja postavljajo le zlobni Avstrijci, dvome in kritike premorejo le še bolj zlobni Nemci.

Mi smo super, pri nas ni nič narobe, pri nas je vse krasno, pri nas smo vsi tako zelo ponosni, veseli in evforični, kot smo bili pred letom dni. No, razen da ne gremo v Bischofshofen. Saj vam je jasno, zakaj ne gremo, kajneda? Ker v resnici vas in nas boli. Ker v resnici zelo težko opevamo sijajna enajsta mesta in še bolj sijajna deseta. Ker se v resnici zgolj pretvarjamo, da je dominantna zmaga v skupnem seštevku novoletne turneje enaka temu zdajšnjemu mučenju, ki ga nočemo gledati niti po televiziji, kaj šele v zameno za dvesto evrov in nekaj majcenih ozeblin v živo. Ker če bi bila enaka, s tem v resnici ne bi dajali vrednosti tej revščini zdaj, temveč bi izrazito zbijali vrednost tistemu, kar je bilo res imenitno in kar je res povsem napolnilo skakalni svet ter celo pokukalo iz njega. To veste vi, to vemo mi. In če mi je povsem vseeno, kdaj boste vi prenehali trmasto ugajati drug drugemu, je skrajni čas, da mi prenehamo za vsako ceno ugajati vam.

Morda se všečki in srčki zaradi edinstveno patetičnega ozračja še vedno prodajajo bolje kot dvomi in vprašanja, toda več kot skrajni čas je, da se s kakšnim (dvomom, nevšečkom) začnemo ukvarjati in da si kakšno (vprašanje, nesrčece) postavimo. Ker če ste si to pripravljeni priznati ali ne, Nemci se s slovenskimi skakalnimi preglavicami na tej turneji ne ukvarjajo le zato, ker so zlobni in ker želijo ljubosumno škodovati čudoviti deželici na sončni strani Alp. Zbudite se, ukvarjajo se zato, ker so te težave zanimive, medijsko relevantne in športno nadvse pomembne. Na trenutke resda pretiravajo, a pogosto imajo tako zelo prav, pa naj gre za Petra ali za Domna. Jim lahko pogledam v oči in rečem, da se najmlajši Prevc ni zlomil pod pritiskom ter da se na kvalifikacijah Garmischa ni obnašal kot nezrel najstnik? Ne morem. Jim lahko pogledam v oči in rečem, da taisti 17-letnik ni prišel na turnejo kot neustrašni serijski zmagovalec, nato pa se je kot zajec ustrašil odra in priložnosti, pod pritiskom usodno spremenil tehniko ter zdrsnil iz skupine najboljših skakalcev?

Ne morem pogledati njim in ne morem pogledati vam, četudi bi vi to videli precej rajši. Ne morem, pa naj me stane karkoli. Rad bi slišal odgovore. Domnove, trenerjeve, zvezne. In Petrove, kakopak. Rad bi vedel, kako lahko nepremagljivi skakalec lanske sezone v letošnji postane povprečen. Je posledica padec na prvi tekmi, na kateri je bil videti lanski? Je poleti posnel preveč televizijskih oglasov, ki se krasno skladajo s tolaženjem, in opravil premalo skokov? Mu je zmanjkalo motivacije, potem ko je z epsko prevlado postavljal rekorde in osvojil vse, kar je bilo mogoče? Se je preveč prepustil sladkemu življenju s krvavo zasluženimi denarci in s simpatično ljubiteljsko slaščičarko? Je začasno ali trajno? Bo, če se vrnem k Domnu, po turneji izginilo? Rad bi vedel, rad bi vprašal, rad bi slišal, noro me zanima. Predvsem pa me mora zanimati. Mora me zanimati, ker bi se to spraševal vsakdo, ki naziv novinar nosi vsaj približno upravičeno in ki ga skozi poklicno poslanstvo vodi še kaj drugega kot všečki in srčki.

;