Današnji ponedeljek je poseben dan za Zlatka Dedića. Mineva namreč okroglih 10 let, odkar je zabil tisti nepozabni gol Rusiji in Slovenijo izstrelil na svetovno prvenstvo 2010. Turnir v Južni Afriki je bilo zadnje veliko tekmovanje, na katerem je igrala Slovenija. Večina nogometašev, ki so tedaj branili slovenske barve, je že v pokoju, ne pa vsi. Dedić recimo še vedno igra, in to v sosednji Avstriji. A je pred leti malo manjkalo, pa bi se vrnil domov. Vsaj spogledoval se je s tem. Takrat se ideja ni uresničila. Bi se lahko kdaj v prihodnje? Hitronogi napadalec pač ne skriva, da se počuti dobro in da želi še nekaj časa igrati nogomet. Bi ga lahko tudi v dresu – Olimpije?! Slednja se je zanimala zanj, to ni skrivnost. Zdaj je tudi Dedić priznal, da se je dejansko pogovarjal z Milanom Mandarićem. Ideja je živela po koncu sezone 2015/16, toda obe strani se nista uspeli dogovoriti.
"V Avstrijo sem se preselil, ker sem želel ostati na visoki ravni, kar zadeva življenje in tudi nogomet. Wacker me je privabil z zanimivo zgodbo, zdaj pa sem v drugem klubu, ki prihaja iz istega mesta in igra na istem stadionu. Moram reči, da uživam. Kaj bo prinesla prihodnost, se nikoli ne ve, a upam, da bom tukaj ostal še nekaj časa. Če bomo obstali med prvoligaši, se mi pogodba samodejno podaljša še za dve leti. Ne bi se pritoževal, če bi se to zgodilo in bi tukaj ostal do njenega izteka," je za Sportal povedal 35-letni nogometaš, glede Olimpije pa nato dodal: "Dokler se mi bo zdelo, da še lahko delam razliko in sem pripravljen, bom igral. Če me kdaj lahko spet zanese v Slovenijo? Kdo ve. Nekaj pogovorov glede vrnitve v Slovenijo sem že imel. Pred časom sem se pogovarjal z Olimpijo in se spogledoval s tem, da bi prišel v Ljubljano, a je na koncu ostalo pri pogovorih. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Pomembno je, da v nogometu uživam."
Dedić je rodno domovino zapustil že kot najstnik, toda kljub temu je zaigral na slovenskem članskem nogometnem odru, in sicer v dresu Kopra, kjer mu je prvo priložnost ponudil legendarni Branko Oblak.
