Od Olimpije ste se poslovili s čustvenim zapisom na facebooku, toda zdi se, da vas nekaj vseeno muči.
Da, Olimpija bo vedno moj klub, toda …
Toda?
Vi dobro veste, da sem v Olimpiji preživel marsikaj, dejansko sem doživel vse, kar se nogometašu sploh lahko zgodi. Bili so tako lepi kot tudi grdi trenutki. Z Izetom Rastoderjem smo skoraj izpadli iz lige, navijači so nam celo slačili drese. Bilo je ogromno menjav trenerjev in ostalih zaposlenih v klubu, bilo je pravzaprav vse. Najlepši spomin je seveda naslov prvaka po 21 letih, precej težje mi je bilo, ko sem si strgal ahilovo tetivo. Da o tem, kako bi skoraj podpisal za Torino, niti ne govorim. Zdaj je te pustolovščine konec in rad bi se zahvalil prav vsem, ki so mi pomagali na poti do prestopa v tujino. Predvsem navijačem, saj sem imel z njimi res dober odnos. Seveda ne smem pozabiti na nekdanje soigralce, s katerimi bom vedno v dobrih odnosih. No, toda hkrati ne bom skrival, da sem globoko razočaran nad tem, kaj se je z mano v Olimpiji dogajalo v zadnjih mesecih. O tem bi dejansko lahko govoril do jutri … Priznam, sem razočaran.
Nad čem? Ste lahko bolj konkretni?
Predvsem nad tem, kako so se ljudje iz kluba obnašali do mene.
Povejte, prosimo, več o tem.
Morda bi bilo bolje, če bi vprašali njih …
Tudi, ampak še bolj me je bolel odnos. Dejansko ne samo do mene, ampak tudi do nekaterih drugih nogometašev. Veste, nisem otrok, nisem neki sedemnajstletnik, da bi se lahko nekdo tako obnašal do mene. Ali pa recimo do Roka Kronavetra. Takšno obnašanje je nedopustno. V karieri sem marsikaj doživel, tole pa … Ne rečem, da sem bil najpomembnejši član ekipe, ko je bila Olimpija najboljša v državi. Vsi si lastimo enake zasluge. Ampak vprašajte se: kje je danes teh sedem, deset nogometašev, ki so tedaj prispevali levji delež k naslovu? V normalnem klubu se tako ne dela z igralci, ampak očitno je v Olimpiji drugače.
Kaj se je dejansko dogajalo stran od oči javnosti?
Pred dvema mesecema sem bil v članski reprezentanci Slovenije. V Olimpiji sem bil prvi branilec, igral sem v finalu pokala, igral sem tudi na obeh evropskih tekmah, nato pa so mi čez noč sporočili, da sem četrti v vrsti med centralnimi branilci. Še na zemljevidu me ni bilo, če se lahko tako izrazim. Se vam to zdi logično? Pošteno? Sploh če vam povem, da mi na začetku sploh nihče ni pogledal v oči in povedal, kaj se dogaja, zakaj sem bil degradiran, če se lahko tako izrazim. Ne kujem se v nebo, ampak vem, kaj sem dal Olimpiji. Zaslužil bi si neprimerno boljši odnos.
Torej ste se na tribuni znašli brez pojasnila?
Da, sprva. Toda nisem želel molčati, zato sem odšel do trenerja in ga povprašal, zakaj se je odločil tako. In sem dobil odgovor, da sem pač četrti ’štoper’. Kar tako, tebi nič, meni nič. In da imajo vsi prednost pred mano! To me je res zabolelo. Kakor tudi nadaljnje besede, da bo morda že jutri drugače, če se bo kdo poškodoval. To je bilo zame preveč, rekel sem, da me takšna vloga ne zanima, da zagotovo ne bom zgolj čakal na to, kdaj se bo kdo poškodoval. Kot neki amater, kot nekdo, ki ni dal temu klubu še nič. Tedaj sem se odločil, da bom šel. Kamorkoli, samo da odidem.
Točno tako. Zaradi tega mi je bilo najhuje, to me je najbolj prizadelo. To, da sem se počutil kot, oprostite izrazu, navadna smet. Nočem si lastiti zaslug, ki mi ne pripadajo, ampak vem, kaj vse sem dal Olimpiji. Zato sem trdno prepričan, da si takšnega ravnanja nisem zaslužil niti po naključju. Poudarjam, sploh nisem edini. Rok Kronaveter je dal 17 golov v tisti šampionski sezoni, pa sami dobro veste, kako še vedno delajo z njim. Ne Rok ne jaz pa nisva edina …
Pravi medčloveški odnosi so tudi v nogometu ključni, kajne?
Poglejte, kako stvarem strežejo v Mariboru, ki je za Olimpijo, pa naj se sliši še tako grdo, barvni televizor. Je svetlobna leta pred Olimpijo, in to v vseh pogledih. Jasmin Handanović bo kmalu star 40 let, a je v najboljši formi v karieri. Ne spomnim se, kdaj je nazadnje branil tako dobro. Veste, kje bi bil v Olimpiji? Že zdavnaj bi bil … Ah, da ne povem, kje. In Aleksander Rajčević. Dve leti je bil odsoten, pa je spet igral. Dare Vršič se je vrnil, čeprav jih je sprva zavrnil. To govori o tem, kakšen odnos imajo v Mariboru do svojih nogometašev. Pravega! V Olimpiji pa … Še Ljubljančana skoraj ni več tam. Ne, res ni dobro. Ni dobro. Kot sem že dejal, v Olimpiji sem doživel vse. Skoraj smo izpadli iz lige, ničkolikokrat sem igral na robu poškodbe, pri Rastoderju so bila obdobja, ko ni bilo plač, ni bilo osnovnih razmer za delo. Vendar so na vse to ljudje v upravi zdajšnje Olimpije pozabili. Najlažje je nekoga poslati na tribuno. V Olimpiji je to očitno nekaj normalnega, čeprav ne bi smelo biti tako.
