Barvito dogajanje na odprtju pregnalo tudi mraz

V dneh pred slavnostnim odprtjem sta bili v olimpijskem mestu in državi aktualni predvsem dve vprašanji. Kdo bo prižgal olimpijski ogenj oziroma kako bodo navijači sprejeli združeno korejsko ekipo ob prihodu na stadion ter kako se bodo vsi skupaj borili proti mrazu.

Nizke temperature so imele v začetnih dneh, še preden so se tekmovanja sploh začela, že veliko vlogo. Tudi zato je bilo prireditelje strah, kako bodo udeleženci iger prenesli več ur sedenja na mrazu.

Že pot na stadion je pokazala, da bo slavnostno odprtje tudi prava razstava pripomočkov za boj proti mrazu. Več plasti oblačil, kape, rokavice, kapuce, obrazne maske, dobri zimski čevlji ... vse to so si udeleženci velike slovesnosti nadeli v pričakovanju lepe, a mrzle prireditve na začasnem stadionu, objekt bodo namreč po igrah razstavili. Tudi zaradi tega je bil strah pred vremenskimi nevšečnostmi še večji, saj je zadeva povsem brez zaščite pred naravnimi elementi, neusmiljen veter pa ni ponehal niti med prvim velikim dejanjem iger.

Odprtje je prineslo tudi prvo pravo gnečo na igrah. Množice obiskovalcev in avtobusov, s katerimi so vse pripeljali v bližino stadiona, so povzročili manjši kaos, a z nekaj potrpežljivosti, dobre volje in s pomočjo prostovoljcev, ki so s svetlobnimi stožci v rokah usmerjali obiskovalce, je bilo desetminutno čakanje na natančen pregled pred vstopom že lažje.

Tudi na stadionu se je hitro pokazalo, kaj je v teh dneh v Koreji glavna skrb. Prireditelji so na več mestih postavili bivake za gledalce, zaprte zabojnike z močnim gretjem, kamor so se lahko zatekli, ko je le preveč zazeblo.

Glavni adut pa je bil seveda "reševalni komplet". O njem je bilo že pred začetkom veliko govora, praksa pa je pokazala, da je bila zadeva kar koristna.

Le redki so zdržali in bel komplet, v katerem so bili odeja, pončo, kapa ter priročni grelniki za roke in noge, pustili neodprt kot olimpijski spominek. Po kakšni uri so najbrž klonili tudi najbolj zagreti nabiralci spominkov in paket odprli. Najbolj praktična zadeva v njem so bili grelniki, le da bi jih morali začeti uporabljati takoj: po zadržanem začetku so namreč dali do sebe vso svojo moč in še po 12 urah v hotelski sobi prav prijetno greli ...

In druga plat slovesnosti, tista, ki bi morala biti na prvem mestu? Sama prireditev je bila lepa, barvita in predvsem ne predolga. V dobri dve uri dogajanja so prireditelji spravili ves potreben protokol, od mimohoda ekip do prihoda zastav, slavnostnih govorov in prihoda olimpijske plamenice.

Kaj je najbolj navdušilo? Korejske navijače prav gotovo prihod njihove skupne reprezentance obeh Korej, ta je doživela izjemen aplavz, ko so športniki razdeljenega polotoka zakorakali na prizorišče za belo zastavo z modro silhueto Korejskega polotoka.

Tudi zadnje dejanje poti olimpijske bakle je na stadionu poskrbelo za to, da so številni s pridržanim dihom spremljali akrobacije umetnostne drsalke Kim Yu-na visoko nad tlemi na le nekaj kvadratnih metrih ledu, preden je prižgala olimpijski ogenj.

Pa še nekdo je požel topel aplavz - in si ga je tudi zaslužil. Pita Taufatofua s Tonge, zaslovel je že na slovesnosti olimpijskih iger v Riu pred dvema letoma, ko se je pojavil "zgoraj brez" v tradicionalni opravi svoje države. In čeprav so mnogi dvomili, da bo nekdanji taekwondoist, na teh igrah pa smučarski tekač, ponovil to za zimske vremenske razmere kar precej pogumno dejanje, je storil natančno to. In vsi zaviti v več plasti toplih oblačil s(m)o mu lahko le zaploskali, ko je v tongaški uniformi pravega moškega vztrajal tudi pri temperaturah krepko pod ničlo ...

Ognjemet, kakršen se za takšno priložnost spodobi, je končal prvo dejanje letošnjih olimpijskih iger. Po koncu je bilo mogoče ob zapuščanju stadiona videti številne zadovoljne športne privržence (nekateri so sicer odšli že po slavnostnem mimohodu držav, a večina je zdržala do konca), skorajda vsak pa je kot nekakšno spominsko priznanje, da je preživel razvpiti mraz, k sebi stiskal vrečo s protimraznimi pripomočki. Rekorder jih je imel v rokah vsaj pet in že z vsemi tistimi vrečami okrog telesa ga res ni moglo prav hudo zebsti.