Da ji medijski nastopi niso najljubša stvar in da bi rajši brez njih, je jasno. Da morajo biti in da brez njih ne more biti to, kar je, pa je kristalno jasno njej, tega se zaveda in to sprejema. Pa tudi dela na sebi in na njih, kar je opazno. In ko je po drugem uradnem treningu prišla pred slovensko sedmo silo, je bila videti kar razpoložena in je tudi postregla z nekaj simpatičnimi domislicami.
Recimo na vprašanje, kaj bo počela v času, ki je od tega drugega in hkrati zadnjega treninga ostal do sobotne večerne tekme. Seveda v tistem času, ki ne bo namenjen delovnim protokolom aktivacije, priprave in pa seveda petkovega večernega sodelovanja na otvoritveni slovesnosti - četudi kar od tukaj iz Predazza, seveda ne na veličastnem stadionu San Siro v Milanu.
Veliko športnikov pravi, da jim te zadnje ure minevajo izjemno počasi - še toliko bolj, če gre za največjo in najpomembnejšo tekmo življenja. "Nimam nobenega plana za krajšanje časa do tekme, nikoli ga nisem potrebovala. Med sezono mi čas do tekem izjemno hitro teče in verjamem, da mi bo tudi do te olimpijske tekme," je presenetila ob manjšem nasmehu.
A z njim na ustnicah vendarle priznala, da ta tekma ni enaka drugim, celo ne tisti na lanskem svetovnem prvenstvu, ko je bila tudi kar velika favoritinja - pa čeprav morda ne tako zelo izrazita kot tokrat. Nekateri sedanji in nekdanji slovenski športniki so celo dejali, da si pritiska take vloge, v kakršni je Nika, sploh ne znajo predstavljati. Morda ona ne čuti stvari tako dramatično, a priznava, da je drugače.
"Čutim, da sem po drugačnim, dodatnim pritiskom. Opažam tudi, da sem na trenutke nekoliko bolj zbegana kot ponavadi. A ko pride tekma, se vedno uspem povsem zbrati, in verjamem, da bo tako tudi tokrat," je pripovedovala, ob tem pa dodala, da nanjo ne vpliva dodatno dejstvo, da sta skupaj z Bratom Domnom tudi velika mednarodna zgodba teh iger. "On je moja družina, jaz na vse to res gledam drugače," je poudarila.
