Ekipa
Ekipa
© 2026 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Filip Musevski
Filip Musevski
27. 12. 2024 · 16:44
Plus

Boleče spoznanje: Najboljši skakalec bi lahko bil Slovenec, a so vsi obupali

profimedia
Deli članek

Po desetih tekmah nove skakalne sezone je na vrhu presenetljivo 34-letni Nemec Pius Paschke, ki je bil večino skakalne kariere globoko v senci ekipnih kolegov. Slovenci so sezono začeli zelo zadržano in Robert Hrgota gotovo hrepeni po vrnitvi enega svojih 'Paschkejev'.

Če želite ostati v središču športnega dogajanja, naj bo Ekipa vaš prednostni vir na Googlu.

Google logo
Ekipa logo

Nastavi

Sezona smučarskih skokov je že kar nekaj časa v polnem teku in s tekmami v Engelbergu se je tradicionalno končal tisti prvi, uvodni del le nje. Tisti del, ki služi kot uvod v novoletno turnejo, ki bo v prihodnjih dneh izvedena že v svoji 73. izdaji. Čeprav bi lahko rekli, da se po pomenu sezona prav zares začenja zdaj, saj po turneji štirih skakalnic sledi še svetovno prvenstvo ter norveška turneja, pa je boj za glavno nagrado – veliki kristalni globus – že močno zaznamovan.

Zelo presenetljivo je v rumeno oblečen nemški veteran Pius Paschke. Štiriintridesetletni bavarski skakalec šele v jeseni, če ne celo zimi, svoje kariere doživlja svojo veliko tekmovalno pomlad. Paschke je bil namreč dolga leta povsem v ozadju nemške reprezentance in v globoki senci asov kot so (bili) Severin Freund, Richard Freitag, Markus Eisenbichler, Karl Geiger in Andreas Wellinger. 

Skozi leta je bil lahko vesel že vsakega preboja v prvo ekipo, kaj šele vsake točke svetovnega pokala ali uvrstitve med najboljših deset. A kljub temu je vztrajal in iz glavi odstranjeval misli o slovesu. Ta trma pa se mu v poznih skakalnih letih še kako obrestuje. Nova realnost zanj se je začela lani, ko je Paschke prvič pokazal potencial za nekaj več. Pri 33-ih je v Ruki prvič stopil na zmagovalni oder v svetovnem pokalu ter se v Engelbergu veselil tudi prve zmage, sezono pa je prvič v karieri zaključil med najboljšimi desetimi skakalci, s čimer bi bil po starem sistemu opravičen boja za uvrstitev na tekmo.

A tu se 34-letnik ni ustavil, v novi sezoni je precej šokantno storil še korak naprej ter se na prvih desetih tekmah veselil kar sedmih uvrstitev na stopničke in kar petih zmag. Posledica tega je seveda, da Paschke na novoletno turnejo prihaja v rumenem. Dovolj o njegovi bizarni karierni poti pa priča dejstvo, da je postal tudi najstarejši skakalec v zgodovini, ki se je oblekel v ta častni skakalni dres.

Če bi imeli kakšnega, morda Turčija ne bi bila bližje Norveški

A smisel tega zapisa ni izjemni Nemec, ki je v Engelbergu sicer pokazal prve znake popuščanja v formi, smisel zapisa je slovenska reprezentanca, oziroma bolje rečeno pomanjkanje v njej. Za varovanci Roberta Hrgote namreč nikakor ni začetek sezone, kakršnega so si želeli, daleč od tega. Čeprav smo od njih vajeni, da vse bolj blestijo, ko se bližajo koncu sezoni in poletom v Planici, pa je letošnji uvod še slabši od takšnega, kakršnega smo pod vodstvom sicer izredno uspešnega Roberta Hrgote vajeni.

Nihče od njegovih varovancev še ni stopil na zmagovalni oder, le Zajc in Lanišek sta se vsak po štirikrat uvrstila med najboljših deset skakalcev, medtem ko se ostali skakalci zdijo izgubljeni v prostoru in času. Posledica tega je tudi to, da je Slovenija v pokalu narodov na četrtem mestu in ima višji zaostanek za tretjo Norveško kot prednost pred 14. Turčijo – ta ima na računu le eno točko svetovnega pokala.

Vsekakor to ni uvod, kakršnega bi si v slovenskem taboru želeli, kakršnega bi pričakovali in kakršnega bi morda celo zahtevali. A morda bi bilo drugače, če bi tudi Slovenija imela svojega Paschkeja, vsaj enega. Kaj mislimo s tem? No, nabor skakalcev v Sloveniji se je v zadnjih letih močno skrčil. Leta, ko je bilo težko izbrati ekipo sedmih, kaj šele šestih ali petih, kot jih na tekme zdaj pelje Hrgota, so mimo. Slovenskega selektorja ne boli več glava zaradi prevelike izbire in zaradi velikega števila skakalcev, ki blestijo v celinskem pokalu, zdaj ga boli glava, ker sploh nima dovolj skakalcev, ki bi skakali na ravni svetovnega pokala.

Kot rečeno, poleg Laniška in Zajca – razen kakšnega prebliska – ni razpoloženega orla. Domen Prevc, Lovro Kos in Žiga Jelar so tisti trije, ki bi po renomeju morali sestavljati prvo ekipo, tu pa je še Žak Mogel, ki že nekaj let poskuša uresničiti potencial iz mladinskih let. To je pa že to, pri čemer noben od omenjene četverice ni v pravi formi.

Ostali mlajši skakalci v celinskem pokalu ne kažejo dovolj, da bi se jih zdelo smiselno vpoklicati na najvišji nivo. Zdi se, da včerajšnja odločitev Hrgote, da prednost pred Mogelom dobi Jelar, bolj odločitev o tem, kdo je v manj slabi formi kot o tem, kdo je v boljši. In v tej tankosti slovenske reprezentanca se vidi pomanjkanje skakalcev, ki bi jih lahko poimenovali slovenski Paschkeji, tisti skakalci z izkušnjami, ki so na svojo priložnost čakali iz ozadja in na vsake toliko zablesteli tudi v prvem planu. Takšnih se je od skokov v zadnjih letih poslovilo kar nekaj, pri čemer so vsi, ki jih bomo spodaj izpostavili, mlajši od Paschkeja, a zaradi takšnega ali drugačnega razloga več niso našli motivacije za nadaljevanje skakalne kariere, četudi je bila ta z Nemcem – do njegovega vzpona – vsaj primerljiva.

##PAIDBREAK##

Peter Prevc (32 let)

profimedia

Začnimo na vrhu. Seveda Petra Prevca s Paschkejem ne moremo primerjati, gre za skakalca, ki je v svoji karieri storil neprimerljivo več. Ker jih dobro poznate, na tej točki nima smisla naštevati vseh njegovih uspehov. A vendar se je Pero mišica od skokov poslovil pri mlajših letih od teh, v katerih je rezultatsko eksplozijo dosegel Nemec. Glede na formo, ki jo ponovno našel v zadnjih mesecih pred spektakularnim slovesom, bi tudi letos ob njegovi prisotnosti lahko pričakovali odlične rezultate. Morda bi bil ravno Prevc tisti, ki bi ob slabši formi ostalih spet vodil voz slovenskih skokov. A ker 32-letni šampion ni več čutil veselja do skokov in se je želel preizkusiti v novih izzivih, je marca dokončno postavil smuči v kot in štafetno palico prepustil drugim.

Jaka Hvala (31 let)

profimedia

Bil je vzhajajoča zvezda slovenskih skokov. V Jaki Hvali ja marsikdo videl novega šampiona, saj je že pri osemnajstih zablestel v polnem sijaju. Leta 2013 se je še vedno kot najstnik veselil prve in edine zmage v svetovnem pokalu ter sezono zaključil na zelo vzpodbudnem 13. mestu. A pri Hvali se je po tisti zmagi v Klingenthalu vse nepojasnljivo podrlo. V njegove skoke se je prikradla stalna napaka, katero je dolga leta poskusil odpraviti. Zaman. Hvala več ni našel poti iz krize, zadnje točke svetovnega pokala je osvojil leta 2016, leta 2020 pri le 27 letih pa je dokončno obupal nad skakalno kariero in se posvetil kuharski. Kdo ve, morda bi Hvala ob vztrajanju enkrat le našel stare občutke, a brez vrhunskih rezultatov v skokih tudi ni denarja.

Bor Pavlovčič (26 let)

profimedia

Najmlajši na tem seznamu je tudi tisti, čigar zgodba odpira številne tabuje v smučarskih skokih. Čeprav je star šele 26 let, je Bor Pavlovčič že več kot eno sezono upokojen skakalec, pa čeprav je vrhunec njegove poti prišel komaj dve leti prej. V sezoni 2020/21 je mladenič iz Mojstrane zablestel v polnem sijaju. V Klingenthalu in kasneje v Planici je trikrat stopil na zmagovalni oder, bil skupno 13. v seštevku svetovnega pokala in dvignil apetite za nadaljevanje njegove kariere. A potem se je tudi zanj vse podrlo. Razlog? Težave z vzdrževanjem zelo nizke teže, ki je potrebna za skoke na najvišjem nivoju. »Tista teža je bila račun stradanja. To pa ne gre tako. Ni to življenje. Na ta način niti nočem skakati,« so bile Pavlovčičeve odmevne besede o najboljši sezoni.

Nejc Dežman (32 let)

alesfevzer.com

Mladinski svetovni prvak iz leta 2012 je kar nekaj let igral vlogo tistega zanesljivega skakalca iz ozadja, ki je dokaj redno osvajal točke. Sicer Dežman nikoli ni uspel potenciala iz mladinskih selekcij prenesti na članske, saj je le štirikrat zasedel mesto med najboljšimi desetimi v svetovnem pokalu, njegova najboljša sezona pa je prišla leta 2015, ko jo je končal na skupnem 24. mestu. Precej podobno kot Paschke, le da on ni tako dolgo vztrajal in upal na svoj preboj. Upokojil se je že pri 26. letih in se posvetil strojništvu, potem pa tudi trenerskemu poklicu v skokih. Razlog za zgodnje slovo so bile pri njemu poškodbe ter pomanjkanje denarja, ki ga v skokih ni, če ne dosegaš vrhunskih izidov. Z njegovim slovesom je Slovenija gotovo izgubila še enega skritega asa iz rokava.

Anže Semenič (31 let)

alesfevzer.com

Rojeni letalec, ki se nikoli ni uspel povsem uveljaviti v najboljši slovenski ekipi. Celinski pokal je bilo redno njegovo prizorišče na katerem je blestel, saj je kar 18-krat stal na stopničkah in se veselil enajstih zmag, leta 2015 pa je bil tudi drugi v seštevku celinskega pokala. Imel je tudi prebliske med elito, te so večinoma prihajali na letalnicah, leta 2018 pa se mu je odprlo tudi na veliki skakalnici v Zakopanah, kjer se je veselil edinih stopničk in hkrati edine zmage med elito. Čeprav je bil še vedno zmožen marsičesa, kar je na uradnem treningu pokazal s poletom do 249,5 metrov, se je leta 2022 v Planici poslovil od skokov. Razlog? »Preprosto je v reprezentanci taka konkurenca v A-ekipi, da si lahko zraven prišel le s kvoto celinskega pokala.«

Cene Prevc (28 let)

alesfevzer.com

Srednji izmed bratov Prevc je slovensko javnost šokiral, ko je svojo upokojitev naznanil pred začetkom sezone 2022/23. Ob njenem koncu je v Planici tudi zadnjič poletel, a ne tekmovalno. Zdaj se nasmejani in šaljivi Cene ukvarja z marsičem, od gostinstva do strokovnega komentiranja in stand up komedije, a slovenski reprezentanci bi Prevc letos precej prav prišel tudi na skakalnici. Pri 28-ih bi imel gotovo pred sabo še precej dobrih izidov, a sam je bil že zadovoljen s svojo skakalno potjo in si je zaželel drugih izzivov. Njegova najboljša sezona je bila njegova zadnja, v njej je bil skupno deseti, v Willingenu pa je edinkrat posamično stopil na stopničke. Če bi vztrajal, bi morda prav on bil tisti, ki bi kot Paschke na pozna leta doživel vrhunec skakalne poti.

Tilen Bartol (27 let)

alesfevzer.com

Čeprav se je upokojil zelo mlad, se je Tilen Bartol poslovil kot Slovenec z najdaljšim poletom v zgodovini. Njegov polet do 252 metrov na preizkusu letalnice v Planici zaradi padca – ob katerem se je tudi poškodoval – ni uradno zabeležen, a pokazal je na to, da je Bartol zmožen marsičesa. Njegova najboljša sezona v svetovnem pokalu je prišla leta 2018, ko je bil 25., kasneje pa je bilo mesto zanj večinoma rezervirano v celinskem pokalu, v katerem se je veselil petih zmag in sedemnajstih stopničk. A ob vse bolj redkem preboju v svetovni pokal je tudi njemu enostavno zmanjkalo motivacije in se je posvetil drugim stvarem. Od skokov se je poslovil leta 2023 v Planici in tako postal še eden v vrsti obetavnih slovenskih orlov, ki so svojo športno pot končali predčasno.