Slovenski skakalni šampion je na Instagramu objavil utrinke z Red Bull Ringa v Spielbergu in že z uvodom poskrbel, da so se številni ustavili pri njegovi objavi. “Going to F1 by helicopter ... still feels a bit unreal,” je zapisal ob fotografijah iz zakulisja dirkaškega spektakla. V prevodu? Tudi nekomu, ki je vajen leteti daleč, visoko in pod pritiskom, se lahko še vedno zgodi dan, ki deluje skoraj neresnično.
“Življenje je kot dirkališče; uživaj v vsakem ovinku in vsakem trenutku. Na srečo ni vse v tem, da prvi prečkaš ciljno črto, ampak da na poti pustiš nekaj odličnih sledi,” je zapisal.
Domen Prevc ni nekdo, ki bi mu bilo treba razlagati, kaj pomeni hitrost. Ne v avtomobilu, ampak v zraku. Ne na asfaltu, ampak nad letalnico. Njegov šport je zgrajen iz poguma, občutka in trenutka, v katerem napaka nima veliko prostora. Zato njegov obisk formule 1 ne deluje le kot poletni spomin. Deluje kot srečanje dveh svetov, ki se razumeta brez velikih besed.
Formula 1 in smučarski skoki sta si na papirju daleč narazen. A imata nekaj skupnega: v obeh se vse zgodi hitro. V obeh štejejo detajli. V obeh moraš v odločilnem trenutku ostati miren, čeprav se okoli tebe vse premika z neverjetno hitrostjo.
Domen je s tem zapisom naredil nekaj, kar športniki redko naredijo tako neposredno. Ni govoril o rezultatih, pripravah ali načrtih. Govoril je o sledeh. O tem, da športnik ni vreden samo toliko, kolikor zna prvi priti do cilja. Vreden je tudi po tem, kaj pusti za seboj.
Morda je šlo res samo za lep dan v svetu formule 1. Morda samo za objavo iz zasebnega trenutka. A pri Domnu Prevcu ima tudi takšna objava športni rob. Ker če kdo ve, da največji poleti niso vedno tisti, ki jih izmerijo v metrih, potem je to prav on.
