Vsi v Sloveniji vedo, kdo je Andrea Massi in vsi, ki se na svetu ukvarjajo z alpskim smučanjem, vedo, kdo je Andrea Massi. Spomladi se je odzval na ponudbo Andrejinega očeta Andreja, ki ima zelo uspešno podjetje, in se je kot svetovalec pridružil ekipi Andreje Slokar. Slednja si želi nadgraditi dosedanje dosežke.
Rado Gregorič, kondicijski trener Tonija Vodiška, je dejal, da so vaje, ki jih je delala Tina Maze, in ki jih dela Ilka Štuhec, na ravnotežnih balonih 'larifari'. Torej brezsmiselne.
Temelj, ne samo trenerskega posla, ampak naše družbe nasploh, je spoštovanje. Sam sem vedno spoštoval tiste, ki so pred menoj naredili uspeh. Morda je tudi to prineslo uspeh tudi nam. Preden o nekomu, ki ima 13 velikih kolajn, ali nekomu, ki ima kolajne in ima ob tem toliko poškodb kot Ilka, govoriš, moraš imeti spoštovanje. Potem boš morda imel namesto srebra tudi zlato. Lepo bi bilo, če bi se tudi v Sloveniji nekateri trenerji naučili spoštovanja.
Kako ocenjujete uspeh slovenske odprave na OI v Parizu, ki je domov prinesla tri kolajne?
Vedno sem pozitivno navdušen nad kolajnami, ker vem kaj pomeni kolajna posameznemu športniku, in koliko dela je vloženega v olimpijsko kolajno. Slovensko odpravo lahko ocenim kot zelo pozitivno, predvsem pa zlato kolajno Janje Garnbret. To je nekaj izjemnega. To, da potrdiš zlato kolajno s prejšnjih iger, je nekaj neverjetnega. Pokazala je, kako prevladuje v tem športu, ko preko poškodbe pride do takega uspeha. Nad njenimi dosežki sem bil izjemno navdušen.
Vaša domovina Italija je v zadnjih letih izjemno uspešna v športu, uspešna je bila tudi na olimpijskih igrah v Parizu.
Razen pri tistih državah, ki delajo res sistemsko, je še vedno ključno delo posameznikov. Zato mora sistem podpirati posameznike. In potem posameznik dela s posameznikom, kot je recimo v primeru Jannika Sinnerja, in pride do teh uspehov. Tako je bilo tudi s Tino. Sistem mora podpirati tako trenerje kot športnike. Ko imaš takšen sistem, potem pride do rezultatov. Lahko te pa sistem tudi ovira in potem postanejo poti težke, kot si jo je morala izbrati tudi Tina. Malo za šalo ... Sem pa verjetno edini Italijan, ki je navijal za Novaka Đokovića. On je neverjeten, ima neverjetno družinsko podporo … Ko pogledaš hčerko v oči, potem veš od kod Nole črpa energijo za vse te uspehe.
O vašem delu z Andrejo Slokar ... Zdaj ste bili skupaj z ekipo na snegu v Saas Feeju. Kako je bilo videti vse skupaj?
Posameznik me je poklical in želel, da moje izkušnje ostanejo v državi, v kateri sem jih dobil. V vaši državi. To je bilo prvo, kar mi je bilo všeč. Všeč mi je bilo tudi spoštovanje, ki sem ga dobil, kar sem v Tininih časih zelo pogrešal. Zdaj se tega ne grem več. Takrat sem se šel, danes pa ne več. Torej, če ne bi bilo spoštovanja, bi pospravil kovčke in odšel. Na prvem snežnem kampu na Stelviu me ni bilo, ker sem dobil bolezen mladeničev, mononukleozo. Vsi so se mi smejali. Bil pa sem zdaj v Saas Feeju, kjer so bili zelo dobri pogoji, saj je bilo dovolj spomladanskega snega. Potrebovali smo kar nekaj časa, da se je Andreja spet prilagodila na sneg. Dela je ogromno, tako svetovanja, sodelovanja, načrtovanja … Tu ne gre samo za športni program, ampak še za prehrano, smučarske čevlje, smuči … Najbolj si želim, da bo ta ekipa hodila na tekme brez mene. Smo na dobri poti. Trener Boštjan Božič je zelo inteligenten človek, ki posluša. Seveda ima svoj karakter in svojo vizijo, a je odprt. Serviser Luca Valenti je zelo natančen in izkušen, saj je delal z odličnimi smučarji, fizioterapevt Timotej Kostrevc se tudi rad uči in tu je še Špela Pretnar, ki skrbi za komunikacijo z javnostmi – torej zelo dobra ekipa. Veliko dela je bilo – pri koordinaciji, svetovanju … Vključili smo tecar terapijo, pregledali smo material in vadili dve disciplini. Vključili smo tudi superveleslalom, a zdaj že vsi govorijo, da bo postala smukačica in take neumnosti, saj ne vedo za kaj gre pri superveleslalomu. Multidisciplinarnost je trend, ki ga zagovarjam, saj če greš prehitro v specializacijo, potem nimaš več od kod črpati.
Torej delate v ekipi, s katero ste zadovoljni, in imate tekmovalko, ki lahko nekaj pokaže na svetovni sceni?
Seveda lahko pokaže, ker je že pokazala. Toda dolga pot je med potencialom in realizacijo tega. Treningi mi nič ne pomenijo in se ne bom hvalil, da dobro trenira. Ne morem pa reči, da trenira slabo, ker Andreja ima 'jajca', oprostite za to besedo. Dela, trdo dela. Zdaj pa jo še učim, da bo malce bolj športno 'žleht' in ne samo pridna in delovna. Kondicijski treningi so zelo težki, saj začenjamo pred sedmo uro. Bila je navajena delati, ni pa bila navajena delati preko limita. Predvsem mora spoznati, kaj je limit, in kje ga ima. Človek ima zelo visoko mejo. Bomo videli, ali bo Andreja zmogla preko svoje meje. To je zmogla Tina, ampak ne želim primerjati Tine z Andrejo. Temu se skušam izogniti. Ne moremo med seboj primerjati športnike, kaj šele športe. Vsak šport ima svojo posebnost in vsak šport je treba spoštovati. Tako kot v življenju vsak poklic, ki ga opravljajo ljudje.
Morda pa je v slovenskem smučanju, ki zdaj na veliki zvon obeša, da nimamo dovolj vrhunskih strokovnjakov, a jih cel kup dela v tujini, težava v tem, da ne znamo izkoristiti domačega kadra, in mu seveda dati tudi veljavo?
Vam povem zakaj, kar tudi vidimo pri ekipnih športih. Četrta mesta niso naključna. V Sloveniji začne nastajati težava, ko sta dva Slovenca skupaj pri ekipi. Fakulteta za šport lahko ponudi ogromno. Imaš pa trenerje, ki jih sploh ne jemljejo resno. Moramo razumeti, da so nam lahko v pomoč tisti, ki delajo analize, meritve, statistiko … Toda ni koordinacije vključevanja. Ampak do takih stvari potem pride, ko nek zasebnik pokliče Massija, če pride v ekipo. To bi moralo delovati že prej. Pa ne govorim o meni, govorim o sodelovanju. Slovenija si zaradi izjemne športne preteklosti in tradicije zasluži odlično smučarsko zvezo. Slovenija je bila smučarska nacija, a na treningu nisem videl nobene zelene smučarske bunde. To me je kar malo šokiralo. Nekoč so imele slovenske ekipe zakupljene tri ali štiri proge. Je pa Slovenija majhna država, a zelo moderna. Slovenci ste vedno zelo moderni. Starši gredo v korak s časom in priljubljenostjo. Če vidijo kje težave, potem otroka ne dajo v ta šport. Slaba reklama lahko naredi veliko škode. Za dobro reklamo pa je Tone Vogrinec potreboval 40 let, od Bojana Križaja naprej. Slovenija si res zasluži dobro smučarsko zvezo, da bo ta šport še naprej uspešen.
