Redki, ki to berete, se spomnite zimskih olimpijskih iger let 1976, ki so bile v avstrijskem Innsbrucku. Takrat so v jugoslovanski reprezentanci nastopili štirje smučarji. Svojo pot k svetovnemu vrhu je takrat začel prvi znanilec slovenske pomladi, mladi 19-letni Bojan Križaj. Poleg Križaja so nastopili še Andrej Kožel, Miran Gašperšič in še bosanski smučar Ajdin Pašović.
Zakaj omenjamo olimpijske igre izpred 50 let? Zato, ker so bile to zadnje zimske olimpijske igre, ko se slovenski smučarji na igrah niso uvrstili med najboljšo deseterico. Do iger Milano Cortina 2026 (na sporedu sta sicer še moški slalom, na katerem ni slovenskega tekmovalca in ženski slalom, na katerem pa uvrstitev med deseterico ni realna - vseeno upamo, da nas bodo slovenske demantirale). Slovensko alpsko smučanje je torej povsem na začetku, kot je bilo pred petdesetimi leti. V Innsbrucku 1976 je bila najboljša smučarska uvrstitev 18. mesto v veleslalomu, na sedanjih igrah pa ima Slovenija dve 12. mesti - Miha Hrobat in Žan Kranjec.
Kam je torej padlo slovensko smučanje? Zdaj vemo kam. Toda zakaj? Zakaj je slovensko smučanje povsem na dnu? Zato, ker se je v časih razcveta in zmag premalo gledalo v prihodnost, premalo gledalo na mlade, najmlajše. In tudi zato, ker nikoli nihče ni odgovarjal za (danes očitne) katastrofalne napake, ki jih je (ki so jih) delali tako v stroki kot v organizacijskem sistemu. Očitno bo treba vse začeti znova, z ničle, iz brezna. Slovensko smučanje so pokopali, upamo lahko samo, da bodo (so) prišli ljudje, ki vedo kaj delajo in bodo denar, ki ga ni malo, razdelili tako, da bomo čez pet let spet z optimizmom zrli v prihodnost.
Pravljična tigrica
Na ženskem veleslalomu pa je še drugo zlato kolajno na teh igrah osvojila domačinka Federica Brignone. Pri 35 letih je v Cortini združila naslova olimpijske prvakinje v superveleslalomu in veleslalomu, lani je osvojila naslov svetovne prvakinje v veleslalomu. Brignone je napad na peto olimpijsko odličje, drugo zlato na domačih igrah, začela s številko 14. V Cortini je v izjemni formi. Za kar 74 stotink sekunde je prevzela vodstvo. V drugi vožnji pa je dokončala delo in potrdila še drugo olimpijsko krono. Drugo zlato na domačem snegu je osvojila s prednostjo 62 stotink sekunde.
Italijanka, ki si je prislužila vzdevek Tigrica, saj smuča s čelado s podobo tigra, se je šampionsko vrnila po desetih mesecih premora zaradi dvojnega zloma noge. Postala je sploh prva smučarka, ki je od leta 1988, ko je bil superveleslalom prvič na olimpijskem sporedu, na enih igrah združila olimpijska naslova v veleslalomu in superveleslalomu. Na zmagovalnem odru sta Skandinavki. Thea Louise Stjernesund iz Norveške in Švedinja Sara Hector sta si razdelili srebro. Zelo razočarana je bila Mikaela Shiffrin, ki je končala šele na 11. mestu, pa tudi Hrvatica Zrinka Ljutić, ki je bila 17., pa najboljša veleslalomistka sezone Avstrijka Julia Scheib, ki je bila na koncu peta, ali pa najboljša Švicarka Camille Rast, ki je bila šele 12.
Daleč, daleč je za nas pomlad ...
Slovenke niso navdušile. Za zdaj kaže, da Ana Bucik Jogan zadnjih olimpijskih iger v karieri ne bo ohranila v lepem spominu. Dvaintridesetletna tekmovalka iz Nove Gorice je startala s startno številko 39, kar je njena najslabša startna številka v zadnjih desetih letih. Po solidni prvi vožnji, ko je bila z zaostankom 2,12 sekunde 25., je z odstopom predčasno končala finale olimpijskega veleslaloma na progi Olympia delle Tofane. Sta pa olimpijski veleslalom končali Caterina Sinigoi in Nika Tomšič. Sinigoijeva je bila po prvi vožnji na 39. mestu, potem pa se je izboljšala za osem mest in olimpijsko dirko končala na 31. mestu. Tomšičeva je bila po prvi vožnji na 41. mestu, na koncu pa je tekmo končala na 36. mestu.
