To kaže preteklost, na smučiščih so bili naši tekmovalci pogosto uspešni, tudi z zdajšnjo generacijo ni ravno češenj zobati. To bodo poskušali dokazovati tudi v naslednji sezoni, pred to, zdaj, ko na suhih treningih lahko o snegu le sanjajo, smo na vožnjo z vlakom povabili našega najhitrejšega alpskega smučarja, Miha Hrobata.
Z 31-letnim specialistom za hitre discipline smo se srečali v njegovem Kranju, na kranjski železniški postaji, od koder smo jo mahnili do Jesenic in nazaj. Miha je sicer odraščal v predelu Kranja Primskovo, kjer je kot prvorojenec pred nekaj več kot tremi desetletji razveselil mamo Majo in očeta Boruta. Mihova mama je nekdaj delala v usnjeni galanteriji, njen oče je imel v Kranju trgovino s torbicami, ki jo je za nekaj časa prevzela, nam je povedal Miha, za očeta pa dodal, da je: "Počel sto in eno zadevo. V različnih podjetjih je delal v prodaji, zdaj sodeluje pri različnih projektih, nekdaj tudi pri razvoju kranjske kartice CeKr."
Nismo še srečali športnika, ki bi lahko rekel, da je bil kot otok umirjen, mil, tudi tokrat ne. Tudi Miha je pravilo in ne izjema, navsezadnje se je opisal kot nadvse živ deček, ki je treniral cel kup športov. V nekem obdobju hkrati kar tri: košarko, nogomet in smučanje. "Cele popoldneve sem imel treninge in seveda zamujal skoraj na vsakega," se je z nasmeškom spominjal.
Da ni porabil celotnega družinskega proračuna
Naposled se je moral odločiti za eno panogo in pri 12 letih je izbral alpsko smučanje. "Zakaj sem ga izbral, se točno ne spomnim," se je zamislil in skomignil z rameni. Ker gre enega najdražjih, če ne kar najdražji šport, s katerim se lahko ukvarja otrok, bi pričakovali, da je Miha porabil ves družinski proračun, a na srečo ni bilo tako.
"Kot otrok sem bil zelo talentiran in posledično imel to srečo, da mi je že v otroštvu pomagalo več sponzorjev. Doma nismo nikoli imeli obilice denarja in res sem imel srečo s sponzorji. Smo pa pri smučanju vztrajali, ker sem bil talentiran, predvsem pa sem v tem užival. Starša sta se na moj račun marsičemu tudi odrekala, v bistvu je bila celotna družina vpeta v smučarijo," je razložil Miha, ki mu – pričakovano – bolj ugajajo nižje temperature. "V mrazu bolj uživam kot v vročini, gotovo. Takoj, ko temperatura zraste na 30 stopinj Celzija, sem … No, ni mi prijetno (nasmeh). Mraz mi sploh ne dela težav," je zamahnil z roko.
Čeprav ga ni imel na pretek, je prosti čas v mladih letih preživljal na ulici, v soseski je s prijatelji igral nogomet, z njimi delal skakalnice in nato s teh skakal z rolerji in kolesi, … "Tudi kakšne male večje 'lumparije' smo se lotili, a nič pretiranega, nič škodoželjnega. Klasično smo imeli preveč energije," se je široko nasmehnil ob spominih na otroške vragolije.
Voda, a v drugačnega agregatnem stanju
Miha sicer ni edinec. V bistvu je bil to le kratek čas, le leto in pol po njegovem rojstvu so Hrobatovi dobili še četrto članico. Miha je tako postal starejši brat sestri Maruši, s katero sta oba povezana z vodo. A, če je naš sogovornik izbral vodo v trdnem agregatnem stanju, je Maruša izbrala tisto v tekočem. Mihova mlajša sestra je bila vrsto let plavalka, dokler ni za več let odšla na študij v Edinburgh, je razložil naš sogovornik. "Kot otroka sva bila klasična sestra in brat (smeh). Imela sva se rada, potem se nisva imela rada. Zbadanje, konstantna borba, … Zdaj je drugače, danes se super razumeva," je pojasnil Miha, ki je že kot kratkohlačnik čutil, si želel le eno: postati profesionalni športnik.
Gen verjetno podedoval od pradedka
Športnih genov naš hitri smučar ni podedoval od svojih staršev, ki se nikoli nista resno ukvarjala s športom, temveč – bolj verjetno – od starejše generacije. Mihov pradedek je bil olimpijec, sloviti smučarski tekač Stane Kmet, ki je na olimpijskih igrah leta 1928 v St. Moritzu v teku na 50 kilometrov zasedel 28. mesto. "Verjetno sem res podedoval njegove gene, nihče drug namreč ni bil na tak način vpet v šport," je pojasnil.
Ko smo ga vprašali o času za šolskimi klopmi, je dejal, da je bil povprečen učenec. Malo bolj kot pri ostalih predmetih je užival pri pouku angleškega jezika, medtem ko se v svetu biologije in kemije nikoli ni znašel. "Glede na to, koliko sem zaradi smučanja manjkal pri pouku, sem bil v redu učenec. Vse obveznosti sem opravil v roku, razen zadnjega letnika srednje šole," saj je takrat dijak smučarskega razreda srednje šole Franceta Prešerna v Kranju več tekmoval v tujini, v svetovnem pokalu.
Po maturi se je želel vpisati na študij, a to je bil projekt, ki ga nikoli ni končal. "Želel, da, a nisem nič doštudiral. Nekaj časa sem bil vpisan na študij menedžmenta v športu, ki spada pod okrilje OKS. A smučanje je bilo na prvem mestu in ves čas sem bil od doma. Preprosto ni šlo," je sprijaznjeno dejal.
Ženo je spoznal na Tinderju
Miha, ki v Kranju z družino živi v prenovljeni hiši svoje babice, je sicer že poročen, ženo, Velenjčanko Lano, pa je pred slabimi devetimi leti, ko sta oba sicer živela v Ljubljani, spoznal na najbolj novodobni način. "Spoznala sva se na Tinderju," se je zasmejal in dodal: "Mislim, da je bila Lana celo prva, s katero sem se na Tinderju ujel. Šla sva na zmenek in takoj sva se ujela tudi v živo (nasmeh)."
Uradno sta že poročena, a zakonca Hrobat bosta šele to poletje na Obali doživela pravo poroko z okoli 60 svati. "Poročila sva se samo pred matičarjem. Zdaj bova imela simboličen obred in zabavo," je razložil in dodal, da je Lano sicer zaprosil po lanski, sicer njegovi najboljši, sezoni. "Šla sva na Maldive in sem še to izkoristil," se je nasmehnil.
Naša naloga je, da otroke naučimo, kje so meje
Lana in Miha sta tudi ponosna starša petletne Ave in triletnega Maksa. "Vedno sem si želel družino, ob tem pa tudi to, da sem jo želel imeti še dokaj mlad, kar mi je tudi uspelo," se je pohvalil 31-letni Gorenjec in se opisal v očetovski vlogi. "Jaz sem tisti, ki, če je treba, udari po mizi. Dobro me znata vznemiriti, sploh pa pri teh letih, ko še vedno iščeta meje (nasmeh). To je del starševstva, naša naloga je, da jih naučimo, kje je meja, kaj lahko in česa ne. Ampak, ko se zabavamo, sem pa tudi jaz 'fejst' za hece," je povedal.
Najraje z Avo in Maksom čas preživlja zunaj, na vrtu pred hišo. "Nismo radi notri, hitro se začnemo prepirati," se je spet nasmehnil: "Veliko smo tako zunaj. Maks ima zelo rad žogo, pri treh letih že zelo dobro obvlada udarce s teniškim loparjem. Mislim, da me čaka kar naporen urnik, da ga bom moral enako voziti na različne treninge, kot sta mene moja starša (smeh)."
Dodajmo še to, da Hrobatovi sicer niso zgolj štiričlanska družina, temveč štejejo šest članov, dodatek dveh štirinožnih prijateljev. Tu je 14 let stara čivava, ki je bila primarno Lanina. "Na željo cele družine pa smo dodali še pudlja," je še zadnja dva družinska člana omenil Hrobat.
Avgusta tudi žena že komaj čaka
Kdor se vsaj malo spozna na alpsko smučanje, dobro ve, da je biti del snežne karavane je daleč od preprostega. Smučarji so večji del leta na poti in jih brez zadržkov lahko poimenujemo tudi nomadi. Iščejo sneg, ledenike, treninge in tekme imajo praktično po vsem svetu, na vseh celinah, vseskozi so v pogonu, vseskozi se selijo. Kaj pa se zgodi, ko Miha pride domov? Ko je sezone konec? "Priznam, da mi ugaja, da sem doma, a le 14 dni (smeh). Hitro začnem razmišljati, kaj bi lahko počel. Priznam, fino je biti doma, a po dolgem poletju mi ugaja tudi oditi od doma. Tak je moj življenjski slog, tega sem navajen. Tudi žena prizna, da avgusta že kar malo komaj čaka, da grem od doma (smeh). Verjetno tako mislita tudi najina otroka, ker jima potem teži eden starš manj," se je še bolj smejal.
Kuhanje je tudi nekako moj talent
V tistih tednih, ko je prost smučanja, je pogosto, in čeprav je ves čas na poti, potoval tudi za dušo. "Dvakrat Bali, Dubaj, Maldivi, …" je omenil nekatere kraje, ki sta jih z Lano obiskala še preden sta si ustvarila družino. "Zdaj, ko imava otroka, pa je Hrvaška za naša destinacija," je dejal ati in oči, Ava in Maks ga namreč kličeta različno: "Samo še malo želim, da odrasteta, potem pa se bi z njima podal kam dlje. Nekega dne bi rad šel tudi na pravi smučarski dopust, tega še nikoli nisem doživel."
Če bi mu čas dopuščal, bi najraje dopustoval tudi na Japonskem. "Tja bi šel tako smučat, kot uživat v deželi kot celoti. Kulinarično me izredno pritegne," je razložil Miha in dodal, da sta z ženo v času epidemije koronavirusa prelevila v prava pravcata kuharja in peka. Tudi zdaj zelo rad kuha in je vse. "No, bučke in jajčevci mi ne dišijo preveč," je izustil s kislim izrazom na obrazu. "Meso je sicer moja močna točka. Stejka še nisem prepekel, moja rebrca vsi prehvalijo, danes sem skuhal limonino rižoto z gamberi. V bistvu žena skoraj malo že priznava, da jaz boljše kuham (nasmeh). Doma imava zdaj dodatno kritičarko, hčerko, ki je dvakrat že rekla, da oči boljše kuha," se je v smehu pohvalil Hrobi, kot ga kličejo v smučarski karavani. "Mislim, da je kuhanje tudi nekako moj talent, peti in plesati pa ne znam," je iskreno priznal.
Raje Real kot Barcelona
Miha pravi, da je v prostem času tudi budni spremljevalec športa. "Spremljam vse slovenske reprezentance in navijam za klube, kjer igrajo Slovenci. Los Angeles Lakers in Kings, Manchester United, … Čeprav nisem navijač, raje vidim zmago Reala kot Barcelone, zadnje čase si rad ogledam dirke formule ena. Eden mojih najljubših športov je tudi hokej, tudi zato, ker je nekaj mojih prijateljev hokejistov," je dejal ljubitelj vseh glasbenih zvrsti. "No, le metal glasba mi ni všeč," je zatrdil Miha, katerega edini strah je strah pred neuspehom.
Ko mu dopušča čas in ko dobi navdih, naš sogovornik poseže tudi po knjigah, najraje po avtobiografijah športnikov. "Rad berem o ozadjih, ki nam javno niso znane. Vsak večer pa seveda berem tudi otroške pravljice," in si potem, ko otroka zaspita, na kavču z ženo ogleda kakšno serijo, nazadnje je bila to Netflixova serija Berlin.
Rad jo negujem, gnojim ter skrbim, da je lepa
Jasno je, da Miha, če ne bi bil nagnjen k adrenalinskim podvigom, ne bi smučal, še posebej pa ne v hitrih disciplinah, a za zdaj ves adrenalin, ki ga potrebuje, dobi na belih strminah. Na drug strani pa si na primer ne predstavlja, da bi lovil ribe. "To je preveč mirno zame, nisem človek, ki bi bil samo pri miru in bi samo čakal," je s kar malo strahu v glasu dejal in dodal, da pa nadvse rad brklja v okolici hiše. "Zdi se mi, da mi je uspelo vzgojiti res lepo zelenico," je ponosno izpostavil. "Rad jo negujem, gnojim, skrbim, da je lepa. Na Facebooku sem tudi v skupini 'Popolna trata', kjer gledam, kaj delajo drugi, iščem nasvete, … Veseli me, da je naša trava videti lepa. Lahko bi rekel, da gre za 'fotrovske' zadeve," se je spet smejal.
V Wengnu z vlakom na smučišče
Naš sogovornik je dokaj vajen tudi vožnje z vlakom. "Kot mladostniki, ko še nismo imeli izpita za avto, smo se iz Kranja pogosto s prijatelji z vlakom peljali v Ljubljano in še kam. Zadnja leta se z vlaki več vozim v tujini. V Wengnu se z vlakom povzpnemo na smučišče, kar je super. Vlak se mi zdi super, je udoben, na vlaku lahko marsikaj počneš, ker ti ni treba biti pozoren na vožnjo, gnečo, …" nam je svoje izkušnje na naši vožnji z vlakom opisal slovenski olimpijec.
Nekaj si moram izmisliti še za sina
To, da je tekmoval na olimpijskih igrah, lahko razberemo že na prvi pogled, če ima sicer Miha oblečeno majico s kratkimi rokavi: na levi nadlahti ima tetovažo olimpijskih krogov in ta ni edina. Upodobljen ima prizor s fotografije, na kateri je s hčerko med obiskom živalskega vrta, pa na zanimiv način prepletene letnice rojstva svoje družine, največja tetovaža je tiger na levi roki, palma ga spominja na potovanje na Bali, z ženo imata identičnega. "Zdaj se je sicer malo ustavilo, a bo sledil še kakšen. Zadnja tri leta si nisem omislil nobenega novega, nekaj si moram izmislili še za sina," je napovedal novo telesno stvaritev.
Src ne bom šel 'odpirat'
Ob našem kramljanju smo se z našim hitrim smučarjem dotaknili alternativnega "vesolja". Kaj bi hipotetično Miha počel v življenju, če se mu ne bi uspelo prebiti med smučarje profesionalce? "Ha, … Toliko se poznam, da me v pisarni ne bi našli. Gotovo bi počel nekaj aktivnega, dinamičnega. Kaj? Ne vem, ker o tem nikoli nisem razmišljal. Zelo nerad iščem razloge, se sprašujem, kaj bi bilo, če bi bilo drugače. To me ne zanima. Kar je bilo, je bilo, naredil sem, kar sem in za vsem stojim," je razložil Hrobat.
Ko bo nekega dne Kranjčan smučke postavil v kot, tako še ne ve, kaj bo sledilo aktivni športni karieri. "V smučanju bi ostal, a ne kot trener ali funkcionar, bolj me privlači športni menedžment, da bi postal agent, ali pa bi sodeloval z različnimi podjetji, ki so vpeti v šport," je razpredal Miha, ki se v prihodnje ne vidi spet v študijskih klopeh. "V zdajšnjih časih je končana fakulteta res nujna za točno določene poklice, kot je na primer medicina, a jaz src ne bom šel 'odpirat'," se je spet zasmejal: "Mislim, da danes podjetja bolj iščejo človeka, ne pa papir."
Ob koncu naše vožnje smo se tudi z našim sopotnikom ozrli še v daljno prihodnost. Kje bomo naleteli na Miho Hrobata, ko bo že v letih in verjetno bolj umirjen? "Prej na morju, kot v gorah. Zdi se mi, da jih bom imel povsem dovolj (smeh). Želel bi imeti kakšno malo hiško nekje v Sloveniji, v tujino ne bom šel. In seveda obkrožen v vnuki," je s preprostim željami naš pogovor sklenil Miha.
