Celjski navijači so Zormanu vzklikali, naj se … Saj veste, kaj. On jim je odgovoril, da se tako pač obnašajo ljudje z vasi. Pa so mu v Celju pred zadnjo tekmo sezone odgovorili s koncertom žvižgov na odprti sceni. Njemu in otroku celjskega rokometa, zdaj Zormanovemu varovancu Stefanu Žabiću posvetili še nekaj žaljivih skandiranj med sicer za oko rokometnega navdušenca sijajnim dvobojem dveh najboljših ekip v državi. Po zadnji sireni je iz zvočnikov tulil Mladen Grdović s svojim hitom »Nije u šoldima sve«. Ni vse v denarju. Vemo, komu je bilo namenjeno …
Imamo rivalstvo. Tako gorečega, kot ga v slovenskem rokometu ni bilo že dolgo, z vsem spoštovanjem do rivalstva Celja in Velenja, ki vseeno temelji na zdravih sosedskih odnosih in prijateljstvu, ne sovražni nastrojenosti. Celje proti Ljubljani. Celjani proti Zormanu. Vsi proti Zormanu, kot se je zazdelo na vročem ogrevanju pred finalom, ko so se v prestolnici oglasili 'njegovi' Dolenjci. Zorman sam proti vsem …
Hvalabogu za rivalstvo, slovenski rokomet ga je potreboval kot Sahara vodo. Ali kot Zorman 'hejterje', če se lahko spet spomnim besed enega od njegovih nekdanjih soigralcev. Da so kritike (ali pa žvižgi, žaljivke …) zanj kot bencin za avto. Z njimi se polni, ženejo ga naprej. Čeprav mu morda niso všeč – komu pa so?
Videlo se mu je v očeh, da mu ni bilo všeč, ko so v celjskem klubu pospremili slovanovce z igrišča z Grdovićevo pesmijo v skoraj oglušujoči jakosti. Najbrž zato, ker je sam nekaj minut prej svojim poklapanim varovancem ukazal, da po prejemu srebrnih kolajn, ko so želeli oditi v garderobo, ostanejo na igrišču do konca kronanja novih državnih prvakov in jim s tem izkažejo spoštovanje.
Lahko ga razumemo, tega niso naredili njegovi 'navijači z vasi', ampak njegov nekdanji klub, ki ga je pomagal popeljati do naslova evropskega prvaka in ki mu kljub pestri zgodovini še dandanes v izjavah izraža le spoštovanje. A sam tega ne bi obešal na veliki zvon kot znak nespoštovanja. Provokacija pač, kakršne v rivalstvih pridejo in gredo.
Za vse je bolje
Verjamem, da do te poteze ni vodila zavist, ker pač Ljubljančani v Zoranu Jankoviću imajo podpornika, kakršnega so imeli Celjani nekoč v Tonetu Turnšku. Gotovo jim je v Celju jasno tudi, da so vložki Mestne občine Ljubljana v tamkajšnji rokomet dobri tudi za celjskega. Za slovenskega. Saj veste, kako pravijo – železo se brusi z železom. Ali konkurenca spodbuja napredek. Tudi Matija Kovač se bo morda potrudil najti kakšen občinski evro več, da bi Celju pomagal konkurirati Jankovićevemu Slovanu. Tudi Alenki Potočnik Anžič bo lažje vstopati v pisarne (potencialnih) sponzorjev s slikami, kakršne so dolgoletni prijatelj celjskega rokometa Slavko Kolar in stanovski kolegi lahko ustvarili ob izjemnem spektaklu s Slovanom. In, navsezadnje – kar nekaj (več) šoldov se je nabralo v celjski blagajni, ker si je finale z rivalom iz Ljubljane prišlo ogledati 4788 gledalcev. Namesto 1500 ali 2000, kolikor bi si ga v času absolutne celjske vladavine iz časov Branka Tamšeta.
Pesem za v garderobo
Da v šoldih ni vse, so v glavnem golobradi Celjani, nekateri igrajo še za štipendije, proti slovanovcem, kjer se o plačah pod tremi, štirimi, petimi tisoč evri najbrž ne pogovarjajo, res dokazali. Tokrat je zmagal sistem, izjemna šola in zunajserijski talent, ki ga posedujeta zlasti Aljuš Anžič in Andraž Makuc. Najboljša igralca v ligi. A vendar človek prej ali slej naleti na tisto drugo resnico – da je denar sveta vladar. Na Triglav se da priti s supergami iz KiKa in 20 evri v žepu, na Mont Blanc samo po čudežu.
Zato bi tisto dalmatinsko vižo, da v šoldih ni vse, morda vseeno bilo bolje malenkost utišati. Jo recimo omejiti znotraj stena garderobe ali klubskih prostorov, kjer si lahko igralci in strokovni štab magari z vodstvom iz pisarn vred dajo duška ob njej. Ker ko tako odmeva iz zvočnikov v tako akustični dvorani, lahko napev hitro ponese do recimo Ljubljane, kjer domuje uprava dolgoletnega generalnega pokrovitelja celjskega rokometa Pivovarne Laško Union s svojimi nizozemskimi šefi. In tam – ali pa pri kakšnem drugem sponzorju – bi sporočilo lahko kdo razumel narobe. Češ, zakaj hočete več denarja, če pa v denarju ni vse in ga imate očitno dovolj.
Ni ga dovolj, (tudi) Celje bi si ga zaslužilo veliko več, pa tudi potrebovalo bi ga za dostojno zastopanje slovenskega rokometa v Evropi. Najraje med elito, kamor ta klub po svojem ugledu, tradiciji in nasploh zgodovini sodi. Po proračunu pa žal že dolgo ne več ...
Ampak, saj me v resnici ne skrbi več za ta klub – v nasprotju z velenjskim, kjer je ob mačehovskem obnašanju kitajskih lastnikov generalnega pokrovitelja prihodnost negotova. Celje PL je v dobrih rokah in sploh ne dvomim, da bo predsednica s sodelavci znala kapitalizirati ta uspeh.
Žvižgi, upravičeni ali ne, niso koristni
Bolj me za dobro našega rokometa skrbijo tisti žvižgi selektorju na odprti sceni. Z le malo pretiravanja cele dvorane največjega rokometnega avditorija v državi. Skandiranje 'je*i se, Zorman' se ne zdi primerno, čeprav ne poznam ozadja, zakaj so najzvestejši celjski privrženci dodali v svoj repertoar posvetilo Zormanu že na zaključnem turnirju pokala v Tivoliju. Če le zaradi zgodovine – ker je Zorman pred več kot desetletjem posvetil neko zmago foteljašem, ali pa ker se je pred več kot poldrugim desetletjem na ne najlepši način poslovil od Celja –, tega ne kupim. Zormanovo pojasnilo, da se tako pač obnašajo ljudje z vasi, je bilo namreč posledica oziroma odgovor na žalitve s tribune, ne povod zanje.
Ne pravim, da je bil odziv primeren. Če bi to izrekel selektor angleške nogometne reprezentance, ki bi tako označil navijače Manchester Uniteda, najbrž ne bi bil več selektor. A nismo v Angliji, smo v Sloveniji, kjer smo dolga leta iz roke jedli Veselinu Vujoviću, si karseda pozitivno interpretirali njegove takšne in drugačne izjave ter poteze, preden je res prestopil mejo okusa in svojemu varovancu med minuto odmora začel vpiti, naj že umre. Čeprav se v zadnjem času vse raje ugrizne v jezik, je (tudi) Uroš Zorman pač človek, ki v obraz pove, kar si misli. Če vprašate mene, bolje tako kot za hrbtom. Ali z nožem v hrbet. A 'sto ljudi, sto čudi'.
Zorman bo imel v Celju in tudi drugod po Sloveniji vedno svoje nasprotnike. Nič hudega. Obstaja pa pomislek, kaj bo, ko bo v hramu celjskega rokometa tekmo gostila reprezentanca Slovenije. Bodo slovenski navijači žvižgali selektorju? Slika, ki bi jo ponesli v rokometni svet, kjer ime Uroša Zormana uživa velik ugled, ne bi bila lepa. Sporočilo (o) reprezentanci pa ne pravo.
Naj bo raje zgled
Verjamem, da so skrbi odveč. Zato recimo raje še kakšno o pozitivnih plateh pravkar končane sezone. Tole celjsko zmagoslavje je bilo dobro za rokomet v več pogledih. Ker smo dobili vroče rivalstvo, ki ga ne bi bilo, če bi Celje pad(a)lo z(a) Gorenjem in bi se Slovan sprehodil do prestola. Ali če se Janković ne bi odločil iz blagajn Krima preložiti sredstev v blagajne Slovana.
Pod Zormanovo ali, če hočete, Jankovićevo streho se ne bodo strinjali, a gledano celotno sliko, je kar dobro tudi, da so se slovanovci po finalu počutili oškodovane (čeprav tega niso obešali na veliki zvon), kakorkoli se to že sliši. Recite mi, da sem naiven, vendar sam nisem mogel ali hotel verjeti, v kar je bil prepričan velik del države. Da so bodisi sodniki bodisi zveza, ali pa oboji skupaj, Slovan načrtno potiskali proti prestolu. Če se motim, so mu dajali darila, ko jih ni potreboval. Ko je šlo zares, za naslov, mu jih niso.
V vodo je tako padla teorija (zarote), da je liga kupljena. Ali prodana, kakorkoli vam je ljubše. Zato v šoldih, ki jih je v ljubljanski in s tem povezano slovenski rokomet vložila Ljubljana, ni nič slabega. Nasprotno. Si ne bi slovenski klubi na čelu s Celjem, Gorenjem, Trimom, Slovenj Gradcem in Krko oziroma okolja, ki vanje vlagajo sredstva, Slovana in Ljubljane raje vzeli za vzor, kot da jima denar mečejo pod nos?
