Ko je na začetku tega tedna z reprezentančno upokojitvijo presenetil dolgoletni vratar slovenske izbrane vrste Vid Belec, mi je dalo misliti. Oziroma so se v meni zbrale vse tiste misli, ki so se skozi ta leta vsake toliko od nekod pripeljale, a potem nadaljevale svojo pot. Niso bile vse politično korektne – nekoč sem nekje (ni pomembno, kdaj in kje) slišal, da je težje biti Belec v nogometni reprezentanci Slovenije kot belec v johannesburškem Sowetu ali newyorškem Harlemu. Lepo prosim, to ni nikakršna sodba o trenutni realnosti teh sosesk in še manj kakršenkoli predsodek – gre za metaforo, za katero bi bilo preprosto škoda, če nikoli ne bi bila javno uporabljena. In zdaj je pravi trenutek, kajti v vsem razumljivem pomenu je še kako prekleto resnična. Bila je praktično od prvega do zadnjega reprezentančnega dne imenitnega človeka, imenitnega nogometaša, imenitnega vratarja, ki ga je edinstvena usoda pahnila v položaj brez primere.
##PAIDBREAK##
Že ko sem ga davnega leta 2010 spoznaval še kot najstnika in člana tiste zasedbe milanskega Interja, ki je tisto pomlad osvojila vse, kar se je osvojiti dalo – na čelu seveda z naslovom v elitni ligi prvakov -, mu v reprezentančnem smislu nikakor ni bilo lahko oziroma se že kot 19-letnik v resnici ni imel česa veseliti. Jasno, tako daleč v preteklost gremo lahko, pa bo veljalo (oziroma je veljalo) točno tisto, kar velja dandanes: namreč da ima Slovenija v svojih vratih enega najboljših čuvajev mreže na svetu. Velik del tega obdobja je imela celo zares najboljšega in prav mogoče je, da jo to veljalo tudi takrat. Saj se spomnite, kajneda, Samir Handanović je v najboljših letih s čudežnimi obrambami našo izbrano vrsto popeljal na svetovno prvenstvo (Rusi ga še vedno sanjajo, kdo drug prav tako) in se je takrat pripravljal za nastop na njem, hkrati pa so mu na vrata trkali evropski klubski velikani in iskali trdno, zanesljivo, neomajno, dolgoročno rešitev v svojih vratih.
Dodatna ironija je hotela, da jo je v njem že kmalu našel ravno Inter, a to je že neka druga zgodba in je na tem mestu ne gre mešati. Ko gre za vprašanje prvega slovenskega reprezentančnega vratarja, ne spremeni ničesar, ko gre za Belčev reprezentančni status, prav tako ne. Osredotočiti se želim na dejstvo, da je bil Vid v malodane poldrugem desetletju pogosto izjemen, a bi moral biti najboljši na svetu, da bi lahko bil najboljši v Sloveniji. Kar je neverjetno, kolikor je tudi resnično. Čeprav je Handanović od njega starejši, ni bil starejši dovolj – in bi bil v reprezentanci nezamenljiv še dlje, če ne bi leta 2015 mesta prepustil še boljšemu od sebe. Ne Belcu, jasno, temveč Janu Oblaku. In predstavljajte si, v kakšen položaj je to postavilo Mariborčana, od katerega se v teh dneh vsi poslavljajo kot od izjemnega soigralca, izjemnega varovanca, izjemnega tovariša in prijatelja. Vse to in še več je bil. Oziroma je. Toda hkrati je tudi športnik, tekmovalec, človek s kariernimi ambicijami. In ne morem si niti predstavljati, kako mu je moralo biti, ko je ves njegov reprezentančni svet tako neskončno dolgo bil razpet med navijanjem za svojo izbrano vrsto s podpiranjem najprej Samirja in nato Jana ter lastnimi željami. Kajti verjetno vam je jasno, kaj te lastne želje pomenijo. Pomenijo želeti si, da bi igral. Da bi branil. Da bi bil v vratih namesto najprej enega in nato drugega. In ker ni bilo realno biti boljši od njiju, so se brez kančka dvoma prikradle tiste nedopustne, a tako zelo človeške misli. Naj mu je bilo to všeč ali ne. Naj je to komurkoli všeč ali ne. Želeti si braniti za Slovenijo, predstavljati svojo državo je hkrati pomenilo želeti si, da Jan iz tega ali onega razloga ne bi mogel. In vemo, o kakšnih razlogih se pogovarjamo in kako prekleto bogokletno si jih je želeti. Da, tudi ali predvsem zato je bilo tako prekleto težko biti Belec. In zato se mi je tako zažrla tista metafora na robu dopustnega in sprejemljivega.
In zato tudi takrat, ko je kakšna priložnost v kakšnih posebnih okoliščinah prišla, ni bilo lahko. Še več, prav tako je bilo noro težko, pritisk je šel onkraj tistega običajnega, še tako močnega športnega. Predstavljajte si, da morate braniti, vsi mi pa si želimo le ene stvari – da bi se čim hitreje vrnil nekdo drug. Karkoli je Vid uspel dati v teh okoliščinah, je vredno ogromno. In vse, česar ni uspel dati, ne bi moglo biti bolj razumljivo. Usoda je bila brutalno nepoštena, razmere za reprezentančno življenje in delo nemogoče, napake v takih okoliščinah pa najbolj neizbežne in logične. Usoda Vidu dolguje kar nekaj opravičil, mi vsi pa prav tako. In v isti sapi si ne morem pomagati, da se ne bi vprašal, kaj nam Belčevo slovo pove o bližnji prihodnosti slovenskih reprezentančnih vrat oziroma Oblaka v njih. Javna skrivnost je, da je Jan utrujen, da je ves čas na fizični meji in da je pomislil na to, da bi se v reprezentanco vrnil šele spomladi za kvalifikacije, s čimer bi to jesen izpustil tekme v ligi narodov. Je Belčevo slovo dokaz, da se veliki zvezdnik Atletica ni odločil tako in bo prihodnji teden na prvem seznamu selektorja Matjaža Keka po izrazitem vrhuncu generacije na letošnjem Euru? Težko je reči. Čeprav si lahko predstavljam, da bi k dokončni odločitvi Vida vodile take okoliščine, si enako lahko predstavljam, da ni želel še enkrat nadomeščati Jana in še enkrat preživljati vsega tega, s čimer smo mu vsi skupaj vedno postregli med nadomeščanjem našega najslavnejšega nogometaša vseh časov. Kako se je odločil Jan, bomo izvedeli zelo kmalu. To, kar se je odločil Vid, pa moram skrajno spoštovati in skrajno razumeti v čisto vsakem primeru. In si ob vsem neskončno dobrem, kar sta nam prinesla oba velika vratarska zvezdnika, želeti, da bi se mu stvari obrnile in obračale drugače. V nekem drugem času, na nekem drugem prostoru – nekje, nekako, nekdaj. Zaslužili bi si. O, tako prekleto bi si zaslužil!
