Še iz časov rajnke SFRJ oziroma še od prej – še iz časov Kraljevine SHS. No, verjetno so zimski športi postali del slovenske narodne zavesti že z bloškimi smučmi o katerih je v 17. stoletju pisal Janez Vajkard Valvasor. In bodo še nekaj časa, dokler globalizacija in okoljske spremembe ne bodo kritično posegle v naše življenje. Kako bo čez 30 let, ne ve nihče, lahko pa predvidevamo, da bodo zimski športi počasi izginili tudi iz nacionalne identitete.
Slovenska pomlad
Za slovensko nacionalno pomlad, ki je vodila do osamosvojitve in prve slovenske samostojne države, so bili v veliki meri zaslužni odlični slovenski alpski smučarji, ki so se svetu ponosno predstavljali kot Slovenci, pa čeprav so imeli na dresih zastavo SFRJ. In tudi v prvih letih po osamosvojitvi so bili smučarji in smučarke tisti, ki so ponosno mahali s slovensko trobojnico. Skoki so bili takrat nekoliko v ozadju, pa čeprav bi težko rekli, da so bili manj uspešni, saj je imela Jugoslavija in Slovenija odlične skakalce, ki so zmagovali na tekmah svetovnega pokala, dosegali rekorde, Planica pa je bil vsakoletni praznik slovenskega športa že takrat, ko o samostojni državi še ni bilo ne duha ne sluha.
Smučal je vsak
Smučanje je bilo pač najbolj priljubljen šport tudi zato, ker je smučal res skoraj vsak. Če ne drugje na hribu za domačo hišo, tisti v mestih pa na tovarniškem smučišču poleg mesta. Snega je bilo dovolj, cene zmerne in delavci so radi svoje otroke peljali vsak konec tedna na Zatrnik ali na Pohorje, hkrati pa pred malimi ekrani spremljali podvige svojih junakov. Tudi skakali smo s smučmi, a precej manj, saj je bilo skakalnico za hišo težko narediti, nisi pa mogel na skoke za rekreacijo, ker je skakanje pač nevarno, če ne znaš.
Lobi
Zimsko-športni lobi je bil (in je) v samostojni Sloveniji zelo močan. In kmalu po osamosvojitvi se je pojavila pobuda, da bi v Planici zgradili moderen nordijski center. Nekaj časa je trajalo, potem pa je država skupaj z EU vložila okoli 60 milijonov evrov in leta 2015 je luč sveta ugledal moderen skakalno-tekaški center, edini na svetu, ki ima cel segment skakalnic – od otroških do letalnice (sedem skakalnic in letalnica; razen letalnice so vsi objekti primerni za trening tudi poleti). Poleg tega je država z okoli petimi milijoni podprla Državni panožni nordijski center v Kranju, s skakalnicama za trening, športnimi oddelki Gimnazije Franceta Prešerna, internatom, trenerji ...
Najboljša na svetu
Zato je Slovenija lahko tako dobra v smučarskih skokih. Zato, ker imajo smučarski skakalci v Sloveniji najboljšo infrastrukturo na svetu, boljšo od Avstrijcev, Nemcev in Norvežanov. Zato je Slovenija lahko uspešna v smučarskih skokih, ker načrtno, od 14. leta naprej, vzgajajo in trenirajo mlade skakalce ter jim nudijo najboljše možne pogoje. In če je to praksa desetletje in več, potem uspehi morajo priti, pa četudi je malo mladih, ki bi se želeli ukvarjati s tem športom.
Paradni konj
In alpsko smučanje, ki je bilo nekoč paradni konj slovenskega športa? Nima nacionalnega centra, nima smučarske gimnazije, nima niti enega pravega poligona za trening. Zakaj? Ker ni denarja za to. Morda bi bilo drugače, če bi država pred dvajsetimi leti vložila 50+ milijonov v smučarski nacionalni center. Recimo v Podkorenu (odkupila zemljišča in zgradila pripadajočo infrastrukturo) ali pa morda na Kaninu, edinem slovenskem visokogorskem smučišču. In bi tam nekje blizu zgradila še smučarsko dvorano (cena okoli 10 milijonov), ki bi omogočala vsaj mladim treninge tudi poleti. Prepričan sem, da bi bilo danes v slovenskem smučanju povsem drugače, če bi se enak znesek kot v skoke investiral tudi v smučanje. Danes ne bi tarnali, da imamo desetletno luknjo med tekmovalci za svetovni pokal. Šele lani so se na smučarski zvezi zganili in pripravili NPTS 2025 – nacionalni program tekmovalnega smučanja, ter prvo leto temu namenili nekaj več kot 300.000 evrov. Skušali bodo vzpostaviti smučarsko gimnazijo, narediti poligon za mlade … Toda, verjetno je za slovensko smučanje prepozno, da se izkoplje iz luknje. Sadove bodo lahko začeli pobirati čez desetletje, ko pa bodo zimski športi počasi začeli izginjati.
Pod črto
Pod črto – kar seješ, to žanješ. Ljudje zadolženi za slovenske skoke so obilno sejali, njivo pognojili z državnim denarjem in zdaj zasluženo žanjejo obilen pridelek. Ljudje zadolženi za smučanje pa so mislili, da ni potrebno sejati, da bo veter že sam raztrosil semena po njivi, ter pustili, da se je razrasel plevel in se zanašali na domače vrtičke. Radi bi želi, pa nimajo kaj. Zato stradajo, a so vseeno pograbili za plug in vile. Ampak, saj še svoje njive nimajo in morajo za svoje posevke najemati sosedovo parcelo. Strategija ni ravno najboljša, a je edina, ki si jo lahko privoščijo. Zato se ne čudite, da Slovenija nima več smučarjev svetovnega razreda.
