Gre za znan boj za pravice skupnosti LGBTIQ+, vse skupaj se po številnih prireditvah zaključuje s tradicionalno povorko, ob koncu katere bosta tako člane skupnosti kot podpornike in borce za pravice drugače usmerjenih v slovenski družbi nagovorila ljubljanski župan Zoran Janković in predsednica naše države Nataša Pirc Musar. Gibanje tradicionalno uživa podporo med kulturniki in v delu politike, povsem nevtralen pa pri tem ostaja slovenski šport.
Zanimivo je, da brskalniki in umetna inteligenca kot eno bolj izpostavljenih značilnosti slovenske različice parade ponosa - sicer gibanja, ki poteka po celotne zahodnem svetu - izpostavlja popolno odsotnost kakršnegakoli pečata slovenskih športnikov in športnic. Medtem ko je marsikje po Evropi, Kanadi in ZDA drugače in so nekateri športniki odkriti člani skupnosti, še bolj številni pa so podporniki pravic, je pri nas popolnoma drugače.
V Sloveniji se v zvezi s parado ponosa in njenimi oznakami na čelu z mavrično zastavo v nasprotju z nacionalnimi in mednarodnimi organizacijami drugod po svetu ne oglašajo in opredeljujejo ne organizacije, ne klubi ne posamezniki. Gre za zanimivo popolno odrezanost od dogajanja, ki tujino bode v oči in pri kateri praktično (verjetno pa niti teoretično ne) ne bi mogli najti posamične izjeme, kaj šele skupinske. Kot primer, številni klubi v ameriških profesionalnih ligah ne le podpirajo, temveč se podobnih dogodkih celo udeležujejo.
O tem, zakaj je Slovenija tu posebna in kaj s tem sporoča, pa presodite sami.
