Zato niti ni presenečenje, da se bo Zoran Jovičić poleti iz Velenja preselil na Koroško, sploh ker v Rdeči dvorani ne cvetijo rožice. Bodoči bivši trener Gorenja se nam je oglasil iz Tuzle, kamor je šel na dan uradne potrditve slovesa od Velenja obiskat družino.
Vaš komentar odhoda iz velenjskega Gorenja po osmih letih? V klubski izjavi za javnost je pisalo, da se niste odločili za podaljšanje pogodbe. Zakaj ne?
Obojostransko smo prišli do ugotovitve, da po osmih letih končamo to zgodbo. Vsako leto smo nekaj naredili, potem pa marsikaj zamenjali in je bilo treba spet vse začenjati znova. Tudi tega smo se obe strani najbrž malo prenajedli. Mislim, da bo bolje tako zame kot za Velenje, da sprejmemo neke nove izzive.
Vaš novi izziv bo Slovenj Gradec, to drži?
Drži, s Slovenj Gradcem smo se dogovorili.
Kaj vas je prepričalo?
V mojih očeh ima Slovenj Gradec že kar nekaj časa zelo dobro ekipo. Če sem odkrit, letos boljšo kot Gorenje. Vidim perspektivo, da bi naredili neko zgodbo. Sam sem tam igral, precej sem vezan na Slovenj Gradec, ki je res rokometno mesto. Tam je vsaka družina povezana, vsi hodijo na rokomet. Pravo rokometno ljudstvo so. Ob tem se že dolgo dobro razumem s Samom Lampretom, večkrat sva se pogovarjala in na koncu smo se dogovorili za sodelovanje.
Se vam tudi v Slovenj Gradec zdi realno prinesti kako lovoriko, tako kot ste jih kljub zahtevnim razmeram kar pet v Velenje?
Realno ni, tako kot ni bilo z Velenjem, ko smo kot tretji ali celo četrti klub po proračunu osvojili državni naslov. Ampak verjemite, da bomo trdo delali, poskušali biti prava trdnjava. Obljubim lahko fajt in borbo. Dejstvo pa je, da Slovenj Gradec še ne more konkurirati trem najmočnejšim klubom (Slovanu, Trimu in Celju, op. p.), če bo Gorenje nadaljevalo z Gorenjem kot generalnim pokroviteljem tudi ne njemu. Ampak borili se bomo.
V naslednjih tednih, sploh v naslednjem krogu, boste v malo nenavadni situaciji. Kot trener Gorenja se boste borili za polfinale in s tem Evropo v naslednji sezoni s Slovenj Gradcem, ki ga boste prevzeli po sezoni …
Govorice bodo vedno takšne in drugačne, kot so raznorazne že bile. Ampak verjemite, da je moja največja želja narediti vse, kar je v moji moči, da na tekmi s Slovenj Gradcem zmaga ostane v Velenju. Zaenkrat sem velenjski trener in imel bom še dodatno željo, da premagam Slovenj Gradec. Kdor me pozna, ve, da sem profesionalec. Še večji gospod bom, če mi to uspe.
Uroš Zorman je pred finalnim turnirjem pokala dejal, da se bodo prihajajoči vikend v Tivoliju zbrale štiri trenutno najboljše ekipe v Sloveniji. Torej njegov Slovan, Celje, Trimo in Slovenj Gradec. Se strinjate z njegovo oceno – se v dvoboju s Korošci, ki sledi teden dni kasneje, torej vidite kot izzivalci?
Prepričan sem, da ima Slovenj Gradec v tej sezoni boljšo ekipo kot mi. Pa tudi Krka, a je imela tudi veliko težav s poškodbami. Da smo prišli v končnico kot četrti po rednem delu, je velik uspeh. Ves čas smo imeli poškodbe, nismo trenirali, tako da je bil to celo čudež. Vmes nas je zapustil še Karpo Sirotić, ki bi ga še potreboval. Bomo pa, kot vedno, poskušali iztržiti vse, kar se da.
Kakšna pa je v vaših očeh prihodnost Gorenja? Zunanjemu opazovalcu je videti precej negotova – odšel je predsednik Janez Gams, za njim direktor Roman Pungartnik, po sezoni odhajate vi, ki ste bili zadnjih osem let temelj te zgodbe. Negotovost okrog prihodnosti z generalnim pokroviteljem ste omenili tudi sami, na spletni strani je bila ponedeljkova novica o vašem odhodu prva objava kluba po skoraj dveh tednih …
Gorenje Velenje ima bazo, z mojim celotnim kolektivom smo delovali sistematično. Ti ljudje bodo ostali, prav tako igralci. Velenje je rokometno mesto, to je dejstvo. Bo pa veliko odvisno od glavnega pokrovitelja – res si želim, da podaljša sodelovanje. Ali se bo to zgodilo, pa nimam pojma, ne vem, kaj se dogaja. Rokometno pa temelji so, zadaj je še nekaj igralcev, kalili smo tudi nekaj igralcev pri Sebastjanu Soviču. Tako da Velenje bo, sploh če ohrani sponzorje, tretji, četrti klub v Sloveniji. Rad bi še povedal, da bo to vedno moj klub, želim mu srečo. Odšel bom kot trener z najdaljšim stažem in največ osvojenimi lovorikami, tega ne bo mogoče izbrisati. A brez moje ekipe ne bi bilo nič. Niti brez vseh delavcev v klubu, vseh predsednikov na čelu z Janezom Gamsom. Hvala pa tudi navijačem.
