Do vašega imenovanja na mesto športnega direktorja Partizana o vas javno ni bilo veliko slišati. Ko smo bili pred leti z vami nazadnje na telefonski zvezi, ste bili razpeti med Skopjem in Beogradom, imeli ste svojo kavarno in hostel. Kot smo slišali, tega nimate več; s čim ste se torej kaj ukvarjali v zadnjih letih, kje in kako ste jih preživeli?
Po karieri nisem imel večjih želja ostati v rokometu, zato sem se poizkusil v nekaterih drugih stvareh. Igral sem do 42. leta, moja kariera je bila dolga, ampak vseeno nisem bil pripravljen na življenje po koncu kariere. Kot je pri mnogih športnikih. Celo kariero živiš v balonu in ko ta poči, se ne znajdeš. Sploh ker je v športu tako, da daš roko, se dogovoriš in je to to. Po 35 letih igranja rokometa pa sem se soočil z novo realnostjo, v kateri se nisem znašel. Prideš do ljudi na visokih položajih, se dogovoriš za ta in oni projekt, potem pa vidiš, da to ni to. Veliko je laži, vrednote so se izgubile. Vmes sem živel v Makedoniji, pa smo šli v Izrael – saj ni tako pomembno –, bil sem tudi v Ljubljani, na koncu pa smo se vrnili v Beograd, kjer se je po dveh letih lobiranja na srečo začel nek nov projekt.
Povejte nam več o tem Partizanovem projektu in vaši vlogi v njem. Kako in zakaj zdaj?
Vemo, da je v marsikateri državi šport vezan na politiko in na osnovi tega se začenja velik projekt Partizana. S sponzorji in vsemi prisotnimi smo našli skupni jezik in vesel sem, da je tako. Moj sin, po starosti srednji od treh otrok, je v rokometu in tudi to me je prepričalo, da sem se vrnil v rokomet. Konec koncev pa, glejte, to znam najbolje. Zakaj torej ne. Poskusil bom pomagati izpolniti visoke ambicije kluba, ustvariti evropski Partizan.
Sin že ve, čeprav bi bil s 197 cm pri štirinajstih idealen za košarko
Ko ste omenili sina – slišimo, da je izjemno talentiran. Najbrž se tudi zato radi vračate v Slovenijo, da ga spremljate pri igranju rokometa, gradnji temeljev za svojo kariero. Gre po očetovih stopinjah?
Za svojih 14 let je zelo zrel fant, zato sam ve, kaj je najbolje zanj. Treniral je nogomet in rokomet, ampak v nogometu atmosfera ni bila dobra, zato se je odločil povsem posvetiti rokometu. Predpostavljam, da je videl veliko tekem, vzdušja na njih, borbe, 'fajta' in mu je to priraslo k srcu. Sam sem ga glede na njegove predispozicije in konstitucijo sicer bolj videl v košarki. Že zdaj je večji od mene, s štirinajstimi leti ima 1,97 metra, tako da bi bila košarka idealna zanj. Ampak ga stoodstotno podpiram pri njegovi odločitvi, na njegovi poti. Naj povem, da je tudi on velik Partizanovec, pravi Grobar, in veliko spremlja predvsem košarkarske tekme Partizana. Ravno je pri meni, bila sva na treningu Partizana, kar mu je veliko pomenilo. Mi pri njegovih letih nismo imeli priložnosti videti teh velikih dvoran, doživeti ozračja v njih in za te fante to veliko pomeni. Tudi to pripomore k razvoju mladih športnikov. Sicer pa trenira v Kopru, kjer prihaja fantastična generacija. Pravijo, da bo mogoče še kakovostnejša kot tista Vlahova pred desetimi leti ali pa vsaj podobno dobra. Kar je zelo dobro za slovenski rokomet, ampak bo še treba malo počakati na te fante. So pa na pravi poti.
Mimogrede, imate še dve hčerki, sta tudi onidve kaj v športu?
Najstarejša študira v Amsterdamu, najmlajša pa je obetavna odbojkarica. Odbojka je lep ženski šport, ker rokomet je za punce malo grob (nasmešek).
Slovenija bi lahko dajala več, Srbija ravno pripravlja injekcijo
Je oziroma bo vaš rokometni Partizan kaj povezan s košarkarskim oziroma nogometnih klubom ali je ta projekt neka povsem svoja zgodba, ne vezana na že tako uspešno košarkarsko in nogometno, ki se kot kaže prav tako prebuja?
Vse to so državni projekti, veliko je odvisno od sponzorjev. Šport je velik biznis in brez denarja ne moreš narediti nič. Želja je dograditi celoten Partizan, da bo velik v vseh športih. V nogometu se trenutno dogajajo tektonske spremembe. Torej imamo košarko, ki je fenomenalna, čez nekaj časa bo verjetno to postal nogomet in z njim tudi rokomet. Naj povem en precej katastrofalen podatek za rokometni Partizan. Če v evropskem pokalu EHF izločimo Avstrijce, ki smo jih dobili na žrebu, bomo po 12 letih prezimili v Evropi. To pove vse, kako zapuščeno je to bilo. Ampak Srbi imajo radi šport, so borbeni, rokomet je borben šport, zato bomo naredili vse, da se navijače vrnemo na rokometne tribune in z njimi ustvarimo najboljše ozračje v Evropi. Podobno tistemu z nogometnega stadiona in košarkarske arene. S sinom greva danes (pogovarjali smo se v sredo, op. p.) gledati košarkarsko evroligo, tekmo Partizana in Monaca, kajti to atmosfero je treba doživeti.
Malo po vašem imenovanju na stolček športnega direktorja rokometnega Partizana so iz Beograda udarile govorice, da si je nogometni Partizan na enako delovno mesto želel pripeljati Zlatka Zahovića. Imate kakšne 'insajderske' informacije na to temo?
##PAIDBREAK##
Ravno včeraj sem dobil 'insajdersko' informacijo, da ne bo nič od tega. Bodo kar ti ljudje, ki so že v klubu, peljali zgodbo naprej.
Kdo je vas pripeljal v Partizan?
Bili smo v navezi z Vlado Mandićem, ki je bil v preteklosti reprezentant in kapetan Partizana. S svojimi ljudmi je prevzel to zgodbo, poleg je tudi vratar (Dane) Šijan in drugi. V tej državi rokomet dajo rokometašem. Kar je zelo pomembno.
Omenili ste visoke ambicije, ligo prvakov. Torej pričakujete, da lahko srbski rokomet, v katerem v zadnjih letih dobro dela že Vojvodina, v bližnji prihodnosti prehiti slovenski klubski rokomet?
Slovenski rokomet je na žalost izgubil vse točke in zdaj nima svojega predstavnika v ligi prvakov. To je ključno povezano s financami in v povezavi s tem z državo. Slovenija kot država bi lahko dajala več v šport, poglejte že Srbijo recimo, kjer bomo ravnokar dobili finančno injekcijo. Vsi vemo, da so na prostorih nekdanje Jugoslavije veliki talenti in če se pravilno dela z njimi, pride do rezultatov. Zelo dragoceno je, če lahko ti talenti igrajo doma. Srbija je imela recimo veliko odličnih rokometašev, ki so igrali po tujini, ampak v reprezentanci niso dobro delovali. Premalo so bili skupaj, ni bilo homogenosti, zato po letu 2012, ko so osvojili kolajno, ni bilo vidnejših rezultatov. Vse to je proces. Zdaj imajo vizijo, tudi selektorja želijo pripeljati uveljavljenega, morda Raula Gonzaleza. Ko imaš željo, vizijo, ambicije in finance je treba vse samo še dobro speljati. Ampak vse in vsi, od tajnice do ekonoma, ki deli vodo, mora biti podrejeno uspehu.
Čakati si moral deset let, da si prišel na vrsto
Če je bilo tega v preteklosti manj, se v zadnjem času v slovenski rokomet vračajo legende. Uroš Zorman prvi v vrsti, poleg njega je v reprezentanci Luka Žvižej, prišli in odšli so Vid Kavtičnik, Jure Natek in Gorazd Škof, v Velenju seveda že vrsto let deluje Zoran Jovičić … Vas je kdo iz slovenskega rokometa kdaj kontaktiral? Celje je denimo pred časom iskalo športnega direktorja in ga našlo v Slovaku Miru Benickyju, zelo ambiciozni so pri Slovanu …
Največ sem bil v stikih z Zoranom Jankovićem, ampak to je bilo še preden je Zorman prevzel Slovan. Nič ni bilo od tega. Jaz menim, da je slovenski rokomet treba dati slovenskim rokometašem, legendam. Vsi mi smo bili pionirji vsega. Spomnim se, kako smo v mladinski reprezentanci zbirali denar, da smo lahko šli kot prva slovenska mladinska generacija na prvenstvo v Argentino. Slovenijo smo pripeljali do prvih velikih uspehov, ki jih dandanes žanjejo naši nasledniki. Njim je lažje, kot je bilo nam. Ampak naj se vrnem malo nazaj, ko sem rekel, da je šport biznis. Za to potrebuješ poslovneže, kakršen je Zoran Janković. Denar, ki je prepotreben za normalno delovanje klubov in reprezentance, je treba nekje dobiti. Jaz sem vedno na voljo Sloveniji, ampak do sedaj enostavno ni bilo posluha, zato sem svoje delo našel drugje. Trenutno v Partizanu.
Ko ste omenili reprezentanco in njene uspehe – kako vidite zgodbo, ki jo s slovenskimi rokometaši piše vaš nekdanji soigralec Uroš Zorman?
Fenomenalno! Zorman je bil že kot igralec taktično fenomenalen, imel je dobrega učitelja v Talantu Dujšebajevu. Od njega se je zagotovo veliko naučil. Glede na igralce, ki jih ima v Sloveniji na voljo, je naredil taktiko, zgradil igro in uspehi govorijo zase. Ena majhna Slovenija je v vrhu svetovnega rokometa.
Nekoč je bila tudi v klubskem rokometu. Prav letos je minilo 20 let od naslova evropskega klubskega prvaka Celja Pivovarne Laško, h kateremu ste seveda levji delež prispevali tudi vi. Kako živi so še spomini?
Bil sem na proslavi v Celju in imam občutek, da se ljudje šele zdaj zavedajo, kako velik uspeh je to bil. Težko se bo ponovil in to je žalostno. Ko smo ga dosegli, so se vsi pri vrhu opustili, nihče ni več delal tako, kot bi bilo treba. Vsi so bili zadovoljni. Tone Turnšek je bil ključni človek, ki je to peljal, njegova življenjska želja je bila osvojitev lige prvakov. Morate pa vedeti, da se je deset let čakalo v vrstnem redu, da si lahko dosegel tak uspeh. Prej enostavno nisi prišel zraven. Spustili so te v polfinale, do konca pa ne. Ko te spustijo, moraš izkoristiti. Potem pa ne živeti na starih lovorikah in delati tako, kot se ne sme delati. Prodajati igralce, biti neuspešen pri iskanju sponzorjev itd. Zato se je s Celjem in Velenjem zgodilo, kar se je. Zato sta tam, kjer sta.
Še vidite luč na koncu tunela, da bi se našli pravi ljudje, ki bi slovenski klubski rokomet vrnili med velikane? V rokometu vendarle niso potrebni tako visoki vložki, vidimo recimo pri Krimu Mercatorju, ki je blizu najboljšim v ženskem rokometu …
Zoran Janković ima rad rokomet, bil je zaslužen za srebrno kolajno. Ker je na položaju, verjetno dobi podjetja, ki lahko dajo delež k temu. Ampak Slovenija je razprodana, nimamo nobene domače firme. Tujec pa bo težko dal denar za rokomet. Žal. Tu smo zaspali. Ko so uspehi, so vplivni ljudje s položajev prisotni in mahajo z zastavami. Ne zavedajo pa se, koliko truda je vloženega, da pride do tega. Država daje 20 ali 25 milijonov za vse športe. To ni nič, to je smešno. Slovenija kot država bi morala več narediti za slovenski šport, ker si zasluži. Ker uspehi so tu.
