Ekipa
Ekipa
© 2026 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Gregor Lisec
Gregor Lisec
25. 10. 2026 · 16:14

Nepopularno mnenje: Janković je v napačnem mestu

Jure Klobčar
Deli članek

Ker si veliki vodja države Janez Janša po medtem padlem Viktorju Orbanu ali Aleksandru Vučiću bolj kot po športnih zgleduje po nekih drugih pogledih, športne revolucije v državi ni za pričakovati.

Če želite ostati v središču športnega dogajanja, naj bo Ekipa vaš prednostni vir na Googlu.

Google logo
Ekipa logo

Nastavi

V sredo pride v Celje Zagreb. Ko je prišel pred slabimi tremi desetletji v Golovec, je bil to vroč spopad dveh izmed najboljših rokometnih ekip na svetu. Na kocki je bilo finale lige prvakov. Za Celje so igrali Iztok Puc, Dejan Perić, Uroš Šerbec, Roman Pungartnik, Alvaro Načinović … Velikani evropskega rokometa. Najstnik Aleš Pajović, takratni celjski Aljuš Anžič, se je z njimi ob boku razvijal in uveljavljal do statusa enega najbolj neusmiljenih bombarderjev svojega časa v Evropi ...

Aljuš Anžič, vrhunski talent, eden največjih, kar jih je Slovenija imela, danes tega privilegija nima. Okrog sebe nima vodij, mentorjev, kot so zgoraj našteti, pri 18 letih je nesporni vodja Celja on. Mora biti, ker kdo drug bo? Uroš Milićević, Tadej Mazej, Jaka Soršak, Lun Ključanin, Gal Gaberšek, Lucijan Korošec, Žiga Grabar so zelo dobri rokometaši in bodo iz leta v leto še boljši. A koliko njih bo Uroš Zorman januarja odpeljal na svetovno prvenstvo v Nemčijo? Kdo izmed njih bo imel v dresu z državnim grbom takšno vlogo, kot so jo imeli v zlatih časih celjskega rokometa Puc, Šerbec ali Pungartnik in kasneje, ko je Celje zavladalo Evropi, Rutenka, Vugrinec ali Zorman, pa sodi v rubriko retoričnih vprašanj … Ko oziroma če bodo ti fantje nosilci igre v slovenski reprezentanci, že davno ne bodo več nosili celjskega dresa.

Blaž Janc, ki ga je Slovan sramežljivo že snubil. Miha Zarabec, ki bi se z veseljem vrnil v domovino, če bi ta lahko vsaj približno zadostila njegovim ambicijam. Borut Mačkovšek, Blaž Blagotinšek, Jaka Malus, Rok Ovniček … Da Celje v ligi prvakov ne bi samo sodelovalo, temveč tudi tekmovalo, bi ob Anžiču in drugih upih morali igrati t(akšn)i rokometaši. Še tistega takega, ki ga Celje ima, Gašperja Marguča, vsaj zaenkrat nima, saj je na trajni bolniški. Veteran in kapetan Žiga Mlakar pa na občasni …

S tem ne želim namigovati, da v celjskem klubu delajo slabo, bognedaj. Kot so rekli v bivši Jugi, kjer ni, še Tito ne more vzeti. V naši državi pa(č) za ekipni šport na vrhunski evropski ravni ni (dovolj), v Savinjski regiji pa ne (več) za celjski rokomet, kot je bilo v časih, ko je bila Pivovarna Laško domača. Tako je vsakih 50 ali 100 tisoč evrov na leto, ki jih iz sedežev novih ali starih pokroviteljev predsednica prinese v klubsko blagajno, pravi podvig.

Ker si veliki vodja države Janez Janša po medtem padlem Viktorju Orbanu, ki je iz Veszprema in Szegeda na Madžarskem naredil dva izmed najbogatejših rokometnih klubov v Evropi, ali Aleksandru Vučiću, ki v Beogradu botruje dvema bolj ali manj uspešnima košarkarskima evroligašema Crveni zvezdi in Partizanu, bolj kot po športnih zgleduje po nekih drugih pogledih, športne revolucije v državi ni za pričakovati. Sprememba davčne zakonodaje pri sponzorstvih v športu ostaja pobožna želja športnih kolektivov na Slovenskem. Valerija Kolotila, ki je prinesel svoj kapital v blagajne sosednjega nogometnega kluba, rokometni klub nima. Ker ga niti ne more dobiti, četudi bi ga želel, saj investiranje v rokomet pod okriljem okamenele evropske zveze ni profitabilno. Samo kakšen vpliven zaljubljenec v ta šport z denarjem in/ali zvezami bi še lahko vrnil Celje tja, kamor je toliko let sodilo, se zdi. Kakršnega je imelo nekoč s Tonetom Turnškom …

Danes ima takega človeka celjski rival Slovan, ki iz elitnega rokometnega razreda lahko v Slovenijo vrne Klemna Ferlina ali Tima Cokana – rokometaša iz rubrike prej naštetih nesojenih povratnikov v Celje. A zdi se, da se je ljubljanski Zoki pred četrt stoletja, ko je s svojim Krimom haral po Evropi, v rokomet zaljubil v napačnem mestu. V poplavljeni (s športi) Ljubljani rokometa nočejo vzeti za svojega. Ne še in vprašanje, če ga kdaj bodo. Tribune na evropskih tekmah so tako prazne, da še iz rokometnega Teksasa, kakršen je Srbija, prileti kakšna opazka, če so na tekme prišle le družine igralcev. Ko občani Ljubljane zagledajo proračun Slovana (prej Krima) in zneske, ki jih iz tega ali onega javnega podjetja nakazujejo na Kodeljevo, se zgražajo, kam gre 'njihov' denar. Komu na čast oziroma za koga, ko vidijo tiste osamljene, žalostne sedeže na tribunah …

Drznem si verjeti, da v Celju svojemu Zokiju – če bi ga imeli – ne bi metali pod nos tistega milijona evrov, dveh, še raje treh, ki bi jih nekako preusmeril v celjski rokomet. Oni bi z veseljem prišli pogledati, kako se Anžič, Janc(a), Marguč, Blagotinšek, Ferlin, Cokan in soigralci pod vodstvom Aleša Pajovića borijo z elitnimi klubi za zmage v najelitnejšem evropskem klubskem tekmovanju. Morda ne več odkrito za Final 4 lige prvakov, ampak za zmage, za izločilne boje, ne več samo za čim boljši vtis ob porazih. Celje je, z vsem spoštovanjem do uspešnega 'privatnega' nogometnega projekta, rokometno mesto. A lokalna oblast in gospodarstvo zanj žal ne zmoreta poskrbeti tako, da bi paradni konj slovenskega rokometa lahko znova resno izzval evropsko elito, ki ga je v zadnjih dveh desetletjih prehitela po levi in desni.