Veselin Vujović nam je v času svoje vladavine na Slovenskem pogosto očital, da raje kot igralce, ki jih povabi pod svoje okrilje, besedo dajemo tistim, ki jih ne. Češ, da vnašamo nemir v ekipo, ko sprašujemo Uroša Zormana ali Gorazda Škofa, kako sta sprejela 'rez' pred svetovnim prvenstvom leta 2017, Deana Bombača, zakaj ga ni (več) v reprezentančni sliki, Staša Skubeta, zakaj se v najboljših letih, ko je Vardar popeljal do naslova evropskega klubskega prvaka, ne vidi v tisti zgodbi … Razumeli smo ga, saj smo vedeli, da takrat niso bili vsi najboljši slovenski rokometaši na istem čolnu s črnogorskim kapitanom, na isti valovni dolžini z njim, če hočete. Uroš Zorman nas zagotovo ne bo grdo gledal, ker smo pred današnjo tekmo Slovenije in Litve poklicali moža, ki ga ni zraven. Ker je več kot očitno, da so na Zormanovem čolnu zaenkrat vsi najboljši slovenski rokometaši. Tako tisti, ki jim je selektor zaupal opremo z državnim grbom na tej akciji, kot tisti (staroselci), ki jih (tokrat) ni klical. Na Miho Zarabca – tako kot Jureta Dolenca, Deana Bombača, Boruta Mačkovška in Mateja Gabra – selektor sprva ni računal, po poškodbi Zarotovega soigralca iz Wisle Mitje Janca naknadno pač, a bo Trebanjec zaradi poškodbe nazadnje vseeno ostal na hladnem. »Na koncu zadnje tekme sem začutil mišico, ampak nič takega. Deset dni in bi moral biti nazaj,« se nam je z dobrimi novicami, da poškodba ni težje narave, javil 33-letni organizator igre.
Imam občutek, da želimo vsi na Hrvaško
Zanimala nas je predvsem situacija počasi poslavljajoče se generacije, ki je v zadnjem desetletju dvakrat nastopila na olimpijskih igrah, osvojila kolajno na svetovnem prvenstvu v Franciji, na Euru na Švedskem ter na nedavnih igrah v Parizu (in Lillu) pa končala tik pod zmagovalnim odrom. Odtlej vlada status quo – tudi na prvi akciji v novem olimpijskem ciklusu še nismo dobili odgovora, ali bo stara garda poskusila še enkrat. V Zagrebu januarja meseca. »Zanimivo vprašanje, ampak konkretnega odgovora še ni. Ni pa nihče nič javno rekel, da je končal z reprezentanco. Po vsakem prvenstvu so vroče glave, po olimpijskih igrah smo bili razočarani in nismo niti hoteli veliko razglabljati o tem. Le vrnili smo se v klube. Zdaj se je vse malo pomirilo, imam pa občutek, da si vsi želimo še potegniti za kakšno prvenstvo. Sam sem rekel, da še ne vem, pogovoriti se bo seveda treba z Urošem. Da vidim, kako tudi on s sodelavci vidi prihodnost. Mi pa smo pripravljeni, ni nam težko, veselimo se morebitnih novih izzivov. Januarja bi še bilo fajn iti na Hrvaško. Mi smo na razpolago, treba je samo še potegniti črto, da se ve, kako in kaj,« je dal Zarabec vedeti, da ima škarje in platno v rokah samo selektor. Tako kot bo rekel, tako bo. Kot je navsezadnje povedal tudi sam.
##PAIDBREAK##
Da nima težav s klicanjem veteranom je pokazal, ko je Zarabca naknadno vpoklical v reprezentanco namesto njegovega poškodovanega soigralca iz Wisle. »To sta tekmi, na katerih si Uroš verjetno želi dati priložnost mlajšim in jih preizkusiti. Ko smo se slišali, je rekel, da starejših tokrat ne bo klical, no, na koncu pa je prišlo do težav z našimi srednjimi zunanjimi, zato me je poklical. Seveda mi ni bil noben problem se odzvati. Rekel sem mu, da pridem kadarkoli me bo potreboval. Vedno je lepo priti, žal mi je tokrat načrte prekrižala poškodba,« je še enkrat izpostavil svojo večno lojalnost reprezentanci in Zormanu.
Življenjska forma je tu, naj traja
Saj bi bilo kar škoda, da bi se umaknil zdaj, ko pa je v dresu Wisle našel formo, ki jo je v mladosti kazal v Celju. V nasprotju z dolgim obdobjem pri Kielu, kjer je imel jasno nalogo razigravati svoje soigralce, pri čemer je moral zanemariti svoj strelski instinkt. Dandanes Zaro spet zabija tudi po deset komadov na tekmo, če je treba. »Imeli smo precej težav s poškodbami, bilo nas je le devet zdravih igralcev, ki smo vlekli naprej. Igram po 60 minut na tekmo, počutim se super, imam energijo, zdravo telo. Uživam, res. Zato sem tudi rekel Urošu, da se lahko zanese name, če me bo potreboval. Življenjska forma je tu in naj traja,« je zadovoljen Trebanjec, ki se je na igrišču odlično ujel s prišlekom iz Celja Mitjo Jancem. »Fantje (še Tim Cokan in Peter Šiško, op. p.) so res precej mlajši, ampak imajo potencial, se učijo, poslušajo, so 'skulirani'. Dobro smo se ujeli, tudi v igri. Imajo športno inteligenco, kar je najbolj pomembno. Mičo pa sploh, on je mašina, tudi trener to ve. O njem se bodo govorile in pisale še velike stvari. Zaenkrat se je odlično znašel v novi vlogi, kar ni enostavno. Vsak tak korak je zahteven. On je kmalu dobil pomembno vlogo in jo je z odliko sprejel, ga moram pohvaliti. Pred njim so še velike stvari,« je o mlajšem rojaku z občudovanjem govoril njegov mentor.
Zarabec in Janc Wislo v tej sezoni vlečeta naprej, no, nista je še potegnila tja, kamor so si pri poljskem prvaku zadali. V domovini še ohranjajo primat pred večnim rivalom iz Kielc, v ligi prvakov pa so na sedmih tekmah premagali le Pelister. »Naš cilj je bil, da naredimo korak naprej v ligi prvakov, ampak nam še ni uspelo. Nadigral nas ni skoraj nihče, razen mogoče Sportinga v uvodnem krogu. Vse ostalo smo bili v igri do konca, zmanjkalo je nekaj malenkosti. Če bi začeli z dvema točkama, bi verjetno lažje steklo. Tako pa izgubiš prvo, si razočaran, izgubiš drugo in potem se vleče. Ampak imamo še čas, da to obrnemo. Mislim, da bomo izvlekli veliko več točk, kot bi jih od nas marsikdo pričakoval. Ker res delamo in treniramo dobro, vse je, kot mora biti. Razen rezultatov. Ampak ko bo steklo, bo steklo,« ostaja pozitiven Zarabec.
To so te tekme
Ujeli smo ga med kratkim obiskom domovine, a medtem je že nazaj na Poljskem, kjer opravlja rehabilitacijo, zato si bo tekmi z Litvo in Estonijo ogledal prek televizije. S kakšnimi pričakovanji od te akcije? »Pričakujem dve zmagi, to itak. Kar se ekipe tiče, je pa precej spremenjena. Eni so novi, drugi so se vrnili, tretji so ostali od prej … Skupaj morajo začeti osvajati naš sistem, akcije, ker je veliko kombinatorike. Fantje, ki prihajajo, potrebujejo čas. Zaenkrat smo se morali zanašati na izkušenejše, starejše, ki so ta sistem osvojili, ampak potrebovali bomo širino. Na olimpijskih igrah nam je morda zmanjkala ravno dodatna menjava oziroma še nekdo, ki bi malo povlekel. Sploh na zunanjih položajih, nekdo pač mora povleči. Upam, da fantom to uspe, ker jih potrebujemo,« je s pogledom v prihodnost sklenil Miha Zarabec. S pogledom proti podiumu na naslednjem Euru … »Tako! Kakovosti je dovolj, ampak razlika je igranje za klub in reprezentanco. Imamo dovolj vrhunskih posameznikov, ampak marsikdo ne naredi preskoka v reprezentanci. Zelo dobrodošlo bi bilo, če bi komu uspelo. In to so te tekme, ki so kot naročene za to. Nekdo bo moral in se veselim, da z njim dobimo še eno orožje.«
