Tudi kakšna solza je v Zlatorogu stekla po licih, ko so Celjani na zares veličasten način pospremili tragično preminulo legendo Edija Kokšarova med zvezde. Tako čustveno v hramu celjskega rokometa verjetno ni bilo še nikoli. Film, posvečen (po sezoni) upokojeni celjski št. 23 in naslovu evropskih prvakov iz leta 2004, je na dan privlekel posebne spomine. Potem je cela dvorana Ediju glasno zapela tisto legendarno od Novih fosilov, Tako je dobro, vidjeti te opet. Kocine so šle pokonci …
Tudi pogled na tribune in ozračje v dvorani, ko so na igrišče pritekli dandanašnji ljubljenci celjskih navijačev, je spomnilo na neke druge čase. Zlatorog je bil poln kot že res dolgo ne, zbralo se je več kot štiri tisoč gledalcev. Prišli so dati v veter v jadra mladim celjskim vitezom, da bi poleteli v finale evropskega pokala. Prvi evropski finale po tistem nikoli pozabljenem v ligi prvakov iz leta 2004.
Črnih 10 minut …
A teža pritiska je Celjane sprva potiskala k tlom. Nikakor jim ni uspelo razviti svoje prepoznavne igre, streli so bili medli, žoge so letele iz rok. Številčna navijaška druščina iz Makedonije pa je rajala, ko je Ohrid na krilih Tilna Strmljana, ki je odigral s pomočjo injekcije, po osmih minutah, ko je zadel še en nekdanji pivovar Ante Ivankovič, vodil že s 5:0. Po tretjem zadetku Strmljana že s 6:0.
Izjemno vstajenje
Led je po devetih minutah in 35 sekundah prebil šele Aljuš Anžič s črte sedmih metrov. Najmlajši na igrišču je dosegel tudi prvi celjski zadetek iz igre v naslednjem napadu, prvič pa je s tribun zagrmelo, ko je Uroš Milićević približal na 3:7. Po dveh zadetkih Žige Mlakarja in drugem Andraža Makuca je bilo po vstopu v drugo četrtino dvoboja že lepše pogledati na semafor, kjer je kazalo 7:9. Ko je kapetan zadel tretjič in Luka Perić prvič, pa se je tekma v 22. minuti začela znova. Pri 10:10.
Res škoda za trenutek nerazsodnosti najizkušenejšega Celjana, ki je v žaru prevelike borbe grdo naletel na tekmeca in si prislužil rdeči karton. Celje je ostalo brez edinega levičarja na desnem zunanjem položaju, potem ko je na dolgotrajni bolniški Mai Marguč …
Anžiča to ni zanimalo, dosegel je naslednja dva zadetka, nadaljevala sta Perić in Tadej Mazej, Celjani so leteli. Povedli so s 15:10, na glavni odmor pa prinesli gol manj prednosti. Kakšen nor preobrat! Žal ne zadnji.
Borba do zadnjega atoma
Po vrnitvi na igrišče so se gostje nekoliko pobrali in vendarle spet začeli zadevati, toda Celjani so suverenovohranjali štiri, pet zadetkov razlike. Za hip je kazalo, da bodo gradili naprej. V 42. minuti je bilo po sedmem Anžičevem golu že 22:15. A rokomet je hitra igra, le dobri dve minuti je Ohrid potreboval za serijo 4:0, ki jo je prekinil vnuk Slavka Iveziča Filip Rakita. Makedonci pa so dosegli naslednja dva gola in se približali na minus dva. Ob vstopu v zadnjih pet minut že na minus ena.
Jasno je bilo, da si Celje ne bo že na prvi tekmi priigralo ključne prednosti, ki bi si jo lahko, če ne bi zmanjkalo moči. A borili so se do zadnjega atoma moči, želeli so zmago, želel jo je Zlatorog, ki je konec tekme pričakal na nogah. Ob huronskem navijanju.
Dobili so jo. Škoda, ker Mazej minuto in pol pred koncem ni zabil za plus tri. Še večja škoda, da ni tega v zadnjem napadu storil Anžič. Makedonci so to izkoristili, dosegli zadnji gol in končalo se je s 27:26. Tako je ostalo nekaj grenkega priokusa, a praznik v Zlatorogu je bil izjemen. Celje pa ima še vedno vse možnosti za finale.
Povratna tekma, na kateri Celje v spet izjemnem vzdušju čaka peklensko delo, bo v nedeljo.
