Za vami je nekaj prespanih noči po zmagoslavju v Kölnu. Kaj je bilo bolj naporno, osvojiti ali proslaviti nov naslov evropskega klubskega prvaka?
Vidi se samo najlepši del, ko v finalu zmagaš in dvigneš pokal, ampak v ozadju je veliko delo, veliko treningov, tudi slabih dni, ko ne gre vse po željah. Na koncu je bil trud poplačan, vesel sem, da nam je uspelo. Malo smo proslavili, kot se za evropske prvake spodobi. Zdaj pa je prišel trenutek, ko je adrenalin popustil, nabrala pa se je utrujenost po koncu sezone. Rezervoar je povsem izpraznjen. Ampak v redu, ko zmaguješ, je vse lažje. Zdaj imamo čas, da se spočijemo in potem krenemo v novo sezono.
Povejte nam vseeno še kaj o vtisih iz Kölna. Vajeni ste igranja na F4, tam ste bili že osmič. A tokrat je bilo predvsem po zaslugi vas in Domna Makuca za oči iz Slovenije še toliko bolj spektakularno. Ker sta pač bila v res glavnih vlogah …
Takoj po tekmi sem rekel in danes ali pa čez tri leta bom istega mnenja, da se osvajanja ne moreš naveličati. Vsako je drugačno, to je bilo moje četrto, pa imam občutek, kot da bi bilo prvo. To so takšna čustva … Tega si želi cel svet in tisti, ki nam uspeva, se ne naveličamo. Če pogledam iz svojega vidika, je to bila moja daleč najboljša sezona v karieri. Dokončno sem zamenjal položaj, nisem več desno krilo, ampak zunanji. Bil sem nominiran za top 5 desnih bekov na evropskem prvenstvu z reprezentanco, zdaj pa še v ligi prvakov. Tako da je ves trud poplačan. Tudi iz tega vidika je bil ta Final4 nekaj posebnega, po tem si ga bom zapomnil. Videlo pa ga je rekordno število gledalcev, tako da res noro.
Domen ni moj brat, ampak je moj brat
Prizor, ko ste Domnu povedali, da je MVP, se je razširil po Evropi. Roko na srce bi si tudi vi zaslužili to nagrado, Luka Žvižej je denimo v neposrednem prenosu na TV pozival ljudi, naj gredo glasovati za vas. Ampak ni vam bilo videti, da bi bili razočarani, kar nagrade niste dobili vi, prej obratno. Kako ste doživeli to?
Daleč od tega, da bi bil žalosten. Mislim, da se na posnetku zelo lepo vidi, kako vesel sem bil zanj. Tudi danes sem. Domen ni moj brat, ampak je moj brat. Šest let sva preživela skupaj v Barceloni, veliko je bilo lepih trenutkov, povezali smo se. Kar je najpomembneje: šport ti da prijateljstva za celo življenje, tudi nama z Domnom je to dal. Za prijatelja bi naredil vse, privoščil bi mu vse najboljše. Tako da sem mu nagrado privoščil iz vsega srca. Ob tem vsi vemo, čez kaj je šel Domen. Bili so trenutki, ko mu nikakor ni steklo, da bi v Barceloni pokazal ves svoj talent. Pa tista poškodba ... Mislim, da je nagrado dobil več kot zasluženo, odigral je vrhunsko.
Je bilo težko slovo? Domen je po proslavi naslova na skupni večerji zapustil Barcelono, dokončno. Vidva se bosta seveda še videvala v reprezentanci, ampak to seveda ni isto kot v zadnjih šestih letih, ko sta bila soseda v Barceloni. Je bilo težko končati to poglavje?
Domen se je poslovil in zagotovo bo težje brez njega. Ni lepšega, ko imaš v tujini ob sebi Slovenca, pa še tako dobrega prijatelja za povrh. Ni isto, ko greš na trening in se lahko s soigralci, tudi prijatelji, pogovarjaš v tujem jeziku. Nekaj povsem drugega je, ko lahko govoriš v maternem jeziku. Nekaj najlepšega. To bom pogrešal, ampak tak je šport, to je njegova slaba stvar. Da se z nekom povežeš in se moraš potem raziti. Ampak z Domnom bova ostala v stikih, zagotovo.
Oba sta s četrtim naslovom evropskega klubskega prvaka ujela slovenskega rekorderja Uroša Zormana, ki vaju je v Kölnu spremljal s tribune. Vemo, da nerad hvali posameznike, vedno vidi možnosti za napredek. Sta tokrat vseeno dobila kakšno pohvalo?
Uroš je bil na tekmi, naju je pozdravil. Zagotovo sva vesela in počaščena, da sva se mu postavila ob bok in imamo zdaj vsi trije štiri naslove. Je bil vesel za naju, je čestital. Tudi zanj je bila super izkušnja, da je bil prisoten na tem dogodku. Zdaj pa nadaljujemo skupaj v reprezentanci, nas čaka še kar nekaj lepih zgodb.
Jokal je kot otrok, z nami plesal, nazdravljal, se veselil …
Joan Laporta je bil videti bolj vesel, kot ob osvajanju naslovov nogometne Barcelone nekoč z Messijem ali Ronaldinhom, zdaj Yamalom. Kakšni so bili trenutki z njim?
Res je bilo zelo čustveno. Ga moram pohvaliti, ker vemo, da je rokomet daleč od prvega športa v FC Barcelona. Ampak v takih trenutkih se zaveš, da nekaj pa vseeno tudi rokometaši štejemo v tako velikem klubu. Zame največjem na svetu. To je dokaz, da je tudi on samo človek, čustva so ga preplavila in ponesla. Ni nič igral ali se skrival, takšen pač je. Jokal je kot otrok, se z nami veselil, z nami nazdravil, z nami plesal … Vemo, kaj pomeni v svetu, zato je bil res nor občutek.
Je že naročil predsedniku rokometnega oddelka Rafaelu Yusteju, naj vam pripravi doživljenjsko pogodbo v Barceloni?
Imam še pogodbo za dve leti …
Že, že, ampak za vsak primer, da vas kdo ne odpelje …
Dobro, preveč ne smem lagati, smo v pogovorih. Bomo videli, kaj se bo razvilo iz tega. Sem pa zelo srečen v Barceloni in bi morala biti kmalu znana moja prihodnost.
Torej se govorice, da bi utegnili po naslednji sezoni zapustiti Barcelono, ne bodo uresničile?
Pogodbo (do 2028, op. p.) bom zagotovo izpolnil do konca, pred iztekom ne grem nikamor. Normalno, da je po takšni sezoni veliko ponudb in na koncu se bom odločil tako, da bo zame in mojo družino najbolje. Smo pa v pogovorih tudi z Barcelono glede podaljšanja.
V vsakem primeru pa z Barcelono v naslednji sezoni v lov na vaš peti evropski naslov. Saj se vsi skupaj že ponavljamo, zdi se skoraj samoumevno, ampak letos vam je uspelo kljub nekaterim odmevnim odhodom. Zdaj odhajata Makuc in Nielsen. Sodeč po izkušnjah pa odhodi nosilcev igre ne zamajajo vašega statusa …
Pred sezono smo imeli sedem ali osem menjav v ekipi in naredili sezono, ki je neponovljiva. En poraz v celotni sezoni, od pripravljalnih turnirjev do zaključka lige prvakov. En poraz, za gol, z Magdeburgom. Vzeli smo sedem od sedmih lovorik, več ne gre. Popolna sezona. Ne reče se zastonj, da je to 'mes que un club'. Ker ko enkrat zaigraš zanj in vse to doživiš, vidiš, zakaj je več kot klub. Ni popuščanja, ne na treningih ne na tekmah. Ko vodiš za 20, hočeš zmagati za 22. Ves čas se stremi k višjim ciljem, kar je edino pravilno. Barcelona mi ni dala samo lovorik, ampak tudi izjemno dragocen pogled na svet. Kako ostati motiviran, kako skrbeti, da si vedno boljši. Res sem hvaležen za vse to.
