Vmes so celjski rokometaši na derbiju skupine B končnice za prvaka lige NLB zgledno opravili delo proti Trimu in zmago posvetili legendi celjskega rokometa Ediju Kokšarovu, ki je mnogo prezgodaj v hotelski sobi v Minsku za vedno zaspal dan prej.
Ko smo se z Železnim Edijem pred skoraj točno sedmimi leti pogovarjali nazadnje – bilo je na kavi v Skopju ob robu finalnega turnirja lige Seha –, nam je položil na dušo, da bo Celje za vedno njegov klub. »Celjske tekme spremljam, gledam, navijam za Celje. Tam sem preživel veliko časa in temu klubu sem veliko dal. To je moja ekipa. Ni mi vseeno, kaj se dogaja in kakšne rezultate dosega ekipa,« je dejal takratni trener Vardarja, od leta 2023 do smrti pa Meškova iz Bresta, ki je Celjane takrat še lahko spremljal med evropsko elito.
»Upam, da ostanejo med elito, saj vem, da zelo dobro delajo z mladimi igralci. Vsako leto se pojavijo novi, ki se dobro vklapljajo v ekipo, z njo rastejo. Prav zato mislim, da Celje ne bo propadlo in bo še naprej nastopalo na najvišji ravni,« si je zaželel.
Celje ni propadlo, slovenski velikan še vedno zelo dobro dela z mladimi igralci, le na najvišji ravni od leta leta 2024 ne nastopa več. Edi Kokšarov si sobotne prve tekme z Buzauom iz Minska, kjer je bil v zadnjih dneh svojega življenja na pripravah z ekipo Meškova, ni mogel ogledati. Ker za tekme pokala EHF pač ni (bilo) televizijskega prenosa, niti ga ni bilo na platformi evropske zveze EHF TV. Od tam zgoraj pa je morda videl sredino tekmo slovenske lige s Trimom, pred katero so se mu klub, navijači in rokometaši poklonili z minuto molka.
Celjski otroci Gal Gaberšek (17 obramb), Mai Marguč (10 zadetkov), Aljuš Anžič (5) in drugi, ki so ravno začenjali z igranjem ali šele spoznavanjem rokometa, ko je Edi leta 2011 odigral zadnjo tekmo v celjskem dresu, so nato legendi posvetili še zmago. Žiga Mlakar je bil ob pomočniku trenerja Davidu Razgorju edini iz aktualne celjske ekipe, ki si je s Kokšarovom (v zadnji sezoni) delil garderobo in igrišče v Zlatorogu.
Mlakar: To posvečamo njemu
Po zadnji sireni, ki je oddonela pri izidu 36:34 je zvenel ponosen na celjsko ekipo. Ker je med dvema evropskima tekmama uspela zbrati moči in motivacijo, da je (znova) premagala močan Trimo z Brankom Tamšetom na klopi in s tem obdržala boj za prvo mesto povsem odprt.
»Tekma je bila težka od prve minute; nobena ekipa si ni priigrala večje prednosti. Res smo garali, bili pripravljeni, da je vse mogoče na tej tekmi. S pravo mero motivacije, borbenosti in pametne igre smo prišli do zmage. Še vedno je vse odprto, obenem pa je prav, da v teh težkih trenutkih, ko se je poslovila legenda celjskega rokometa, njemu posvetimo to zmago. Mislim, da smo pokazali tisto, kar je njega krasilo celo kariero. Se pravi borbenost od prve do zadnje minute,« je iz lika in dela Edvarda Kokšarova navdih in motivacijo črpal Mlakar.
Ravno se je prebijal v prvo ekipo Celja, ko se je legendarni Rus s slovenskim potnim listom poslavljal. Nekaj tekem sta odigrala skupaj, zato se ga je tragična vest dotaknila bolj kot soigralce. »Novica je šokirala cel rokometni svet. Odšel je veliko prekmalu, ampak žal se takšne stvari dogajajo. Bil je legenda v pravem pomenu besede, tako na igrišču kot zunaj njega. Imel sem to čast, da sem lahko igral z njim v Celju in se od njega, tako kot vsi, lahko marsikaj naučil,« je izrazil hvaležnost 35-letni desni zunanji igralec.
Lesjak: Dober soigralec, dober kapetan je bil
Na zadnji tekmi, ki jo je Kokšarov odigral v celjskem dresu – bilo je 27. maja leta 2011 ravno proti Trimu v Zlatorogu – je domača vrata varoval sredin gost Urban Lesjak. »Edi je bil soigralec v moji prvi članski sezoni za prvo ekipo Celja. Ravno včeraj sem razlagal zgodbice, ki jih je rad delil z nami, sploh iz ruske reprezentance in zlatih časov Celja. Bil je dober soigralec, dober kapetan, nepopustljiv borec in motivacija za vse, ki smo trenirali z njim. Lepo je, da ga imajo ljudje po vseh teh letih še vedno v lepem spominu,« se je nekdanjega soigralca spomnil priljubljeni Lesi in še z nami delil eno zgodbico iz Edijevega repertoarja: »Enkrat je v Moskvi čez noč zapadlo meter snega, oni pa so šli trenirat – 'gazit' po snegu.«
Moramo navijati za Slovence v Evropi
Od njega se je naučil, da je treba včasih kakšno tekmo odigrati tudi, če kaj boli. »Ni treba biti pri vsaki stvari preveč previden, ker športna kariera ima omejen čas in moramo izkoristiti čas, ki ga imamo,« se danes zaveda Lesjak, ki v sredo po porazu v Celju sicer ni bil najboljše volje. Ne, ker je moral drugič zapovrstjo v Zlatorogu priznati premoč svojemu domačemu klubu … »Zame ni razlike, ali izgubim partijo kart z otroki ali tekmo v Celju. Preprosto želim vedno zmagati. Boli me, če se dela krivica naši ekipi in zagotovo na plano pridejo frustracije, saj želiš svoji ekipi, klubu dobro,« je dejal dolgoletni slovenski reprezentant.
Konec tedna, ko so (bili) v skupinah za prvaka na sporedu še dvoboji Gorenja in Slovana (gostje so zmagali s 26:19) ter Loke in Slovenj Gradca (nedelja, 18.00) v skupini A, Ormoža in Krke (slednja je bila boljša z 31:29) pa v skupini B, bodo Trebanjci prosti.
Z Evropo so po izpadu z Izviđačem za to sezono zaključili v osmini finala. Lesjak bo, morda s kančkom obžalovanja, tako lahko v soboto ob 17. uri pogledal, kako bo uvrstitev v polfinale potrjeval njegov domači klub. In navijal zanj? »Obžalovanje je, ampak to smo že preboleli. Prav je, da vsi navijamo za slovenske klube, ki igrajo v Evropi, naj bo to Slovan, Škofja Loka ali Celje. Tako da Celju želim dobro tekmo. Velik del za napredovanje so opravili že v Zlatorogu in naj samo gradijo na tem,« je sklenil Urban Lesjak.
Ne zveni nemogoče
Če oziroma ko se Celjani prebijejo naprej, jih v polfinalu 25. aprila in teden dni kasneje verjetno čaka dvoboj z makedonskim Ohridom, na papirju bržkone najmočnejšo preostalo ekipo v tem tekmovanju. Če doma ubrani pet golov prednosti proti Olympiakosu. Na drugi strani žreba sta trebanjski krvnik Izviđač, ki bo na Češkem branil pet zadetkov zaloge proti Karvini, ter Tatabanya in Nilüfer, ki sta se na Madžarskem razšla z neodločenim izidom.
Ne zdi se nemogoče, da bi kapetan Žiga Mlakar v celjsko vitrino pospravil evropsko lovoriko, resda najmanj cenjeno, kot je Edi Kokšarov leta 2004 tisto najvrednejšo za naslov v ligi prvakov. »Gremo tekmo po tekmo, tudi pred tekmo s Trimom se nismo ozirali na povratno tekmo v Romuniji. Nam je vsaka tekma najpomembnejša v sezoni, gremo stopničko za stopničko. Čaka nas naporno gostovanje, nič še ni odločeno. Moramo se zbrati, čim bolje regenerirati, ker smo spet potrošili veliko energije. Čaka nas še eno zelo težko potovanje, štartamo zgodaj zjutraj, potujemo cel dan, naredimo kratek trening in gremo v boj za polfinale,« je poudaril celjski kapetan.
Glede na to, kar Celje kaže v tej sezone, sploh pa tem koledarskem letu, ko je še neporaženo, skrbi glede napredovanja ne bi smelo biti. »Mislim, da me nima kaj skrbeti. Od začetka sezone dvigujemo formo, vsak igralec, starejši ali mlajši, kaže vedno večjo mero odgovornosti in izkušenj, ki jih je pridobil skozi sezono. Če bomo nadaljevali v tem ritmu, se nimamo česa bati za preostanek te sezone,« verjame tudi Žiga Mlakar.
