##PAIDBREAK##
Zdel se je kot navaden dan na brniškem letališču, ljudje so prihajali in odhajali na različne konce sveta, a nekaj je bilo vendarle drugače. Na izhodu za prihajajoče potnike se je namreč nabrala skupina navijačev in družinskih članov slovenskih odbojkarjev ter novinarjev in fotografov, ki so čakali na prihod odbojkarjev iz Pariza. Ko se je na monitorju pri letu iz francoske prestolnice izpisala beseda "pristal", je bilo vsem jasno, da jih le še nekaj minut čaka do prihoda pete odbojkarske reprezentance olimpijskih iger. Vseeno pa je bilo pred njimi še nekaj nepričakovanih presenečenj. Najprej so mimo prisotnih z začudenjem na obrazu prišli nogometaši irskih Shamrock Roversov, ki so v Celju igrali prvo tekmo tretjega kroga kvalifikacij za ligo Europa. Irci so hodili mimo ter se med sabo spraševali: "So te ljudje tukaj za nas?" Kmalu so dobili odgovor, da temu ni tako in so se mirno sprehodili do svojega avtobusa. Potem so bili na vrsti delivci pravice na tekmi nogometne Olimpije proti moldavskemu Šerifu, tudi njim prizori niso bili povsem jasni, a se z vsem skupaj niso pretirano obremenjevali. Kot da prizor ni bil že dovolj zanimiv in nepričakovan, je mimo prihitel še človek, ki je bil glede na svojo opremo očitno član nizozemske olimpijske ekipe. Tudi on pa ni bil tisti, na katerega so vsi zbrani čakali.
Šele drugič sem jokal po tekmi, povem vam zakaj
Ko so vsi prisotni zagledali prve modro-zeleno-bele slovenske olimpijske odtenke, pa je le nastopil trenutek, ki so ga čakali. Odbojkarji so prišli iz Pariza, se zbrali za skupno fotografijo, za marsikoga najbrž zadnjo v tej zasedbi. Prejeli so glasen aplavz, s katerim se v lastnem razočaranju najbrž niti niso povsem strinjali, potem pa so odhiteli do svojih bližnjih, podpisali še nekaj navijaških rekvizitov in prisotnim novinarjem še enkrat spregovorili o mešanih čustvih, ki so jih čutili ob koncu njihove olimpijske pravljice. "Poraz je ravno tako težko sprejeti kot na začetku, le da čez čas nekoliko pozabiš nanj in si postaviš nove cilje; tako klubske kot reprezentančne za naslednja leta. Bila je težka tekma, kot vedno je bilo težko izgubiti, a to je pač nekaj kar moramo dati čez," nam je vidno poln čustev povedal Nik Mujanović, za katerega je bil nastop v Parizu nekaj povsem drugačnega od njegovih mnogo izkušenejših kolegov.
In po tekmi proti Poljski, ki se je za odbojkarje končala boleče, ga je vse skupaj zadelo ter ni moral zadrževati svojih solz: "Normalno, da je bilo zelo čustveno. Res, res redko jokam zaradi tekme, do zdaj sem le dvakrat. Prvič je bilo na zadnji tekmi v Monzi, drugič pa ob porazu s Poljaki. Oboje pa zaradi istega razloga, niti ne zaradi samega poraza, pač pa zaradi občutka, da je vsega skupaj konec. Da se nekateri v reprezentanci od nje poslavljajo. Da nam kljub vsemu res velikemu vloženemu trudu ni uspelo. Predvsem v tistem trenutku je res težko zadrževati solze."
Za eno leto, za dlje, nikakor pa za vedno
Devetnajstletnik, ki se mu je mudilo nazaj k svoji družini, si je vseeno vzel čas, da se je od prav vsakega člana odbojkarske reprezentance, tako igralcev kot strokovnega štaba, poslovil z stiskom roke, objemom in nekaj izmenjanimi besedami. Res se je zazdelo, da gre v mnogih primerih za neko končno slovo od izbrane vrste, ki so jo dolga leta brez predaha zastopali. In čeprav o prihodnosti praktično noben od odbojkarjev ni želel javno spregovoriti, je jasno, da so znotraj ekipe že potekali pogovori o tem, kdo bo na zboru naslednje leto. To je razkril tudi Mujanović, ki je pojasnil zakaj je bilo prisotnih toliko čustev: "V ekipi smo se nekoliko že pogovarjali o skupni prihodnosti. Nič najbrž še ni povsem stoodstotno, saj si lahko kdo še premisli; tudi pred dvema letoma je Gasparini že končal reprezentančno pot, pa se premislil. Tudi če marsikdo ne bo več v reprezentanci, se bomo še videli. To so ljudje, ki jih že dobro poznam in so mi zelo blizu, zato se mi je bilo od njih težko posloviti, pa tudi če je bilo le za eno leto." Ta ekipa je toliko let preživela skupaj, skupaj dosegla toliko stvari in navezala tako globoko vez, da so bila vsa ta čustva neizbežna, pa če je bilo to slovo za koga dokončno ali ne. No, pravzaprav povsem dokončno gotovo ni bilo za nikogar, saj bodo tudi v primeru, da ne bodo več oblekli slovenskega dresa, še naprej ostali dobri prijatelji in življenjski kolegi, ki so se vsako poletje z veseljem vračali, da so skupaj preživljali naporne treninge v dvorani, namesto da bi z družino uživali na plaži.
Imam močno željo, da ni bilo zadnjič
A če mladi korektor odmisli boleč zaključek te sanjske zgodbe, lahko o olimpijski izkušnji pove le dobre stvari: "Razen zaključka je bila ta izkušnja vrhunska; to so sanje vsakega športnika na našem planetu. Imam neizmerno velik privilegij, da lahko že rečem, da sem zaigral na olimpijskih igrah in da sem dobil priložnost zastopati svojo državo na takšnem odru. Moram pa poudariti, da si močno želim, da ni bilo zadnjič." Že pred odhodom v Pariz, je Mujanović dejal, da so z mlajšimi odbojkarji že odločno govorili o tem, da bodo podobno pravljico spisali še kdaj.
Četudi koga več ne bo nazaj v to ekipo, kar je praktično neizbežno, in čeprav bo reprezentanca morda naslednje leto na svetovnem prvenstvu izgledala povsem drugače, pa ni razloga, da bi verjeli, da je to brniško slovo pomenilo tudi slovo od vrhunske odbojke v Sloveniji. Morda bo trajalo nekaj časa, da tudi mlajši člani te ekipe pridejo do višav zadnjih desetih let, a gotovo so fantje, ki so se mnogo več kot desetletje borili za Slovenijo in jo pravzaprav postavili na odbojkarski zemljevid, pustili neizbrisljiv pečat, ki bo še dolgo motiviral mlade odbojkarje po Sloveniji. Tudi Mujanovića, ki bo nedvomno del njene prihodnosti.
