Čeprav prihaja do menjave generacije, se za prihodnost zaenkrat še ni potrebno bati, saj po Tinetu Urnautu in druščini prihaja novi val mladih igralcev. Med njimi trenutno najbolj izstopa Nik Mujanović, ki se bo v prihajajoči sezoni dokazoval v italijanski ligi pri Modeni, zadnji dve sezoni pa je preživel v Franciji.
Začniva pogovor pri ravnokar končani klubski sezoni, ki je imela za vas grenko-sladek priokus. Na eni strani ste postali najboljši korektor lige, na drugi pa je Tours po odličnem rednem delu sezone takoj izpadel v končnici. Kako ste doživljali to sezono?
Če pogledam osebne dosežke, sem imel uspešno sezono. Postal sem najboljši korektor francoske lige, na celotno sezono pa ne morem gledati z velikim veseljem, ker smo bili daleč od ciljev, ki smo si jih zadali. Ni se zgodilo, da bi na primer izgubili v finalu, ampak smo izpadli v četrtfinalu, razočaranje je bilo veliko. Ekipa ni dobro delovala, sploh kar zadeva karakterje, to je bila po mojem mnenju največja težava. Ne bi rad kazal s prstom na nikogar, a vsi v klubu so imeli svojo vizijo o tem, kako bi morala ekipa delovati. Te ideje na koncu niso sovpadale. Na začetku nam je še šlo, ob koncu, ko smo bili že vsi utrujeni, pa je bilo vse težje. Tudi poraz proti Nici v pokalu je dal vedeti, kje smo realno. Po koncu sezone sem se takoj osredotočil na reprezentanco in na cilje, ki jih imamo to poletje. Tokrat sem imel prvič nekaj več časa, obiskal sem zelo dobrega prijatelja iz Amerike, malo sem se vozil naokrog po obiskih, tako da ne vem, koliko je bilo dejanskega počitka (smeh). Po kakšnih dveh tednih pa sem se začel pripravljati na reprezentanco.
Kaj sta vas ti dve leti igranja v Franciji naučili tako osebnostno kot tudi na igralskem področju?
Dobil sem realno sliko, kako je videti življenje profesionalnega odbojkarja. Pa tu nimam v mislih kakšnih tehničnih elementov, temveč je bilo veliko učenja na drugih področjih, na primer moje soočanje s težavami, s katerimi se vsi ubadajo, v mojem primeru je bila to samozavest. Bil sem v položaju, ko sem vedno igral in imel vlogo tistega, ki je moral dosegati točke, ko je to najpomembnejše. Kar pa zadeva življenja v Franciji, sam nisem zelo zahteven. Večinoma sem bil v stanovanju ali pa v stanovanju svojih soigralcev. Ne uživam v posedanju v kavarnah, nerad hodim ven. V Parizu sem si pogledal nekaj znamenitosti, Louvre mi je bil na primer zelo všeč, v Toursu pa sem se držal bolj zase oziroma sem se družil s tistimi soigralci, s katerimi sem se dobro razumel.
S kakšnimi pričakovanji se zdaj selite v Modeno in v najmočnejšo ligo na svetu? To sicer ne bo vaša prva izkušnja z Italijo, a vendarle zdaj prihajate veliko bolj izkušeni in z drugačno vlogo.
Moja pričakovanja so vedno nizka v smislu, da ne grem v Italijo zato, da bom najboljši v ligi po doseženih točkah, ker je konkurenca večja kot v Franciji, a mislim, da sem sposoben oddelati dobro sezono. Mislim, da je tudi ekipa zelo dobro sestavljena, močni smo in smo sposobni doseči dober rezultat. Mogoče je še največje vprašanje na korektorju (ob Niku Mujanoviću je tu še Nizozemec Sil Meijs op.p.), čeprav imam za sabo nekaj izkušenj, a cela sezona v najboljši ligi je vendarle neka druga stvar.
Ponosen sem, da sem si zaslužil to oznako
Že nekaj časa veljate za enega od najbolj obetavnih mladih odbojkarjev na svetu. Kako se soočate s to oznako – je za vas privilegij ali pritisk?
Pritisk definitivno ne, ponosen sem na to, da sem si zaslužil to oznako v očeh javnosti. Osebno mislim, da je veliko igralcev boljših od mene, a sem vesel, da se tako gleda name. To prinaša več odgovornosti, obveznosti in pričakovanj, a jaz gledam na to tako, da mi ljudje potemtakem zaupajo. In to mi prinaša samozavest, ki jo rabim, da dobro igram.
Bi lahko zase rekli, da ste samozavestni?
Vse bolj, ne vedno. Imel sem trenutke, ko sploh nisem bil samozavesten. A vsako sezono bolj sem siguren vase in v svojo igro. Zelo lahko je, ko se stvari izidejo. Proti Poljski sem dosegel veliko točk (skupno 37 ob zmagi s 3:2, op.p.), a ta tekma bi mi ostala v drugačnem spominu, če bi izgubili. V tej vlogi se počutim udobno, lažje mi je biti v takšnem položaju, kot pa na primer lani na svetovnem prvenstvu, ko nihče od mene ni pričakoval veliko. Res je, pritiska je manj, a sam težje igram, če vem, da me ne bo nihče grdo pogledal, če naredim napako. Tudi v Toursu sem bil v vlogi, ko sem na tekmo dosegal 20, 25 točk, če jih nisem, je bilo nekaj narobe. Jaz boljše funkcioniram, če čutim, da imam zaupanje s strani ekipe.
Dajete poseben poudarek tudi na psihične priprave?
Da bi se posebej pripravljal na tekme, to ne. Imel sem težave v prvi sezoni v Franciji, ker je bil prisoten strah, da moram dokazati, da moj prestop v Pariz ni bila napaka. Veliko ljudi je namreč govorilo, da to ni bila najboljša odločitev. Ker sem imel takšne misli, sem igral slabše, pred eno od tekem pa sem si rekel, da jo bom tretiral kot trening tekmo. Igral sem boljše, zato sem imel vedno tak pristop, nisem razmišljal o posledicah. Ne vem, če je to najboljši pristop, je pa zame do zdaj deloval.
Kako pa se soočate z menjavo igralnega položaja? Ni veliko takšnih odbojkarjev na tako visoki ravni, ki celo klubsko sezono igrajo korektorja, nato pa v reprezentanci na mestu sprejemalca.
Ni idealno, vem, da bi ekipi lahko dal veliko več kot korektor, a trener se je odločil, da lahko dam ekipi več kot sprejemalec. Moje mnenje je, da katera koli vloga mi je dana v klubu ali reprezentanci, se jo bom potrudil izpolniti po najboljših močeh. Sam mislim, da bi lahko dal več kot korektor, a dokler to ne bo kolektivna odločitev, bom dal od sebe vse, da bom najboljši na sprejemu. Sprejema sicer med sezono ne treniram, v Toursu sem ga malo ob koncu sezone, ker smo imeli težave z določenimi rotacijami. V reprezentanci pa delam toliko več (smeh).
Kako se je vaša odbojkarska pot pravzaprav začela?
Oče je bil odbojkar, sestra je trenirala do konca osnovne šole. Nato je nehala, ker ji nikoli ni bilo tako všeč, ampak je trenirala zato, da je bila v družbi prijateljic. Jaz sem najprej treniral košarko, nato pa sem na šolskem tekmovanju igral odbojko in me je trener Calcita Jure Sitar prepričeval, naj pridem v klub. Nekaj časa sem razmišljal, na začetku nisem želel, ker sem že štiri leta igral košarko, čeprav nisem bil dober. Na prijateljevo prigovarjanje sem vendarle šel in zelo hitro sem videl, da je to to.
Najbolj glasni so tisti, ki nimajo pojma
Prav v dresu Calcita ste slovensko odbojkarsko javnost prvič opozorili nase, vaša pot v Kamniku pa se je končala jeseni 2023 s prekinitvijo pogodbe, jezo kamniškega kluba in odhodom v Monzo. Kako zdaj gledate na te dogodke, ki so bili medijsko zelo odmevni?
Zame je bila to zelo neprijetna izkušnja, prav tako pa sem bil razočaran z njihove strani, da so tako reagirali na vse skupaj. Zdaj je to že mimo, rešili smo. Dokazal sem, da je bila to zame pravilna poteza, čeprav so vsi govorili, da ni bila. To je bil moj prvi korak v resen šport, zelo sem vesel, da sem to naredil. Z njihove strani se ni izšlo na najlepši način. Z nikomur iz kamniškega kluba nimam več stika in za to tudi nimam namena. Prav tako pa niso dovolj pomembni v mojem življenju, da bi jim karkoli zameril.
Veliko je bilo zapisanega in povedanega o tej temi, postavljanja na eno ali drugo stran. Ste v tistem obdobju spremljali komentarje, zapise na družbenih omrežjih?
Teh komentarjev nisem pogosto bral, ker vem, da bi me še dodatno psihično dotolkli. Bral sem potem za nazaj, ko se je vse skupaj že malo poleglo. Ljudje na spletu marsikaj govorijo, preberejo en članek, en pogled in na podlagi tega mislijo, da me poznajo in vedo, kaj sem naredil. Težko je to ne vzeti osebno, ker so pogosto osebni napadi, a po navadi so najbolj glasni tisti, ki nimajo pojma.
So družbena omrežja sicer velik del vašega vsakdana? Večina športnikov namreč na ta način ohranja nek stik z oboževalci.
Lepo je imeti oboževalce, imam jih zdaj že kar nekaj (na Instagramu ima slabih 21 tisoč sledilcev, op. p.), a z njimi sem imel bolj neoseben stik, ker sem mislil, da si jih nisem zaslužil. Govorili so mi, kako se zgledujejo po meni, jaz pa sem imel v glavi, da lahko naštejem 50 odbojkarjev, ki so boljši od mene, ne vem, zakaj so si za zgled izbrali prav mene, ker nisem nič takšnega. Hvaležen sem vsem, ki me podpirajo, mi je pa čudno, saj se ne vidim kot nekdo, ki bi dajal neke nasvete.
Odraščal sem z mango in animejem
Kako pa si razlagate veliko priljubljenost slovenskih odbojkarjev v Aziji? Predvsem na Filipinih je v času vašega igranja tam prava norišnica.
Filipini imajo sicer svojo reprezentanco, a ta ne igra v svetovni ligi, zato si izberejo eno, ki jim je simpatična in zanjo navijajo. Verjetno na začetku niso veliko razmišljali o tem, kaj si bodo izbrali, a ko so si, je ta ljubezen do naše reprezentance resnična. Lepo je videti, da imamo tudi na drugem koncu veliko oboževalcev.
Nekoč ste sami izjavili, da je vaša velika želja nekoč živeti in igrati na Japonskem – ali to še drži?
Ko sem bil mlajši, japonska liga ni bila tako dobra, ker so imeli pravilo le enega tujca. Tudi predstavili so mi tako, da je Japonska tista destinacija, kamor greš, ko si pri koncu kariere in želiš zaslužiti še nekaj denarja. V zadnjih treh, štirih letih pa se je kakovost lige drastično izboljšala in še se bo, ker bodo lahko od naslednje sezone lahko v ekipah igrali že trije tujci. Tako bi enkrat v življenju rad igral tudi tam, saj ima le malo držav na svetu tako ljubezen do odbojke, kot jo imajo Japonci. Tudi Japonska kot država mi je všeč, odraščal sem z animejem in mango. Vem, da to ni celotna kultura, a ta del mi je všeč in me zanima. Čeprav sem slišal, da so tam odbojkarji res veliki zvezdniki, kar meni ni všeč (smeh).
Ali po prestopu v tujino še usklajujete profesionalni šport in šolo?
Končal sem gimnazijo in se vpisal na ekonomsko fakulteto. Imel sem željo študirati arhitekturo ali nekaj v povezavi z umetnostjo, a tega ne bi mogel usklajevati z odbojko. Zaenkrat pa je študij na strani, verjetno bom nekoč nekaj dokončal, a v tem trenutku mi to ni prioriteta.
Vas zanima umetnost?
Da in ne, niha gor in dol. Rad rišem oziroma skušam risati, čeprav nisem najboljši. V srednji šoli sem veliko več risal, večinoma like iz serij, ki so mi všeč. Cenim umetnost, zanimivi so mi ljudje, ki so v tem talentirani, poznam jih tudi veliko, ki res dobro rišejo. Tudi tetovaže so mi zelo všeč že od otroštva. Vedno so mi bili bolj všeč alternativni videzi, a sem imel strahove in bojazni, da se ne bi dobro vklopil zaradi tega in da ne smem biti drugačen. To me je zadrževalo, zdaj ko živim na samem, mi je bolj vseeno za te zadeve. Rad bi živel v obliki, ki je meni bolj udobna.
Ali k temu spadajo tudi vaši zanimivi uhani?
Mogoče so res videti strašljivo, a me med igro ne motijo. V bistvu je to samo začasno, da si raztegnem ušesne mečice.
