Naj se uvodoma dotakneva vaše nekoliko presenetljive vrnitve v Slovenijo; kako je sploh prišlo do te odločitve?
Če sem iskren, nisem načrtoval, da bi se vrnil v Slovenijo, saj sem se imel veliko ponudb iz tujine. Hkrati pa sem bil v stikih s predsednikom Kanala Tomažem Vukom, s katerim sem se pogovarjal o tem, na kakšen način bi moral klub delovati v prihodnosti. Pomagal sem mu s svojimi nasveti, nevede, da je njegov načrt ta, da me pripelje v klub (smeh). Ponudili so mi dolgoročno sodelovanje. Prej iskreno sploh nisem razmišljal o tej možnosti. Ko pa sem dal vse možnosti na mizo, se pogovoril tudi z družino ter, ko sem videl, kakšna je vizija kluba, je bila odločitev lahka. Vesel sem, da sem se vrnil in da ima klub tako ambiciozne poglede na prihodnost.
Kateri pa so konkretno ti cilji in kakšna je vizija kluba, ki te je prepričala, da se po šestnajstih letih vrnete?
Vizijo smo v bistvu lahko videli že skozi prvi dve domači tekmi (s Krko in ACH Volleyjem, op. p.) - to je polna dvorana, da se krepi vez med klubom in lokalno skupnostjo. Veliko več bo poudarka na delu z mladimi. Pred petnajstimi leti je večina reprezentantov prihajala s teh koncev, kanalska šola je bila ena od boljših. To je tisto, kar se je izgubilo, zato je eden od glavnih ciljev ta, da spet zaženemo odbojkarsko šolo. Hkrati pa si želimo stabilno člansko ekipo z večinoma domačimi igralci. Tu direktor Hinko Gorjup in celotno vodstvo vleče prave poteze. Naša prva velika zmaga je, da so se navijači vrnili v dvorano, v naslednjih štirih letih pa si želimo osvojiti naslov državnih prvakov, igrati v Evropi. Podpisal sem triletno igralsko pogodbo, tudi za naprej pa se še vidim v klubu, ne vem pa še točno, v kakšni vlogi. Rad bi pomagal klubu, seveda, če me bodo tudi oni želeli. Vsekakor imam izkušnje iz tujine, vem, kako delujejo tudi največji klubi v Evropi.
Na igrišču ste podaljšana roka trenerja Gregorja Jerončiča, imate nemalo igralskih izkušenj: kako pa so vas sprejeli mladi domači igralci?
Čeprav sem daleč najstarejši v klubu, so me vsi zelo lepo sprejeli. Fantje so zelo pridni, poslušni in delavni. Trener Jerončič je res postavil odličen sistem igranja, dojemanja odbojke. Soigralci vpijajo to znanje, skušajo slediti. Ekipa je zelo mlada, večina fantov je prvič v vidnejših vlogah, ampak nimam niti ene pripombe glede njihove zavzetosti, napredek pa je že viden, čeprav smo še na začetku sezone.
V prvih treh krogih ste se srečali tako z ACH Volleyjem kot s Calcitom, kakšna se vam zdi kakovost letošnjega slovenskega prvenstva?
Od večine sem pred začetkom sezone slišal, da je liga v tej sezoni slabša. A mi smo na primer s 3:0 premagali Krko, pa se mi zdi, da imajo z Miho Bregarjem, Danijelom Konciljo in Martinom Kosmino zelo solidno ekipo in da ta rezultat ni njihovo realno stanje. V Kamniku že nekaj let želijo konkurirati ACH Volleyju, imajo odlično ekipo. Da o Ljubljančanih niti ne govorim, imajo zapolnjena vsa igralska mesta z zelo dobrimi igralci.
##PAIDBREAK##
Ste uspeli pozdraviti poškodbe, ki so vas pestile v zadnjih letih, tudi med reprezentančnimi akcijami?
Počitim se v redu, zadnje tekme proti ACH-ju nisem igral, ker sem imel manjšo poškodbo in nismo želeli tvegati, da se ne bi razvilo v kaj resnejšega. Na splošno pa sem od olimpijskih iger naprej zdrav in nisem imel večjih težav. Če bo ostalo tako naprej, bom zelo zadovoljen (smeh).
Čeprav ste z 38 leti izkušeni in v zrelih odbojkarskih letih, pa še zdaleč niste najstarejši podajalec lige: ACH je namreč pripeljal 47-letnega Mika Eska
(smeh) Res vsa čast, neverjetno je, da ima pri teh letih sploh še željo igrati. Nekaj je, da je fizično pripravljen, toda njegovo željo igrati na najvišji ravni res občudujem. Čestitam mu, jaz pa pri teh letih zagotovo ne bom več igral.
Seveda ne moreva mimo vaše zelo uspešne reprezentančne poti. V bistvu se je napovedovalo, da naj bi kar nekaj fantov po koncu olimpijskih iger končalo svoje kariere. Kakšna je vaša odločitev glede tega?
Po olimpijskih igrah se o tej temi nisem pogovarjal z veliko fanti, še največ sem se slišal s Tinetom Urnautom. Ne vem, kakšne poteze bo povlekla Odbojkarska zveze Slovenije, verjetno bo o vsem odločal skupek faktorjev. Dejstvo je, da nismo več najmlajša reprezentanca in nedvomno bo po toliko letih garanja težko zahtevati, da še naprej vztrajamo pri tem, da smo po štiri mesece skupaj. Kakršne koli bodo naše odločitve, jih bodo morali razumeti. Časa je še nekaj, videti moramo, kdo bo selektor, ta bo verjetno sestavil program, se pogovoril z igralci in našel neko skupno rešitev. Ne morem pa pričakovati, da bomo po vseh teh naporih spet na voljo celo poletje.
Nekako se ne moremo otresti prepričanja, da tako dolgih in napornih reprezentančnih preizkušenj ni v nobenem drugem ekipnem športu.
Res je. In imeli smo srečo, da smo bili fantje relativno zdravi in nismo imeli veliko težav s poškodbami. V odbojki je tako, da gremo iz kluba praktično takoj v reprezentanco, iz reprezentance pa takoj v klub in tako nekateri delamo že dvajset let. Tak sistem je samo v odbojki, povsod drugje so reprezentančne akcije med sezono, kjer so pogoji enaki za vse in nimaš izgovora, da nisi pripravljen. V odbojki pa je tako, da poleti igraš štiri mesece na najvišji ravni, nato pa moraš iti čustveno izpraznjen v klub, kjer te plačujejo in moraš spet igrati na najvišji ravni. Pritiski in zahteve so velike. Upam, da se bo z novim vodstvom evropske odbojkarske zveze kaj spremenilo, da bo v prihodnosti vsem lažje.
