Slovenija – Švica 0:0
Maribor – Stadion Ljudski vrt. 11.700 gledalcev. Glavni sodnik: Jasper Vergoote (Belgija).
SLOVENIJA: Oblak, Drkušić, Bijol, Zaletel, Zabukovnik, Gnezda Čerin, Karničnik, Matko (od 80. Begić), Vipotnik (od 80. Celar), Šturm. Selektor: Boštjan Cesar.
ŠVICA: Kobel, Athekame (od 59. Schmidt)), Elvedi, Akanji, Britschgi, Aebischer (od 87. Sow), Zakaria, Freuler, Rieder (od 92. Rodriguez), Embolo (od 59. Amdouni), Ndoye (od 87. Ballet). Selektor: Murat Yakin.
Rumena kartona (2-0): Kuzmić (50), Bijol (83).
Rdeči kartoni: -
Lagali bi, če bi rekli kaj drugega. In ne bi bilo pošteno, če ne bi priznali, da je bilo ganljivo v več pogledih in na več ravneh. Namreč pripeljati se v Maribor na veliko mednarodno tekmo, reprezentančno za nameček. Premagovati tiste kilometre od vpadnice do stadiona, ki nima nič skupnega z modernimi objekti na vozliščih obvoznic izven mest, a ima zato nekaj, česar mnogi od njih ob vsej svoji praktičnosti in enostavnejši dostopnosti nimajo. Dušo.
Bil je to preplet marsičesa. Seveda je bilo voziti se iz Ljubljane v Maribor na velike mednarodne tekme nekaj malodane vsakdanjega za nekoga v našem poklicu in z našim poslanstvom. Dolgo obdobje, v katerem je tu domovala slovenska reprezentanca z vsemi svojimi kvalifikacijskimi in mnogimi prijateljskimi tekmami, je v veliki meri sovpadalo z leti, ko je množico evropskih tekem poleti, jeseni, pozimi igral Maribor. In to je obdobje, ki nas je neizbežno močno zaznamovalo.
Neki drugi časi v poklicnem smislu, pogosto tudi neki drugi v zasebnem - vsa ta nostalgija v dobrem in slabem pomenu tega čustva se je zlila z nogometno čarobnostjo, ki jo mesto ob Dravi preprosto ima. In še s čim. Ni bilo in ni pomembno, zakaj je bila to šele tretja reprezentančna tekma pod Kalvarijo v neverjetno dolgih enajstih letih. Pomembno je bilo, da je bil Maribor v tem pogledu nazaj in smo bili na tak način nazaj mi. In bilo je upanje, da bi Maribor v vseh pogledih pokazal, da mora spet postati del vsega tega. Ne zato, ker bilo z Ljubljano karkoli narobe. A preprosto zato. Nekako in vsaj občasno.
Bodi dovolj sentimentalnosti, v prvi vrsti je seveda šlo za druge stvari. Kot nalašč je vrnitev sem sovpadala z vrnitvijo slovenske izbrane vrste v prvi športni plan naše države in našega naroda, obračun s Švico je zaradi predstav in dosežkov pred tem zrasel v spektakel, mariborske ulice so se v urah pred tekmo na to odzvale, razprodane tribune prav tako, utrip in pričakovanje širše javnosti tudi. Zanimanje je bilo izjemno, pričakovanje enako, odštevanje do začetnega žvižga pa temu primerno. In tudi želja, da bi se na tekmi vse skupaj najmanj utrdilo vsaj s predstavo in zavzetostjo, po možnosti pa tudi z rezultatom.
Selektor Boštjan Cesar ni presenetil ne z ohranjanjem tako zelo uspešne napadalne sheme iz tako zelo uspešnega Glasgowa ne z rošado, ki jo je moral narediti zaradi odsotnosti v obrambi. Presnetila ni niti mariborska publika, ki se je odzvala srčno in glasno, pa čeprav je treba biti iskren - spremenili so se časi, spremenili so se ljudje, spremenilo se je vse in razlika v tem pogledu ni takšna, kot bi si kdo želel ali kot bi želel kdo koga prepričati. A pustimo to, pomembna so tista pozitivna čustva in dogajanje na igrišču.
Slovenija se je pričakovano postavila z željo biti kompaktna in čvrsta, zapirati dostope, dušiti nasprotnika in iskati svoje priložnosti iz protinapadov. Eden od takih - zagotovo najlepši in najbolje izveden - je v prvem polčasu zatresel gostujočo mrežo prek znane naveze Danije Šturm - Aljoša Matko, vendar izvedba je bila za drobec prehitra in sodniki s pokvarjeno radijsko zvezo (vzela je sedem minut prvega dela igre in prisilila delivce pravice k improvizaciji z ročnimi signali) so dosodili nedovoljen položaj. Ni bilo torej daleč, a 0:0 na odmoru se vseeno ni zdelo krivičnih.
Resnici na ljubo je Švica imela tako več kot od igre kot več priložnosti podobnih akcij, Jan Oblak je bil ponovno tisti, ki je pravzaprav vse skupaj delal manj nevarno, kot bi bilo s kom drugim v vratih. Nikakor Slovenija ni razočarala, še manj je bila slaba, vendar prisoten je bil občutek, da v nadaljevanju za pozitiven končni izid potrebuje vsaj še nekoliko več. Nekoliko manj tveganja v obrambnem pogledu in še kakšno nekoliko hitrejšo, bolj odločno, bolj natančno napadalno akcijo. Za ohranitev remija ali za kaj več od tega.
Z nadaljevanjem obračuna smo dobili oboje. Slovenija je rasla, podobno kot na prejšnjih tekmah smo vse bolj prihajali v njeno obdobje. Vzdušje je bilo temu primerno, resnično smo v slabih dveh mesecih iz precej blede podobe domače tekme in domače izbrane vrste dobili pravi dogodek, tudi besedi praznik in spektakel nista daleč od resnice. Težko rečmo, da je naša izbrana vrsta nizala priložnosti, je pa ustvarjala pritisk, se povsem razbremenil švicarskega primeža in pogosteje sama bila tista, ki je prepričljivo skušala splesti in ustvariti.
Tudi švicarski vratar je moral biti vse bolj pozoren in na mestu, v 58. minuti je tudi konkretneje posredoval, nekajkrat še bil na udaru, a brez zaključnega udarca Slovenije. Čas je tekel, vtis je na tej točki že bil povsem enakovreden, partija po boksarskih točkah najmanj enako izenačena kot izid 0:0 na semaforju, če ne celo že za drobec na strani gostiteljev. Zanimivo je, da je Cesar 75 minut tekme dočakal brez menjave, po spletu okoliščin tudi 80, ko so Švicarji imeli svojo priložnost tekme in bili po lepi akciji - protinapadu - za las nenatančni.
Slovenija je z nekaj sveže krvi v podobi Begića in Celarja hitro odmislila to, kar se je zgodilo v precejšnjem nasprotju z dogajanjem na igrišču. A je bilo vprašanje, ali se bodo nazaj postavile razmere, v katerih bi bilo v igri še kaj več kot vsega spoštovanja vrednih 0:0 in ob potrjenem švicarskem prvem mestu v skupini prestavitev odločitve o drugem na ponedeljek in Skopje. In res. Slovenije je pikico zmanjkalo, Švica je postala zadovoljna z doseženim in tekma se je precej mirno iztekla do tega, da je začetni izid postal končni. Vsega spoštovanja vreden, ponavljamo.
