Za njim je izjemno naporna sezona - fizično in psihično. Čeprav bi ga bilo pri 33 letih pretirano označiti za veterana, pa je na sceni že celo večnost, njegovo telo je šlo skozi marsikaj in potrebni so nečloveški napori, da ga spravi skozi celotno tekmovalno obdobje na najvišji mogoči ravni. Sploh ob dejstvu, da je poleg vseh tekem v španskem prvenstvu njegov Atletico bil vse do konca v konkurenci v pokalu, skoraj do konca v ligi prvakov, igral je turnir za španski superpokal, prejšnje poletje pa tudi svetovno klubsko prvenstvo.
Če pogledamo širšo sliko, je bil Oblak poleti leta 2024 praktično brez resnega poletnega oddiha zaradi Eura, leta 2025 zaradi omenjenega svetovnega klubskega prvenstva, iztekajoča se sezona pa je bila zanj dodatno težka zaradi poškodb, po dolgem času nekoliko resnejšega boja za status nezamenljivega prvega vratarja in tudi morda doslej najresnejših vprašanj o klubski prihodnost. V tem pogledu ga kar nekaj razmišljanja in odločitev čaka tudi v prihodnjih tednih, kar bo predstavljajo dodatno obremenitev.
Če bi nam torej on rekel, da bi s koncem treningov pri Atleticu res želel na dopust in da bi zato rad izpustil prijateljski tekmi slovenske reprezentance pred svetovnim prvenstvom, na katerem Slovenija seveda ne nastopa, res ne bi imeli nič proti. Do lige narodov je celo poletje, do kvalifikacij skoraj celo leto - in ne samo da je položaj vratarja specifičen, Jan je tako izkušen in ima za seboj takšno kilometrino, da bi nekaj takih korakov preskočil celo v primeru, da bi igral na položaju vezista ali branilca.
Nihče, čisto nihče mu ne bi ničesar zameril in mu ne bi nič očital. A verjetno bi on zameril in očital sam sebi. Zato je tam, kjer je. Zato je to, kar je. On je tisti, ki najbolj čuti, da bi bilo dobro biti zraven. Že ko je bil marca poškodovan, je želel priti na zbor izbrane vrste, govoriti z moštvom in novim selektorjem in biti v podporo - tako kot je to bil tudi Benjamin Šeško. A hkrati ravno zato, ker ni mogel biti del ekipe in zaigrati marca, očitno želi na vsak način biti v vseh pogledih zraven junija.
Jasno, marsikaj se lahko zgodi v naslednjih dneh - utrujenost je res velika, nekatera napol kronična stanja, s katerimi se bori že leta, potisnjena na mejo. Vendar sporočilo je jasno. Želel je biti na seznamu za domačo tekmo proti Cipru in težko pričakovano gostovanje na Hrvaškem, želel je biti vpoklican, želel je priti, želi biti del ekipe. Navsezadnje mu dvakratna zaporedna odsotnost ni sprejemljiva tudi zato, ker želi izraziti podporo selektorju Cesarju in pokazati, da ostaja desna roka strokovnega štaba, glavna opora na igrišču in glavni mož, ko bo šlo ponovno čisto zares.
