V teh dneh so svoje motorje že zagnali prvi prvoligaši, tudi Koprčani, aktualni podprvaki v PLT. Njihov trener Zoran Zeljković je svoje kanarčke že zbral, še prej pa nam na vožnji z vlakom dovolil, da smo ga spoznali v povsem drugačni luči.
Zoran Zeljković se je pred 46 leti rodil v Ljubljani, a svoja prva leta ni prebil v naši prestolnici, temveč je do šestega leta odraščal v Bosni in Hercegovini, od koder prihajata njegova starša. Oče Uroš je bil gradbeni delavec, zaposlen v podjetju SCT. Ko je bil Zoran še malček, je za dalj časa odšel na delo v Irak, mama Smiljka pa je z dvema sinovoma ostala v Sloveniji, a je zaradi prevelike obremenjenosti drugorojenca poslala v bližino Banje Luke, k svoji družini.
V Slovenijo sta prišla z le eno vrečko
"Tisti čas sta starša šele prišla v Slovenijo, in to skoraj dobesedno vsak z le eno vrečko. Živeli smo v nekakšni baraki v Trnovem," je temelje za zelo težko odločitev svoje mame orisal Zoran. "Mama je bila kuharica v Kliničnem centru in ni zmogla, da bi za oba z bratom skrbela, tako kot bi morala, zato me je poslala v Bosno," od koder se je vrnil leto preden je zakorakal v šolske klopi. Tisti čas se je v Slovenijo vrnil tudi njegov oče in se zaposlil kot pek pri Žitu.
Vemo, da ni šlo drugače, v to smo bili preprosto prisiljeni
"Mama me je seveda prihajala obiskovat v Bosno, a, ko je prišla, sploh nisem želel iti k njej. Ne nalašč, temveč, ker je skorajda nisem poznal, to je bilo zanjo neizmerno težko. A vemo, da ni šlo drugače, v to smo bili preprosto prisiljeni," je družinske okoliščine opisal naš sogovornik, a v isti sapi dodal: "Moje otroštvo je bilo lepo, nanj imam ne glede na vse omenjeno lepe spomine."
Zaupal nam je tudi enega iz časa življenja pri babici Milji, ki mu še danes ogreje srce. "Spominjam se, da sva z babico vsako jutro krave peljala na pašo, zvečer pa sva jih šla iskat. V naravi sem odraščal in še danes jo imam zelo rad," je dejal, hkrati pa pokazal, da ga spremlja tudi slaba vest, kajti Bosne že več let ni obiskal. "Moja babi je pustila močan vtis na meni, moral bi večkrat oditi v Bosno, večkrat obiskati tiste kraje, njen grob," je skesano priznal in nam s tonom glasu, s telesno govorico dal vedeti, da bo to storil takoj, ko bo mogoče.
Če je en Zoran, je drugi Goran
Zoran, kot omenjeno, ni edinec, temveč je mlajši brati štiri leta starejšemu Goranu. "Veste, če Bosanca, ki mu je ime Zoran, vprašate, kako je ime njegovemu bratu, mu na to vprašanje sploh ni treba odgovoriti. V bistvu je užaljen, če ga vprašate, kako je bratu ime," nam je v smehu pojasnil, kajti vsak Goran ima brata Zorana, vsak Zoran ima brata Gorana in da je to res, sta ob bratih Zeljković lep primer tudi košarkarska brata Dragić.
Včasih ga je podil stran, danes je njegov največji navijač
"Ker je bila razlika v letih še kar velika, mi Goran, ko sta bila otroka, pogosto ni pustil, da bi bil ob njem, jaz pa sem mu seveda sledil povsod. On je bil moj življenjski vzornik, zaradi njega sem začel trenirati nogomet. Vedno je bil zaščitniški, ko je bilo treba, mi je pomagal, ko ni bilo treba, pa me je podil stran," se je spet široko nasmehnil Zoran in dodal, da sta z bratom, ki je trgovski potnik, danes velika prijatelja. "Pride praktično na vsako mojo tekmo in je moj največji navijač," je hvaležen Ljubljančan.
Manjši tudi za dve glavi in na meji, da bi jemal rastni hormon
Ker so Zeljkovićevi živeli v Novih Jaršah, je nogometno pot začel v bližnjem klubu NK Šmartno. V šoli je dva tedna treniral rokomet, a to žogo je hitro postavil v kot, nogomet je bila njegova prva in tudi edina športna ljubezen. "Težko je govoriti o sebi in reči, da, bil sem talentiran. Tehnično sem bil dober, a hkrati je bila višina moj največji hendikep. Od vrstnikov sem bil manjši tudi za dve glavi in vedno so mi govorili, da ne bom mogel igrati profesionalnega nogometa, da sem premajhen. Bil sem na meji, da bi moral jemati rastni hormon. Zaradi tega sem kot otrok teden dni preživel tudi v bolnišnici, na dan so mi vzeli tudi po pet, šest epruvet krvi," se danes še zelo jasno spomni.
Mama vedno pravi, da bi znorela
Kot otrok je imel neizmerno veliko energije, v bistvu je bil hiperaktiven. Večino časa je preživel zunaj, s svojo najljubšo sopotnico, nogometno žogo. "Mama vedno pravi, da bi znorela, če ne bi treniral nogometa," se je zasmejal naš sogovornik, ki je kot otrok spremljal nogometaše, a največjega vzornika našel drugje – v košarki, zaradi njegove dominantnosti je oboževal Michaela Jordana.
K pouku ni rad hodil, s šolskimi obveznostmi je opravil po liniji najmanjšega odpora. "Šola me ni zanimala, vedno sem govoril, da bom profesionalni nogometaš. To je bila zame edina možnost. Žena se še danes čudi, da sem nogometu še vedno tako strastno predan," je pojasnil najboljši trener po izboru Spins v PLT pretekle sezone.
"Sem pa bil kot najstnik vseeno dovolj pameten, da sem vedel, da si moram zagotoviti neko izobrazbo," in danes je nogometni trener po poklicu tudi trgovec, ki je zaradi treningov izbral srednjo trgovsko šolo v Domžalah, edino, ki ni imela turnusa, tako, da je lahko nemoteno treniral.
Želim le, da nove generacije to vedo
Odraščanje otrok pred 40, 30 leti in odraščanje otrok danes, je nemogoče primerjati, a vseeno je želel Zoran reči nekaj tudi na to temo. Kot vsi profesionalni športniki je garal, mogoče celo še malo bolj, kot bi rekli, da kaže povprečje. Danes ve, da je treba o tem govoriti – mladini, ki živi v zelo drugačnem svetu, marsikaj položiti na srce. "Slovenija je mojim staršem in meni dala vse, in hvaležen sem za to. A moja pot ni bila lahka. V svojem življenju sem delal vse mogoče, tudi marsikaj, kar nisem imel rad. Kot najstnik sem delal v gradbeništvu, v kuhinji, v bolnišnični pralnici, prodajal pokovko, pa mobilne telefone … Boril sem se celo življenje, garal sem kot igralec, kot trener, sprva delal z otroki, v Polhovem Gradcu, v Horjulu sem otroke zbiral po šolah, delal in napredoval postopoma. Želim le, da nove generacije slišijo, preberejo, da ni vse tako lahko, kot večina misli oziroma verjame. Da prav nič ni samoumevno. Da v nogometu, kaj šele v življenju, ni vse tako lepo, kot se morda sliši," je dejal in dodal, da je to preprosto moral povedati.
Mesečna karta za avtobus in nove kopačke
Zoran je bil eden tistih srečnežev (in garačev), katerih sanje so se naposled uresničile – postal je profesionalni nogometaš: "Potrditev, da pa sem mogoče res dober, sem prvič dobil, ko je v Šmartno poklicala Olimpija." Kot otrok je bil na tekmah pobiralec žog, odkar se spomni, je sanjal o tem, da bi igral za moštvo iz slovenske prestolnice. "Trener je prišel k nam domov, mi dal mesečno karto za avtobus in nove kopačke. Tisto noč sem z njimi želel spati," nam je enega neprecenljivih življenjskih trenutkov zaupal strateg Kopra in nam razkril še nekaj, ko smo ga sicer vprašali, če je imel kot otrok kakšnega hišnega ljubljenčka? "Ne, ni bilo časa. Moram pa izpostaviti, da je bil naš dom vedno poln. Oče je vsaj 10 bosanskim družinam pomagal, da so se po prihodu v Slovenijo znašle in dokler se niso, so živele pri nas."
Nogometno je resneje začel opozarjati nase, ko se je vrnil iz vojske. "Načrtno sem se prijavil na služenje vojaškega roka, da s tem čim prej opravim. Kmalu zatem so to služenje sicer ukinili," je danes z nasmeškom lahko le skomignil z rameni. Tri mesece je bil vojak v Kranju, tri v Šentvidu. "Ni mi žal te izkušnje in tudi danes bi morali mladeniči izkusiti, kako to je, se naučiti reda, naučiti vrednot oziroma marsičesa, kar v življenju pride prav," je prepričan nekdanji nogometaš, ki je še pred koncem igralske kariere pri 32-letih vedel, da bo nogomet ostal rdeča nit njegovega življenja in to, da je postal trener, je bilo povsem naravno.
V Sloveniji imamo zelo napačen vtis o Rusiji
Večino časa je sicer igral v domovini, a nabral si je tudi izkušnje v tujini, na Cipru, na Madžarskem in v Avstriji. Kot trener je izkušnje zbiral v Latviji in Rusiji, ti deželi sta ga povsem očarali. "Riga je prelepa, Moskva pa me je še bolj navdušila," je dejal. V ruski prestolnici je sicer preživel le pol leta, a nepozabnega pol leta. "Zdi se mi, da imamo v Sloveniji zelo napačen vtis o Rusiji. Sodimo jo po Vladimirju Putinu, pa je ne bi smeli. Odlično so organizirani v vseh pogledih. Res je, da vse nadzorujejo, a to me ni motilo, ker sem se počutil varnega, rad imam njihov način reda. Tam potrebuješ dva dneva, da dobiš dovoljenje za vožnjo z električnim skirojem, in ko prekršiš pravila, če greš prehitro, v isti sekundi plačaš kazen," je razložil.
V Moskvi je osvojil osnove ruskega jezika, ki ga precej dobro razume, za boljši govor je najel tudi učiteljico ruščine. "Načrtujem, da bom v prihodnje nadaljeval z učenjem tega jezika," je razkril enega od prihodnjih podvigov.
Nekakšna ljubezen na prvi pogled iz otroških let
A za to človek potrebuje čas, ki pa ga Zoran preprosto nima na pretek. Urnik mu ne polni zgolj nogomet, veliko ur mu lepšajo njegova dekleta: tri hčerke in žena Liljana, ki pa jo vsi kličejo Suzi. "Z ženo se že zelo dolgo poznava. Kot otrok je tudi njen brat, kot jaz, treniral v Šmartnem. Bil je sicer malo mlajši od mene, a ko ga je prišla gledat, je že takrat opazila tudi mene. To je bila nekakšna ljubezen na prvi pogled iz otroških let," se je sramežljivo nasmehnil in dodal, da sta se kasneje, čez nekaj let znova spoznala. Vedela sta sicer drug za drugega, a šele skupni prijatelj ju je uradno predstavil in tako je mladenič iz Jarš mladenko iz Fužin peljal na pijačo v središče Ljubljane, ostalo je zgodovina, lahko zapišemo.
Po skupni poti Zoran in Suzi tako hodita že 25 let, poročena sta sedem let let manj. "Poročila sva se na Cipru. Ko sva načrtovala poroko, mi je moja mama naštela, koga vse moram povabiti, česar pa nisem želel. To je moja poroka. Tako sva se odločila poročiti sama, na plaži na Cipru," in to je zadovoljilo prav vse potrebe takratnih mladoporočencev.
Klici so ženo zelo prizadeli
Zoranova žena Suzi je sicer kriminalistka oziroma končuje pisanje diplome. Doslej se je ukvarjala z vodeno vadbo in nutricionistiko. "Želela se je ukvarjati ozirom nuditi pomoč zlorabljenim otrokom, a je zaradi prilagajanja moji službi to postavila na stran. Pravi, da ji ni žal, da bi to težko delala. Nekajkrat je pomagala v Varni hiši, se oglašala na telefon za pomoč in so jo klici tako prizadeli, da je spoznala, da je to zanjo preveč stresno," je pojasnil oče treh najstnic.
Gaja je bo naslednje leto že polnoletna, dvojčici Zara in Tana sta stari 14 let, življenje s štirimi dekleti pa je nadvse pestro, pravi Zoran. "Moja žena vseskozi zamuja, a sem se tega že navadil in sem se s tem sprijaznil. Včasih se ji zlažem, rečem, da smo dogovorjeni pol ure prej, kot dejansko smo (smeh). Tako vem, da bo vsaj približno točna. Sam ne maram zamujanja, to mojim igralcem vseskozi 'ubijam' v glavo," je pojasnil.
Ko sva izvedela, se žena teden dni ni pogovarjala z mano
Ko se je rodila Gaja, pri porodu, ker je bil na Cipru, ni sodeloval, ko sta na svet prišli dvojčici, je bil ob ženi, ker je bil zaradi carskega reza načrtovan. "Če sva bila presenečena, ko sva izvedela, da bova dobila dvojčici? Žena se teden dni z mano ni pogovarjala, češ, da sem jaz kriv (smeh). Kasneje sva izvedela, da moški določi spol otroka, medtem ko ženska količino otrok (smeh). V obeh družinah imamo dvojčke, a seveda sem bil jaz kriv za vse," se je še danes široko nasmehnil ob teh spominih. "Priznam pa, da sem si od nekdaj želel tri otroke in ker, ko se otrok rodi s carskim rezom, resno opozarjajo na nevarnost tretjega poroda na ta način, se je lepo izšlo, … Božji dar," je prepričano zatrdil, kot se je opisal, tolerantni oče. "A če gredo hčerke čez mejo, pa tudi jaz povzdignem glas. Moja žena drži tri vogale naše hiše, ona je naša šefica," za kar ji je ob pogosti odsotnosti neizmerno hvaležen, čas z družino pa je prav tisto, kar mu najbolj polni dušo.
V Bosni so si izdelali lesene smuči
Čeprav ima polne roke dela tako v službi kot doma, si Zoran trikrat na teden vseeno uspe vzeti nekaj časa, da poskrbi, da ostane v formi in zdrav ter teče, vadi v fitnesu, rad zahaja na padel in teniška igrišča. Ko smo omenili zimske športe, je odkimal. "Ko sem bil otrok, za smučanje preprosto nismo imeli denarja, med kariero pa nisem smel smučati. Smo pa s prijatelji, ko smo šli z družino na počitnice v Bosno, sami izdelali lesene smuči," in s temi se je poskusil spuščati po tamkajšnjih hribčkih.
V avtu si najraje zavrti jugo rock glasbo, če le lahko, obišče kakšen koncert, kjer pa ga ne bomo videli plesati, tudi z glasbeno žilico se ne more pohvaliti. "Nekdaj sem poskusil z igranjem sintetizatorja," a takoj dodal, da se je tudi ta kariera kaj hitro končala.
Nekdanji vezist, ki je brcal z levico, nam je priznal tudi, da je gurman in da je zelo dobrega prijatelja Miha Štamcarja, ki je bil ocenjevalec restavracij, pogosto spremljal pri njegovem raziskovanju. "Obožujem odlično hrano, kvalitetno hrano," je izpostavil Zoran. Njegove smernice prehranjevanja so raznoliko, zmerno in sezonsko, jé vse, le nad vampi ni ravno navdušen.
Več kot imaš širine, manj resnično veš
Čeprav je z nogometom videl dobršen del sveta, pa je njegova želja po potovanjih ogromna. "Zdaj, ko so hčerke malo starejše, sva si že lahko privoščila, da sva v Dubaj in na jug Italije z ženo za par dni skočila sama. Rada potujeva in rada dobro jeva. Na seznamu imava še kar nekaj držav, ki jih želiva obiskati, sam bi najprej šel na Tajsko," je dejal in ob tej temi smo se na naši vožnji dotaknili tudi njegovih izkušenj na vlaku. "Z njimi sem predvsem potoval v tujini. Res jih imam rad, predvsem ker lahko med vožnjo marsikaj postoriš, izkoristiš čas, ko ne voziš. Nimam težav potovati z letalom, a marsikdaj bi raje izbral vlak," nam je med našo vožnjo po tračnicah razlagal Zoran.
"Ker imam rad zgodovino, z veseljem ob priložnosti stopim v kakšen muzej. Tudi v gledališče, a priznam, že kar nekaj časa nisem bil v kakšnem, sem pa navdušen nad stand-up nastopi. Rad si širim obzorja, tudi berem veliko. Z leti spoznaš, da, več kot imaš širine, manj resnično veš," je izpostavil. Največ, pravi, bere knjige s tematiko psihologije (seveda zaradi svojega poklica), zanima ga tudi statistika. "Zanima me vse, a žal nimam toliko časa, da bi hkrati še bral za sprostitev. Zato, ko berem, berem, da se nekaj naučim," je priznal in namesto, da bi v roke prijel za kakšen kriminalni roman, raje pogleda dober film, še posebej so mu všeč tisti, kjer ima glavno vlogo bodisi Denzel Washington bodisi Morgan Freeman: "Najraje imam trilerje, moj najljubši film je Kaznilnica odrešitve."
Čevlji so njegova šibka točka
Tudi njega smo vprašali, za kaj sicer porabi največ denarja, in kot iz topa je ustrelil, da za obleke oziroma za čevlje. "Že od nekdaj imam to strast (smeh). Imam veliko veliko več čevljev, kot žena, ki me z vsakim nakupom novega para želi 'ubiti' (smeh). Vem, da je to metanje denarja skozi okno, a res jih imam rad," se je kar malo skesano nasmehnil. "Glede na mojo postavo, sem včasih zelo težko našel oblačila, ki bi se mi prilegala tako, kot se morajo, danes je na srečo drugače. Vem pa, kaj je dobro, kvaliteta mi veliko pomeni," je še dodal.
Življenje ni samo nogomet
V zadnjem delu našega potovanja smo se z Zeljkovićem ozrli tudi v prihodnost, o tem, kaj meni, kaj vse ga še čaka? "Ločim želje in cilje. Verjel sem, da bom enkrat trener v PLT in uspelo mi je. Tujina? Mora se ti veliko poklopiti. Moja želja je osvajanje lovorik, želim si, da bi bili slovenski stadioni polni, želim si trenirati v ligi prvakov, želim si nekega dne imeti vidno vlogo v svetovnem nogometu. A četudi ne bo tako, ne bom razočaran. Delam, kar imam rad, obenem pa tudi povem, da življenje ni samo nogomet," in v našem pogovoru se je to njegovo zavedanje povsem izkazalo.
Morje, ribe in vino
Pa pokoj? Kje ga bomo lahko za rokav pocukali čez več desetletij? "Takole … Če bi bilo po moje, bi živel v Ljubljani. Tam imam družino, prijatelje, a ker se moja dekleta v Kopru zelo dobro počutijo in so se doslej prilagajala moji karieri, živimo na Obali. Moram pa priznati, da mi življenje na Primorskem vedno bolj ugaja. Tu je vse veliko bolj ležerno, tu znajo bolj uživati, kot pa na primer v Ljubljani. Verjetno bi tako na stara leta ostal nekje na morju, jedel ribe in pil vino," se je Zoran Zeljković po skrbnem razmisleku še enkrat široko nasmehnil.
