Nato pa se je kolektivna depresija z zgolj eno odločitvijo prvega moža, Acuna Ilicalija, spremenila v kolektivno evforijo. Turški medijski mogotec je potegnil asa iz rokava in na položaj športnega direktorja ustoličil tvorca največjih mariborskih uspehov Zlatka Zahovića. In karte so se v slovenskem nogometu naenkrat premešale povsem na novo.
Minula sezona je bila za Maribor glede na finančne vložke zagotovo najslabša v zgodovini kluba. Ali pa vsaj v zgodovini samostojne države. Začela se je katastrofalno z ekspresnim izpadom iz Evrope proti madžarskemu Paksu, nadaljevala še slabše. S prehitrim izpadom v pokalu proti takrat še drugoligašu Brinju. Končala pa se je apokaliptično. Peto mesto na prvenstveni lestvici v konkurenci devetih ekip je, z vsem spoštovanjem, sramoten dosežek. Če k temu dodamo še trditve o tem, da so turški lastniki zamujali s plačevanjem in naredili večmilijonski dolg, zaradi katerega je predsednik društva Uroš Mlakar celo javno zagrozil s prekinitvijo pogodbe z Ilicalijem, potem je jasno, da je v Ljudskem vrtu vladal kaos epskih razmer.
In Acun Ilicali je moral storiti nekaj velikega, da je pomiril razjarjene navijače, ki so ob koncu sezone prekinili večni derbi ter Mariboru nakopali najvišjo možno denarno kazen (30 tisoč evrov) in kar pet tekem pred praznimi tribunami. Odločil se je za sanjsko potezo z vidika mariborskih navijačev, v klub je vrnil ikono, najuspešnejšega športnega funkcionarja v zgodovini slovenskega športa – Zlatka Zahovića. Hkrati je na položaj trenerja ustoličil še Darka Milaniča. Torej človeka, ki sta spisala najlepše strani bogate mariborske zgodovine.
Spočita in motivirana nekdanja klubska in reprezentančna soigralca sta hitro pljunila v roke, Zahović je v rekordnem času (sploh če vemo, kako so prej kadrovali Turki) sestavil večino kadra za novo sezono, kar je bila vse prej kot lahka naloga, kajti ko je prišel v klub, je tam našel precejšnje opustošenje. Članskih igralcev pravzaprav ni bilo dovolj niti za eno spodobno prvo enajsterico. A ni jamral, dopolnil je kader, Milanič je začel z njim delati in Maribor je v sezono vstopil precej bolj okrepljen. Z nekaterimi zvenečimi imeni, zdajšnjimi rednimi ali občasnimi reprezentanti. Žan Karničnik, Jan Mlakar, Miha Blažič, Luka Zahović so vsi po vrsti odlične okrepitve, to velja tudi za Clauda Goncalvesa, ki je odlično igral predvsem v dresu Ludogorca, pa tudi poljske Legie. Žan Jevšenak je še nedolgo nazaj veljal za enega večjih slovenskih talentov, bil je tudi redni član mlade slovenske izbrane vrste. Behar Feta je bil v minuli sezoni eden bolj izpostavljenih posameznikov slovenske prve lige, odlično je igral v dresu Aluminija, zato ga je Zahović vrnil nazaj v Ljudski vrt. Maribor je končno videti kot ekipa, ki ima rep in glavo, v kateri so posamezniki, ki vedo, kaj pomeni biti član vijoličastih. Z izkušnjami, ki jih premore dvojec Zahović – Milanič, bi lahko bili Štajerci v tej sezoni nevarni tudi v boju za naslov prvaka. Še več, nekateri so prepričani, da je z vrnitvijo zgoraj omenjenih Maribor celo prvi favorit.
