Kako lahko nekdo po 14. krogih razmišlja na tak način. Pa bi lahko ta zapis nastal že pred začetkom letošnjega slovenskega prvenstva. Enak. Ali vsaj zelo podoben.
Celjani so veliki favoriti za naslov najboljše slovenske klubske ekipe v sezoni 2026/27. Zakaj? Ker imajo najboljše moštvo, ker imajo najbolj urejen klub in ker z daleč najvišjim proračunom v ligi najbolje plačujejo svoje igralce. In to se na dolgi rok, to se v nogometnem maratonu, kar mnogi rečejo prvenstvu, pozna. Protiargument je vedno lahko Leicester in krilatica, da na igrišču ne igra denar ampak igralci. Da, samo da take izjeme potrjujejo pravilo in se zgodijo enkrat na tridesetletje in več, ko se hkrati zgodita sončni in lunin mrk. NK Celje je v Sloveniji pač klub, ki je na drugi ravni kot vsi ostali. Morda je imel nekaj težav z zagonom motorja, a ko bo valjar začel voziti v pravo smer, ga ne bo mogel nihče ustaviti.
Kaj na tako razmišljanje porečejo v Mariboru, pri Olimpiji, Kopru ali Bravu? Seveda se s tem javno ne bodo strinjali, čeprav so Zlatko Zahović, Igor Barišić, Ante Guberac in Darko Klarić dovolj inteligentni ljudje in hkrati dovolj pragmatični, da seveda vedo, da ima Celje vsaj 70 odstotkov možnosti, da osvoji slovenski naslov. Jasno je, da se lahko zgodi presenečenje, ki pa je malo, zelo malo verjetno. Sicer pa, če Celje ne bo osvojilo naslov prvaka, bo to ob vseh vložkih in plačah igralcev, ki nosijo dres kluba iz knežjega mesta, prava katastrofa.
Gneča
V tem trenutku je prvi vrhu prvenstvene lestvice kar precejšnja gneča. Izjemno majhne razlike med prvim in petim mestom celo napovedujejo zelo izenačeno prvenstvo. Ali res? Po tem, kar sem spisal do zdaj, prvenstvo ne bo prav izenačeno. Celjani bodo nekaj krogov pred koncem že slavili. In kaj potem? Potem pa se bo trojica borila za drugo mesto na lestvici. Maribor, Olimpija in Koper. Glede Brava sem se že večkrat ugriznil v jezik, nekajkrat so me že pozitivno presenetili, a še vedno se mi ne zdi klub, ki bi se resno lahko postavil po robu 'velikim' slovenskim klubom. Z vsem spoštovanjem do odličnega dela v Bravu tako v članski kot mlajših ekipah. Če bi bil povsem iskren do samega sebe, niti Kopra ne bi postavil ob bok Mariboru in Olimpiji. Toda Koprčani so kljub vsemu klub drugačnega kalibra kot je Bravo. In Koprčane je treba vsakič jemati kot resne tekmece za poletne evropske izlete, za biti povsem na vrhu ob koncu sezone, pa je treba kljub vsemu treba imeti nekaj več kot pogled in denarnico sina in očeta Guberac. Za drugo mesto naj bi se torej borila Maribor in Olimpija, pri čemer so vijoličasti predvsem zaradi dojemanja nogometa v njihovem mestu tri korake pred zeleno-belimi.
Stalnost
In še v nečem je velika prednost Celjanov pred ostalimi klubi v slovenski ligi. Nikoli in nikdar ni nihče niti z eno besedo omenil težav pri financiranju kluba. Pa so verjetno bile, ampak ne take narave, da bi zaskrbele klubsko vodstvo. Posebej pa ne navijačev, tistih pravih, organiziranih navijačev, ki jih v Celju pravzaprav ni.
Ti organizirani navijači so glasni in kritični do vodstva predvsem v Ljubljani, v Mariboru pa so dobili Zlatka in zdaj morajo biti tiho. Sicer pa tudi visoki obiski v Ljudskem vrtu niso bili slučajni kot tudi ni slučajna reprezentančna tekma po petih letih pod Kalvarijo. Če Celjani torej nimajo nobenega pritiska, je to hkrati slabo, ker se igralci lahko polenijo, igrajo bolj ležerno, z manj 'strahu', ki ti daje dodatno dozo adrenalina. Pri Olimpiji je seveda drugače. Predsednika in lastnika že skoraj dve leti navijači podijo iz kluba in mu očitajo, da predvsem Barišić, kateremu Adam Delius popolnoma zaupa, nima prave strategije razvoja kluba. Navijači mislijo, tako v Ljubljani kot Mariboru, da mora lastnik dati 20 milijonov v klub (toliko kot ima Celje) in … In? In kaj bo potem? Ob poplavi vrhunskega nogometa, ki nam je na voljo, radi pozabimo in se slepimo, da živimo v nogometni Sloveniji, kjer je vsaka evropska jesen že mali čudež. Razmere v evropskem nogometu so pač takšne kot so – peto uvrščena ekipa španske druge lige ima skoraj višji proračun kot cela slovenska prva liga skupaj. Peta ekipa španske druge lige in slovenska prva liga. In tu smo, kjer smo. Slovenski šport dela čudeže, tudi, ali pa predvsem nogomet, da je še vedno vsaj približno konkurenčen v Evropi. In tudi to nam je pokazal zadnji večni derbi.
