Mura je v pretekli sezoni dolgo trepetala, a si naposled vendarle zagotovila obstanek brez pretiranega stresa v končnici. To seveda ni razlog za slavje, bogata tradicija in ugled kluba zahtevata več, a bilo je veliko olajšanje, da se ni zgodilo najhujše. In bilo je opozorilo, da je treba ukrepati, nekaj spremeniti …
Solastnik
Robert Kuzmič že nekaj časa ni skrival, da mu na čelu kluba zmanjkuje energije in posledično že dalj časa ni hotel skrivati, da išče primernega vlagatelja, ki bi poskrbel za prepotrebno finančno injekcijo. Če bi se na vsak način želel znebiti črno-belih, bi ga skoraj gotovo našel in nato dvignil roke, toda uspešni poslovnež si je po izkušnji z Georgom Junčajem prizadeval, da njegov naslednik ne bi postal kdorkoli. Mure noče prepustiti komurkoli in vztrajal je pri nekom, ki bi bil pripravljen svoje interese v zadostni meri podrediti lokalnemu okolju, da bi prekmurski ponos ohranil identiteto. Marsikdo je menil, da je to misija nemogoče, da je iskanje igle v kupu sena, ampak aktualni prvi mož kljub vsem težavam, s katerimi se je ubadal na samostojni poti, ni hotel odnehati. In naposled k sodelovanju privabil Nebojšo Subotića. Nekdanji košarkar je po študiju v ZDA uspešno zaplaval v finančne vode in vodi podjetje, ki upravlja z več kot petimi milijardami dolarjev, na ravnici se je prvič lotil športnega izziva. Da Robert Kuzmič ni govoril v prazno, zgovorno razkriva podatek, da sta si z novim vlagateljem v povezanem podjetju, ki upravlja s člansko ekipo, razdelila lastništvo. Vsak ima (bo imel) 37-odstotni delež, preostalih 26 odstotkov po slovenski zakonodaji pripada društvu. 'Pol-pol' ni ravno običajno, ob dveh šefih brez kompromisov ne bo šlo, a po drugi strani je to predsednikova varovalka za zaščito 'prekmurskih interesov', ki jih je vseskozi imel v mislih.
Hitra prva kriza
V preteklem obdobju si je resda privoščil nekaj kadrovskih spodrsljajev, kar seveda ni moglo miniti brez posledic, pred začetkom aktualne sezone pa je povlekel potezo, ki je na prvo žogo požela nemalo odobravanja. Zagotovitev obstanka ni bilo dovolj, da bi Darjan Slavic dobil novo pogodbo, predsednik se je za sodelovanje dogovoril z Mitjo Mörcem, ki je trenersko kariero nadvse uspešno gradil v Avstriji. Otrok Mure se je zdaj vrnil domov, kar je na ravnici ob začetku nove zgodbe sprožilo nemalo pozitivnih impulzov in zdi se, da je tudi Robert Kuzmič po prvič po Anteju Šimundži znova spet dobil strokovnjaka, ali če hočete osebo, ki ji maksimalno zaupa.
Nekdanji reprezentančni branilec je pljunil v roke in začel sestavljati igralski mozaik po svojem okusu. Seveda v okviru finančnih zmožnosti in pripravljalne preizkušnje so razkrivale obetavne signale, temu primeren je bil začetek prvenstva. Mura je bila prijetno presenečenje, po uvodnem remiju v Celju in zmagi nad Olimpijo je bilo zaznati celo zametke evforije, nato pa se je kar naenkrat zgodil mrk, ki je porušil marsikaj dobrega, kar je bilo narejeno pred tem. Medenih tednov je nepreklicno konec, Mitja Mörec se hitro sooča s prvo krizo. Vrniti ekipo na želene obrate je razumljivo ekstremen izziv, a če smo bili v preteklosti v prekmurskem nogometnem hramu ob podobnih primerih navajeni na paniko in pretirane odzive, je tokrat ozračje znotraj kluba ostalo precej bolj mirno, kar bi moralo predstavljati pravšnji temelj za izhod iz zahtevnega položaja. Mura seveda nima kakovosti, da bi takoj in zdaj spet krojila vrh slovenskega nogometa, toda ob še kakšni okrepitvi v obrambi bi dokaj varno življenje v zlati sredini lestvice moralo biti dosegljivo. In to je tudi zelo jasen osnovni cilj, nogomet pa je tako nepredvidljiv, da kljub vsemu ne gre izključiti ničesar. V nobeno smer, muraši pri tem nikakor niso izjema.
