Po bliskovitem preboju med člane pri rosnih 18 letih je zamenjal več klubskih okolij, spoznal različne nogometne sisteme in nabral dragocene izkušnje, ki jih številni igralci zbirajo skozi celotno kariero. Danes se zdi, da je našel pravo ravnovesje med talentom, zrelostjo in samozavestjo. V domačem okolju, pod budnim očesom očeta, spet kaže predstave, ki so ga pred leti izstrelile med najbolj obetavne slovenske nogometaše. Njegova zgodba je zato zanimiva tudi kot študija razvoja mladega igralca, od zgodnjega vzpona, prek iskanja pravega okolja, do vnovične potrditve potenciala.
Za Maribor je debitiral pri vsega 18 letih in treh dneh. Na gostovanju pri Bravu ga je trener Simon Rožman brez predhodne napovedi postavil v začetno enajsterico, čeprav Vid Koderman pred tem ni sedel niti na klopi članske ekipe. Priložnost je izkoristil na najboljši možen način. Priigral je najstrožjo kazen, iz katere je Jan Mlakar dosegel edini zadetek na tekmi, mladi levi bočni branilec pa je že ob prvem nastopu pokazal samozavest in neobremenjenost, ki sta hitro pritegnili pozornost nogometne javnosti.
Sledilo je obdobje, v katerem je veljal za enega najbolj obetavnih mladih igralcev na svojem položaju v Sloveniji. A nogometni razvoj redko poteka po ravni črti. V naslednjih letih je zamenjal več okolij, od Tabora do Kopra, Celja in Radomelj, pri čemer je nabiral izkušnje v različnih sistemih in vlogah. Prav ta del njegove kariere je danes morda še zanimivejši od samega preboja, kako se mlad igralec odzove, ko se mora znova in znova dokazovati ter iskati okolje, v katerem lahko razvije svoj potencial.
Poleti 2024 se je vrnil domov, v Aluminij, kjer je kot mladinec že nosil rdeče-beli dres. V znanem okolju je znova našel kontinuiteto, samozavest in formo, zaradi katerih danes deluje kot precej bolj kompleten igralec, kot je bil ob svojem odmevnem debiju v članskem nogometu.
V Kidričevem se je preporodil. Jura Arsić mu neomajno zaupa, za zaupanje pa se je 23-letnik oddolžil z zelo dobrimi partijami. Enaintrideset prvenstvenih nastopov, gol in pet podaj je njegova statistika iz pravkar končane sezone. Sanjske sezone za Kidričane, povratnike v prvo ligo, ki so skorajda senzacionalno osvojili naslov pokalnega prvaka, v državnem prvenstvu pa so končali na zelo solidnem sedmem mestu, daleč od boja za obstanek. »Kogarkoli v klubu bi vprašali, bi vam verjetno rekel podobno – da si boljše sezone ne bi mogli zamisliti. Osvojitev pokalnega naslova je pripomogel k temu, da smo res vsi zadovoljni s sezono. Seveda smo ob koncu sezone stremeli tudi po še višjih mestih na prvenstveni lestvici, ampak se nam ni izšlo,« je o pravkar končani sezoni dejal Vid Koderman.
In jasno kot vrhunec izpostavil pokalno lovoriko. »Lepo se nam je 'poklopilo'. Tako igralci kot strokovni štab smo morali biti zbrani na vsaki tekmi, da smo si zagotovili pokalno lovoriko in pot v Evropo. Potrudili se bomo, da bomo tudi na evropskem prizorišču naredili dobro zgodbo. Mislim, da si nihče od nas ne želi iti v Evropo in se tam samo pokazat, temveč se tam tudi dokazati,« je kar sam načel naslednjo pomembno temo – Evropo. Z osvojitvijo pokalne lovorike si je Aluminij priboril evropsko vozovnico, svojo evropsko epizodo bo začel v prvem krogu kvalifikacij za ligo Europa, če od tam izpade, ga čaka še popravni izpit v kvalifikacijah za konferenčno ligo. Nekaj novega za Aluminij, nekaj novega za kidriške nogometaše.
»Za skoraj vse je to nekaj novega. Vsi igralci, pa tudi strokovni štab, se tega res veselimo. Obetamo si dobre predstave. Rezultatsko vam ne morem povedati, kako se bo izšlo, toda mi vedno stremimo k temu, da tekmo zmagamo. Kako se na koncu razplete, pa je odvisno od spleta okoliščin in seveda kakovosti. Nas in tekmecev,« je razložil Koderman. In na vprašanje, katerega tekmeca bi si sam želel v prvem krogu kvalifikacij za ligo Europa, kot iz topa izstrelil: »Najbolj bi si želel kar sosede, Hajduk. Ker mislim, da bi bilo tudi na naši domači tekmi ogromno gostujočih navijačev. Igralci živimo za to, da so tribune polne. In mislim, da bi se, če bi dobili za tekmeca Hajduk, tribune najbolj napolnile.«
Imel sem enega od najbolj turbulentnih začetkov kariere
Levi bočni branilec Aluminija se je dotaknil tudi svojih predstav. »Zadovoljen sem s svojo sezono. Všeč mi je, da sem povezal celotno sezono brez poškodb. Vesel sem, da sem dobil veliko priložnosti, sam pri sebi pa vedno stremim k še boljšim predstavam, pa tudi k temu, da sem še bolj udeležen pri sami statistiki,« je povedal. In se ob opazki, da je star šele 23 let, pa ima v življenjepisu zapisano praktično polovico slovenske prve lige, prešerno nasmejal: »Imel sem enega od bolj turbulentnih začetkov kariere. Najprej debi za Maribor, nato nekaj tekem za vijoličaste. Potem številne selitve. Zdaj sem se ustalil, čutim podporo pri strokovnem štabu. Dobro se počutim pri Aluminiju, vesel sem, da se je tako izšlo. Da smo lani osvojili naslov v drugi ligi in se uvrstili v prvo, letos obstali med elito ter osvojili pokal. Zdi se mi, da je moja kariera šla spet malo navzgor.«
Za to, da spet igra dober nogomet, je zaslužen tudi Robert Koderman. Njegov oče, novopečeni predsednik Aluminija, ki je v zadnjih letih opravljal delo športnega direktorja 'šumarjev'. »Zahvala gre tudi njemu, mojemu očetu. (smeh) Nekako je bila njegova ideja, da pridem v drugo ligo, k Aluminiju. Da začnem na novo in pozabim na vse prejšnje stvari. Iskreno se mu zahvaljujem za to, da me je pripeljal nazaj v domače okolje. Na koncu koncev pa vseeno mislim, da sem stvari na igrišču naredil jaz. (smeh) Mi pa ogromno pomeni, da me je pripeljal domov, da smo se takrat dogovorili z Aluminijem in da sem dobil to priložnost. Za obe strani je bila to dobra rešitev. Upam, da lahko nadaljujemo še naprej. Vseeno sem otrok iz Hajdine, pri Aluminiju sem začel, naredil z njim preskok v prvo ligo, zdaj še osvojil pokal. V Kidričevem se dobro počutim,« ampak ne skriva, da njegove ambicije segajo dlje od Kidričevega. Čeprav je trenutno osredotočen na Aluminij, ostaja odprt za nove izzive in je pripravljen prisluhniti projektom, ki bi predstavljali korak naprej v njegovi karieri.
Oče je uspešen poslovnež
Robert Koderman je sicer znan tudi kot odličen poslovnež, lastnik Hiše daril, največje slovenske specializirane trgovine za darila, darilne bone in aranžirana darila. Zato smo Vida malce povprašali, kdo je komu v tej sezoni podaril darilo? Vid očetu s pokalno lovoriko, ali oče Vidu, ker ga je sploh vrnil v Aluminij? »Mislim, da midva to kompenzirava, da sta darili vzajemni,« se je nasmejal nekdanji član mlajših selekcij slovenske reprezentance, in o očetu dejal: »Je zelo predan nogometu, ogromno časa vloži v organiziranje vsega na klubskem področju. Čeprav ostaja močno vpet v poslovni svet, mu stabilno in dobro organizirano podjetje omogoča, da bo več pozornosti namenjal Aluminiju. Nogomet je njegova dolgoletna strast, zato želi biti pri razvoju kluba čim bolj aktiven in prisoten, pri čemer se lahko zanese na ekipo sodelavcev, ki uspešno vodi podjetje tudi brez njegovega vsakodnevnega nadzora.«
Ker družina Koderman uspešno vodi podjetje Hiša daril, se je med pogovorom skoraj samo od sebe ponudilo vprašanje, ali je Vid očetu že predlagal novo poslovno priložnost, morda kolekcijo izdelkov z motivi Aluminija. Ob tem se je branilcu Kidričanov na obraz prikradel širok nasmeh. »Ne, do te teme še nisva prišla,« je odgovoril v smehu. »Čeprav bi bilo mogoče zanimivo. Po drugi strani pa imamo trgovine po vsej Sloveniji, zato ne vem, koliko ljudi bi v Kopru kupilo skodelico ali majico Aluminija.« Toda nogomet hitro spreminja perspektivo. Ko smo pripomnili, da Aluminij letos nastopa tudi na evropskem odru in da bi morebitno presenečenje proti slovitemu Hajduku lahko precej povečalo zanimanje za klub tudi zunaj Štajerske, je Koderman brez oklevanja vrnil žogico: »Če izločimo Hajduk, potem pa bi morda res kdo v Kopru kupil 'šalčko' Aluminija.« Ob sproščenem smehu se je pogovor zaključil, misel pa ostaja zanimiva. Nogometne zgodbe se danes ne pišejo le na igrišču. Včasih lahko evropski uspeh spremeni tudi to, kaj ljudje zjutraj držijo v rokah ob prvi kavi.
