Čeprav se zdi, da za Cesarja kot selektorja slovenske reprezentance vemo že celo večnost, pa nekdanji kapetan izbrane vrste dejansko šele zdaj začenja to svoje poslanstvo na način, ki v resnici edini zares šteje. Na eni strani drži – če le malce pretiravamo, je Cesar v zavesti slovenskega nogometnega življa selektor že praktično leto dni, zagotovo pa vse od vstopa v 2026. Jasno, ravno prej omenjene kvalifikacije za svetovno prvenstvo v ZDA, Kanadi in Mehiki so bile zadnje dejanje precej dolgega drugega selektorskega mandata Matjaža Keka, ki je od vrhunca z nastopom na evropskem prvenstvu zelo hitro šel do najnižje točke lanske jeseni. Ne toliko selektor, kolikor je bilo tedaj v slovenskem reprezentančnem nogometu izpeto videti vse – vključno z nami in vami. Kot da bi se z Eurom po dolgem čakanju nanj in z vsemi norimi vrhunci na njem čustveno izpraznili, smo skupaj padli v črno luknjo in na koncu enih od najbolj neuspešnih kvalifikacij v zgodovini sta bili tipka za reset in vstop v novo zgodbo nedvomno videti kot najboljša pot. A je bila težava seveda v tem, da je bilo takoj jasno, da nas posledično čaka dolgih deset mesecev brez ene same reprezentančne preizkušnje tekmovalnega značaja in da teh deset mesecev ne bo samo dolgih, temveč tudi prekleto mučnih. Medtem ko so drugi doživljali take in drugačne vrhunce najprej z vedno tako zelo čustvenimi (o tem zgodovina slovenskega nogometa seveda zna povedati kar nekaj) dodatnimi kvalifikacijami za svetovno prvenstvo in nato s samim mundialom, so Cesarja pričakovano imenovali, prišel je na položaj, prevzel svoje naloge, a vendar bil v veliki meri prisiljen v precejšnje cepetanje na mestu. Prijateljske tekme pač nikoli niso bile nekaj, kar bi zares poganjalo kri po nogometnih žilah, v zadnjih letih pa se ekipe z njimi spoprijemajo le v specifično odročnih primerih in so posledično še izgubile na pomenu.
Pri nas gredo te stvari drugače
Bil je to nehvaležen položaj, o tem ne more biti dvoma. In naj je selektorska funkcija še tako prestižna in častna ter je vzpon nanjo Cesarju lahko zavidal marsikdo, mu tega položaja ni nihče. Sploh, ker je Slovenija zelo specifična v več pogledih. Ima zelo specifično športno javnost, ki je na eni strani premajhna za to, da bi se razdelila in specializirala za posamezne športe. Hkrati pa je z generacijo fenomenov tako zelo razvajena, da se hitro premika od uspeha do uspeha (kolesarskega, košarkarskega, skakalnega, nogometnega in še kakšnega) ter pretekle zgodbe hitro pušča za seboj. Prehitro. Je pa specifičen tudi slovenski nogometni bazen in prej omenjen pritisk tipke reset pri nas pač ne more biti tako izrazit ali celo radikalen, kot je lahko v nogometno večjih in bolj razvitih državah. Čeprav je seveda mogoče dodati nove obraze in svežo kri, pa je neizbežno dejstvo, da je podoba neke nove reprezentance na zunaj zelo podobna podobi prejšnje. Cesar je tako moral začeti z bolj ali manj znanimi obrazi in s povsem ugaslo podporo javnosti, zaradi česar bi bil njegov položaj zelo zahteven v vsakem primeru. S tistimi zagotovljenimi desetimi meseci prijateljskih tekem brez realnih možnosti za neke čustvene trenutke, kaj šele vrhunce, pa še toliko bolj. Če pogledamo pod črto, je pod točko ena vsaj enkrat dobrodošlo spoznanje, kako prekleto hitro teče čas. Pod točko dve pa lahko ugotovimo, da se je čez mučno obdobje novi selektor prebil relativno dobro, zgradil določeno karizmo in pustil določen pečat. In zdaj s tem vstopa v obdobje, ki sicer še vedno nima tistega pravega vonja po zares velikih in zares pomembnih stvareh, a je vendarle obdobje tekmovanja, točk in lestvic, kar že samo po sebi stvari dela bolj privlačne, bolj dramatične in neizbežno bolj zanimive. Pri čemer je cilj tega obdobja nekako trojni, njegov pomen pa prav tako.
Jasno je, kaj nujno potrebujemo
Sama liga narodov je nedvomno tekmovanje, ki je vredno spoštovanja in mu pravi odnos namenjajo tudi nogometna okolja, ki jim ne manjka večjih zgodb, večjih uspehov. Obstati v ligi B bi za Slovenijo s tega naslova bilo pomembno že samo po sebi, pa čeprav bi se hitro našel kakšen špekulant, ki bi pogledoval proti naslednjim izvedbam tega tekmovanja in ponovno razmišljal, da je včasih v luči uvrščanja na velika tekmovanja celo bolje biti v kakšni ligi nižje. Špekulacije zavračamo, nogomet se igra za zmagovanje in sijajno bi bilo videti Slovenijo v tej vlogi – vsaj z obstankom, z veseljem pa si predstavljamo (in zakaj si ga ne bi) tudi scenarij, po katerem bi v druščini vsekakor ne nedotakljivih Švice, Škotske in Severne Makedonije igrala tudi za napredovanje med A elito. Pri čemer je kristalno jasno, da iz tega izhaja neki drug, izjemno pomemben pomen te lige narodov. Kaj nam bo špekuliranje za neka prihodnja leta, če pa nujno potrebujemo dvig zanimanja za slovensko reprezentanco, dvig njenega ugleda in izboljšanje klime. Veliko več bi bilo vredno, če bi ta Slovenija pod Cesarjem zmagovala, navduševala in – recimo – na koncu celo igrala za vstop v ligo A ter sanjala spektakle proti Nemčiji ali Španiji, kot pa da bi se šla neke hipotetične izračune, kdaj bi ji morda lahko prišlo prav neko ždenje pred praznimi tribunami in brez navijaške mrzlice v ligi C. No, ob čisto neposrednem tekmovalnem uspehu in nujnosti dviga dometa, dosega in vpliva nogometne reprezentance znotraj naše izbirčne javnosti pa je tukaj pod točko tri seveda še dejstvo, da gre na papirju tudi za začetek cikla kvalifikacij za evropsko prvenstvo leta 2028. Slovenija si do velikega tekmovanja še nikoli ni pomagala z ligo narodov, hkrati pa smo videli mnoge, ki so storili ravno to. In ker je vnovični nastop na velikem tekmovanju tisti glavni cilj mandata vsakega selektorja, je vsekakor v mislih treba imeti tudi to. Brez neke pretirane matematike, vsekakor pa z zavedanjem, da lahko dober izkupiček s teh tekem prekleto prav pride tudi v tem pogledu.