Celjani so se morali zadovoljiti z ligo Europa, v kateri pa so sami poskrbeli za dramo, še preden se je ligaški del sploh začel. Potem ko je Albert Riera v minuli sezoni najprej Celju priigral veliko prednost, nato pa grofe zapustil po prvi tekmi spomladanskega dela in sprejel nemški izziv iz Frankfurta, je vodstvo Celja, globoko prepričano, da so že osvojili naslov državnega prvaka in da je prednost pred tekmeci neulovljiva, sprejelo potezo, ki se je skorajda izkazala za tragično. Poslušalo je tudi nasvet kontroverznega Španca in kot njegovo zamenjavo ustoličilo njegovega dotedanjega pomočnika Ivana Majevskega. Belorus je v vsega petih prvenstvenih tekmah (dve zmagi, trije porazi) uspel povsem stopiti celjsko prednost in Valerij Kolotilo je moral reagirati. Po visokem domačem porazu na prvi tekmi osmine finala konferenčne lige proti atenskemu AEK (0:4) je Majevskega odpustil in na njegov položaj presenetljivo postavil v Sloveniji malo znanega, a izkušenega Portugalca Vitorja Campelosa. Slednji je v trenutku uspel stabilizirati Celje, nanizati osem zaporednih zmag (med drugim tudi prestižno z 2:0 v Atenah, kar pa ni bilo dovolj za napredovanje v četrtfinale konferenčne lige) in Celje je slavilo tretji naslov državnega prvaka.
Nato pa je prišlo poletje in grofje so začeli delati nelogične stvari v prestopnem roku. Kolotilo se je skupaj s športnim direktorjem Genadijem Golubinom odločil, da ne bo sprejel pogojev, ki mu jih je predstavil Žan Karničnik za podaljšanje pogodbe. Prav tako je zavrnil Juanja Nieta in tudi prvega strelca lige Nikito Josifova. Trojico nogometašev, ki so bili ob Mariu Kvesiću, Svitu Sešlarju in Žanu Luku Lebanu najbolj zaslužni za naslov državnega prvaka. Vsi trije so odšli, zamenjave se na začetku sezone niso znašle in Vitor Campelos se je znašel v nezavidljivem položaju, ko je moral loviti visoke ambicije vodstva kluba z zelo spremenjeno in neuigrano ekipo. Kot rečeno, v Evropi mu je skorajda uspelo. Resda z veliko muke in trpljenja, toda Štajerci so bili le boljši zaključek Armandasa Kučysa oddaljeni od lige prvakov. Liga Europa je bila tolažilna nagrada, čeprav v celjskem primeru težko govorimo o tolažilni nagradi, glede na to, da je to morda celo največji celjski uspeh v Evropi, kajti liga Europa je vendarle vsaj stopničko, če ne celo dve nad konferenčno ligo (z vsem spoštovanjem seveda do četrtfinala in osmine finala tega tekmovanja).
Portugalec izboril ligo Europa, v kateri ni dobil priložnosti
Campelos bi moral uživati sadove svojega odličnega dela v prejšnjih mesecih na celjski klopi, toda usoda je hotela, da ni dočakal niti ene tekme v ligaškem delu lige Europa. No, pravzaprav ne usoda, temveč Valerij Kolotilo in Genadij Golubin, ki sta tudi zaradi svojih poletnih neumnosti na koncu žrtvovala trenerja. Campelosova četa je slabo vstopila v prvenstvo, bila po nepolnih devetih krogih na šele sedmem mestu prvenstvene lestvice, z osmimi točkami zaostanka za vodilnim Mariborom (resda ob tekmi manj), a težko rečemo, da je Portugalec karkoli storil narobe. Neuigrana ekipa je v prvih mesecih pač preveč grešila tako v napadu kot v obrambi, da bi lahko zmagovala v kontinuiteti. Campelos je bil prepričan, da bo uspel hitro znova stabilizirati ekipo in da bo Celje znova postal stroj za zmagovanje vsaj v domačem prvenstvu, toda Kolotilo in Golubin sta imela drugačne načrte. 51-letnega strokovnjaka sta še dva dni pred tekmo v Leverkusnu poslala na medijski termin, da je nič vedoč razlagal svoje načrte za gostovanje na BayAreni, sama pa sta praktično v istem času sedela v Ljubljani s takrat še trenerjem Kopra Zoranom Zeljkovićem in ga prepričala, da sprejme ponudbo in postane trener Celja.
V Leverkusnu je tako Celjane vodil Zoran Zeljković, ki ni imel časa niti spoznati svoje nove varovance, kaj šele dodobra preučiti Bayer. A saj verjetno ne bi bilo nikakršne razlike, če bi Zeljković imel dovolj časa ali pa če bi Campelos vodil tekmo z nemškim velikanom. Kakovostna razlika med ekipama je tako velika, da bi bilo verjetno vseeno, kdo bi sedel na celjski klopi, najverjetneje bi poraz doživel tudi Albert Riera ali Pep Guardiola, če želite. Pravzaprav je bila končna zmaga Nemcev z 2:0 še zelo soliden rezultat za Celjane, ki po zadnjem sodnikovem žvižgu niso kazali pretirano slabe volje, zavedajoč se, da je Bayer pač svetlobna leta pred njimi. Žanu Luku Lebanu se je navkljub porazu na izjavah kar smejalo, kako tudi ne, ko pa je sam preprečil najmanj petardo v celjski mreži.
Za začetek najtežji, sledijo težki, a lažji
Takoj po plesu kroglic je bilo sicer jasno, da Celjani točk v ligi Europa ne bodo iskali na BayAreni. Bayer je morda celo prvi favorit tekmovanja, verjetno celo najmočnejša ekipa, ki tekmuje v ligi Europa. Morda sploh ni bilo slabo, da so grofje tekmovanje odprli ravno proti Nemcem, da so lahko takoj začutili, kako težko je drugo po kakovosti klubsko tekmovanje pod okriljem Uefe. Poraz v Leverkusnu ni tragičen, daleč od tega, Celjani pa bodo imeli v nadaljevanju lige Europa svoje načrte. Čeprav so novinci v tekmovanju, se želijo prebiti med najboljših 24 ekip in se posledično uvrstiti v zaključne boje. Za izpolnitev cilja bodo seveda morali zbirati točke in glede na žreb tekmecev je jasno, da nikakor niso brez možnosti.
Že sredi oktobra jih čaka prvi domač obračun v ligi Europa, tekmec bo vsekakor premagljiv, ciprski prvak Omonia, ki se je, zanimivo, poleti resno zanimal za Žana Karničnika. Slednji je bil prepričan, da bo ravno v tem klubu nadaljeval svojo kariero, a na koncu do prestopa ni prišlo. Zgolj teden dni po tekmi s Ciprčani Celjane čaka nova domača tekma, znova proti tekmecu, proti kateremu lahko išče pozitiven rezultat. Salzburg je daleč od stare slave, lansko sezono je končal na tretjem mestu na prvenstveni lestvici. Zaostal je za drugim Sturmom, s katerim se bodo grofje pomerili v Gradcu v četrtem krogu lige Europa, tudi tam nikakor niso brez možnosti. Nato sledi še eno gostovanje v sosednji državi, proti madžarskem podprvaku Ferencvarosu, za katere igra v prvem delu minule sezone izjemni celjski strelec Franko Kovačević, ki so ga grofje madžarskemu velikanu prodali za približno tri milijone evrov. V decembru na stadion Z'dežele prihaja grški gigant Olympiacos, dve tekmi pa bodo grofje odigrali tudi v januarju. Najprej se vračajo v Armenijo, k Araratu, ki so ga v tej sezoni že izločili iz kvalifikacij za ligo prvakov, za konec pa jih čaka še domača tekma z nizozemsko senzacijo minule sezone. V knežje mesto prihaja NEC Nijmegen, ki je poleti v svoje vrste uspel zvabiti tudi srbskega zvezdnika Dušana Tadića.
