Nihče ne more narekovati simpatij, nihče ne more narekovati, za koga stiskate pesti in za koga navijate, kadar v konkurenci ni naše, slovenske reprezentance. Vsak si lahko izbere svoj kriterij, vsak je nekomu bolj naklonjen iz povsem svojih razlogov. Vsi so dobri, vsi pravi, popolnoma noben ne more biti napačen in vsaka izbira, vsaka naklonjenost je vredna vsega spoštovanja. Zato sploh ne govorimo o tem. Če se sprašujete, ali je prav, da ne glede na to, za koga navijamo, privoščimo Bosni in Hercegovini vse, kar se ji dogaja in kar bi še utegnila doseči, pa je odgovor jasen.
Nič ne more biti bolj normalno od tega. Nič bolj logično. Tudi če nocoj iz kateregakoli razloga navijate za Kanado, si ne moremo predstavljati, da v primeru bosanskega uspeha, tega ne bi privoščili državi in narodu, ki bolj kot kdorkoli na svetu nam privošči naše uspehe. Predolgo in preveč spremljamo dosežke in podvige slovenskih športnikov, da ne bi vedno znova videli, kako najbolj močna, najbolj iskrena, najbolj prvinska in pristna tovrstna čustva prihajajo ravno z naslova bosansko-hercegovskih športnih navdušencev.
Včasih se zdi, da uživajo v tem, kako mi uživamo v Tadeju Pogačarju. Da tudi če ne navijajo zanj, privoščijo in čutijo tisto, kar v njegovih zgodovinskih podvigih čutimo mi. Enako za Luko Dončića. Najbolj ekstremno - v najboljšem pomenu tega pogosto zlorabljenega izraza - pa lahko to vidimo na primeru družine Prevc. Nike. Domna Že prej Petra. Tako ali tako so predvsem uspehe trenutno aktualnih skakalnih fenomenov mnogi tam vzeli skoraj za svoje. Predvsem pa nam tako zelo privoščijo to, da so naši.
Dolgo, zelo dolgo, predolgo bi lahko naštevali vse naslove v bosansko-hercegovskih medijih, ki Domna in Niko opevajo tako, da nam gredo vedno znova - iz zimskega tedna v zimski teden - pokonci dlake. Vse te besede, vsi ti domiselni opisi, ki so polni občudovanja in nasploh pozitive. Še bolj neverjetno pa je, če se človek pod temi raznimi objavami loti brati komentarje bralcev. Navadnih, vsakdanji ljudi, ki po čudovitih kotičkih svoje države živijo svoja življenja.
V ponorelem svetu, v katerem je spletno komentiranje prepogosto poligon za stresanje frustracij, zlivanje gnojnice, manifeste pritoževanja in celo sovraštva, v tem primeru govorimo o oazi tistega najlepšega najbolj srčnega. Na stotine, na tisoče lahko med prvimi novembrskimi uspehi in prek novoletne turneje do vrhuncev z zgodovinskimi olimpijskimi uspehi, globusi in Planico najdete izlivov naklonjenosti, občudovanja, pristne sreče. Česa takega ni nikjer in ne morete nas prepričati o nasprotnem.
Bolj in bolje uspeha nekomu iz neke druge države ni mogoče privoščiti, kot jo oni privoščijo Domnu, Niki, Tadeju, Luki, pa tudi vsem nam in vsem vam. Kdo torej ne bi privoščil njim? Kdo pri zdravi pameti jim čiste duše in čistega srca ne bi privoščil, da so se uvrstili, pa četudi morda - zakaj pa ne - pogreša Italijo. Kdo ne bi privoščil, da so tam? Kdo ne bi privoščil, da zdaj živijo svoje sanje. In kdo ne bi privoščil, če bi šli še dlje od tega. Vse kaj drugega bi bil največji mogoči nesmisel.
