NK Olimpija je bil največji slovenski nogometni klub. Do neslavnega propada leta 2005. Olimpija je nekaj pomenila v nogometno zelo močnem jugoslovanskem prostoru.
Seveda so pri predsednikih rasli apetiti, izogibali so se plačevanju davkov, denar metali 'skozi okno'. In Ivan Zidar je Olimpijo odpeljal v propad. Od takrat naprej so se menjali lastniki, z nobenim pa navijači niso bili zadovoljni. Ne z Izetom Rastoderjem ne z Milanom Mandarićem ne z Adamom Deliusom. V istem času je imel NK Maribor močno podporo državnih podjetij in zasluženo žel uspehe v prvenstvu in predvsem v evropskih pokalih. Potem so v Celje prišli ruski investitorji in prevzeli primat na slovenski sceni.
Olimpija sicer v zadnjih desetih letih ni bila tako slaba, da bi bila glavna topovska tarča. V zadnjih enajstih sezonah je osvojila štiri naslove državnih prvakov (Maribor 3, Celje 3, Mura 1). Olimpija je bila torej pod vodstvom Milana Mandarića in Adama Deliusa najuspešnejši slovenski klub.
Trenutno stanje pri Olimpiji je slabo in prav je, da so mediji in navijači kritični. A stanje je pač kruta realnost trenutne Olimpije. Nekaj napačnih odločitev, nekaj napačnih nakupov igralcev, ki niso pokazali ničesar, je pripeljalo do situacije v kateri je trenutno ljubljanski zeleno-beli klub. Olimpija po proračunu ne more tekmovati s Celjem in Mariborom, ki imata neprimerno višja proračuna. In zato ni mogla zadržati Alberta Riere in Victorja Sancheza. Takratnemu športnemu direktorju Goranu Boromisi je uspel odličen posel, v zadnjem letu dela, pa je naredil več napak, tako s trenerji kot z igralci. Je nov športni direktor Necat Aygün boljši uspešnejši? Zaenkrat še ne.
Morala pa bi biti Olimpija pred Koprom, Bravom in vsemi ostalimi klubi v ligi, saj je kvalitetnejša po igralskem kadru in ima višji proračun. In to je naloga trenutnega vodstva Olimpije - da uredi in stabilizira razmere. Za to pa je potreben čas. Bo prišel? Ne vemo. Ne vemo, če imajo pri Olimpiji dovolj znanja in volje, da to naredijo. Morda bi bilo pri dobro, da bi v ljubljanskem klubu zamenjali direktorje? Toda koga pripeljati, da bi mu lastnik, ki daje 9 milijonov na sezono, zaupal?
Zakaj torej gonja navijačev po menjavi lastništva kluba? Zakaj na vsak način o Olimpiji pisati slabo, pa četudi napišemo polresnice oziroma zamolčimo to, kar je res? Ker je negativno pisanje o Olimpiji trendovsko, ker se pljuvanje bere in prinaša klike. Legitimno, če vse drži. Pa res vse drži?
Dotaknimo se še zadnjega pisanja o Andreju Pogačarju, ki je iz Radomelj odšel na posodo v italijanskega drugoligaša Catanzaro. Mediji so pisali, da so Italijani dali več za posodo kot je Olimpija ponujala za odkup. No, pa poglejmo številke - Radomlje so za Pogačarja zahtevale 200.000 evrov, Olimpija pa je bila pripravljena plačati 150.000 evrov. Pri Radomljah so vztrajali in Pogačar (pogodbo z Radomljami ima do 30. 6. 2027) ni prestopil v Olimpijo. In koliko so Radomlje dobile za posodo v Italijo? 50.000 evrov. Niti približno toliko kot je Olimpija ponudila zanj.
Še enkrat naj zapišemo - zakaj toliko negativizma o Olimpiji. Očitno to nekomu ustreza. Očitno nekdo želi, da bi Olimpijo spet prišla do dna, v stečaj, v propad in potem bi se pojavil 'nekdo', ki bi bil veliki rešitelj. Heroj, junak ljubljanskega nogometa. In ta heroj noče pomagati Olimpiji zdaj (ne z denarjem, ampak z znanjem in vezami), ker bi imel premalo od tega. Ker bi premalo zaslužil. Tudi zato prihajajo v javnost take in drugačne informacije o Olimpiji, ki pa ima to smolo, da s sramotnimi porazi samo še nalaga ogenj na gorečo grmado na kateri je zvezana.
