Mogoče je slišati in prebrati ocene, da je slovenska košarka vsaj v smislu članske moške reprezentance po tem poletju na nekakšni prelomnici – kako blizu ste takemu pogledu?
Morda je to malce močna beseda, a če jo razumemo na pravilen, ne preveč dramatičen način, lahko rečeva tudi tako. Sploh, če imava v prvi vrsti v mislih vprašanje o menjavi generacije oziroma priključevanje mlajših trenutni generaciji oziroma aktualni reprezentanci. Že nekaj časa se s tem ukvarjamo, že nekaj časa to razmišljamo in seveda s staranjem naše zlate garniture na eni strani in z uspehi mlajših selekcij na drugi strani vse skupaj postaja še bolj izpostavljeno in tudi pomembno.
Ti uspehi mlajših selekcij so navdušenja in občudovanja vredni, hkrati v slovenski košarki niso nekaj posebej novega. Vedno je bil najtežji in najpomembnejši prehod v člansko konkurenco – kako bo tokrat s tem, kako se ga lotiti in na kaj biti pozoren?
Za prehod oziroma priključitev teh mladih fantov je ključno to, da imajo opazne, če že ne pomembne vloge v svojih klubih. In moramo si biti na jasnem, pri tem je problem slovenske košarke verjetno večji, kot je bil v preteklost. Imeli smo več klubov, ki so bili usmerjeni na mednarodno sceno in so bili lahko poligon za dober razvoj mladih, kot jih imamo trenutno. Že Cedevita Olimpija kljub prizadevanju ni na ravni italijanskih, francoskih, španskih in še katerih klubov, ki so bolje usmerjeni v razvoj mladih igralcev. Potem pa imamo na mednarodni, pa že to bolj lokalni ravni, samo še Krko in Helios. Vse to je primanjkljaj, predvsem pa manjka – morda bo to Ilirija – kakšen ambiciozen klub, ki bi ga zanimala tako rezultat na eni strani kot razvoj mladih igralcev na drugi strani.
Klub tipa Mega?
Absolutno lahko rečemo tako. Naj bo to klub, ki bo dajal priložnost mladim, pa četudi je osnovni namen prodaja teh igralcev v tujino, ko dosežejo določeno raven – s tem ni nič narobe, le zakaj bi bilo? Ti mladi se razvijajo, igrajo, so motivirani – saj pa smo v prejšnji sezoni videli srečanje med Mego in Olimpijo ter kako zelo so srbski igralci grizli, se borili, bili motivirani v želji razvijati se in dokazovati se. To manjka. Nemogoče je mlade priključevati članski reprezentanci, ne da bi imeli tako ali vsaj podobno vlogo v klubu. Reprezentanca jih lahko nadgrajuje, igranje z Luko Dončićem jih lahko dodatno motivira – ne more pa jih razviti, to se mora zgoditi v klubu.
Predstavljam pa si, da so vam uspehi mlajših selekcij po vseh kritikah na račun članske reprezentance in zveze vendarle dobro deli?
Vsekakor so tudi v tem pogledu dobrodošli, si pa ne zatiskam oči in nihče se od ničesar ne skriva. Sami po sebi za prihodnost ne pomenijo čisto nič, tega se moramo zavedati. Srebrna in bronasta kolajna tega poletja pomenita, da so ti fantje v tem starostnem razponu med najboljšimi v Evropi, vendar pa pomenijo zgolj potencial ter nikakor niso zagotovilo, da bo kdorkoli igralec evroligaškega ali celo NBA kova ter da bo kot tak dodana vrednost članski reprezentanci. To delo nas vse skupaj čaka, ti igralci zdaj potrebujejo leto ali dve pravega razvoja v klubih. In v isti sapi moram reči, da je vsekakor treba razmisliti, kakšna je pri tem oziroma kakšna naj bo vloga zveze. Ta seveda ne more biti neposreden financer teh klubov – na finančnem področju z njimi že zdaj delujemo tako, da jim pomagamo kriti določene stroške. Ob tem pomagamo na organizacijski in kadrovski ravni in v tem trenutku ne vem, kako bi lahko še bolj razbremenili klube, da bi si ti upali več vlagati v razvoj. Odgovor klubov je pogosto enak: delo z mladimi nas vsekakor zanima, a so tujci cenejši. Kar je absolutno legitimen odgovor, ki nam mora dati misliti. Kajti seveda je želja Košarkarske zveze Slovenije, da bi bilo več klubov, ki bi razvijali mlade slovenske igralce in z njimi igrali na mednarodni ravni.
So pa to verjetno že generacije, ki so se resnejšega igranja košarke lotile v obdobju tako imenovane lukamanije, ki navsezadnje – česar se morda sploh ne zavedamo – traja že sedem, morda osem let.
Vsekakor. In hkrati generacije, ki so zaradi zelo zgodnjih Lukovih izjemnih dosežkov starostno tako blizu našemu velikemu zvezdniku, da ne sanjajo zgolj korakanja po njegovi poti, temveč sanjajo igranje z njim. Slednje jim je morda celo največji motiv: da bi z Luko igrali, da bi z njim v reprezentanci kaj dosegli ali osvojili, da bi se od njega učili in ob njem še dodatno napredovali. To je izjemno pomemben dejavnik privlačnosti in seveda si vsi želimo, da bi od njega v prihodnje čim več imeli.
Navsezadnje je precej enotna ocena, da je aktualna nemška generacija, med drugim svetovna prvakinja lani na Filipinih, generacija košarkarjev, ki so se resno lotili tega športa in se v njem razvijali na krilih slave Lukovega predhodnika pri Dallasu Dirka Nowitzkega.
Nedvomno je tako. In ob vsem občudovanju Nowitzkega sem prepričan, da imamo v Luku celo še nekaj več, kot so Nemci skozi vsa ta leta imeli v njem. Luka je globalna super zvezda v še večjem obsegu, tudi njegova priljubljenost in vpliv znotraj lastne države sta še večja, še močnejša. Prepričani smo lahko, da v košarko potegne in bo še potegnil ogromno igralcev, pa tudi igralk. S katerimi pa vsekakor moramo znati delati in jih razvijati, o čemer sva že govorila.
Kako smo prišli od tega, da je bila uvrstitev na olimpijske igre zgodovinski uspeh, ki se je zgodil prvič v tridesetih letih, do tega, da je postala zahteva in je neuspeh v letošnjih kvalifikacijah sprožil toliko kritik in povlekel za seboj toliko polemik?
Ne vem, dobro vprašanje (smeh). Verjetno je to na neki način tudi pohvala za nekatere dosežke in prav tako verjetno smo si krivi tudi sami, ker javno vedno govorimo o najvišjih ciljih – o čem pa naj govorimo, ko imamo v ekipi najboljšega košarkarja na svetu? Pričakovanja so na vseh ravneh izrazito zrasla, pri tem pa jih včasih odnese v vode nerealnega. Videli smo, na kakšni ravni se je igrala košarka letos v Parizu, in kako blizu so bile nekatere reprezentance Združenim državam, ki so na turnir pripeljale vse najboljše igralce. Ob tem je število reprezentanc na igrah res omejeno, in da smo bili v Tokiu med štirimi najboljšimi, na svetovnem prvenstvu med osmimi se mi zdi izjemen dosežek – hkrati pa je nemogoče, da bi se nam za kaj takega izšlo čisto vsakič. Za slovensko košarko je ključno, da se uvrščamo na evropska in svetovna prvenstva – uvrščanje na olimpijske igre pa ne more biti temeljna zahteva, lahko je želja, lahko je tudi nekakšen cilj. Le rokometaši so bili več kot enkrat na olimpijskih igrah, pa si z vsem spoštovanjem drznem trditi, da je košarka globalno gledano precej bolj konkurenčen šport.
Je nekakšen slon v sobi, kot bi temu rekli Američani, dejstvo, da Lukov pohod z Dallasom do velikega finala lige NBA ni bil naklonjen slovenski reprezentanci in njenim ambicijam v kvalifikacijah za olimpijske igre? Da bi na eni strani za dobro reprezentance morali navijati proti Dallasu, na drugi strani pa bi bila to čista norost zaradi tega, ker vsi skupaj želimo najboljše Luki in ker finale pomeni ogromno za slovensko košarko, slovenski šport, Slovenijo na splošno?
Vse, kar ste vprašali oziroma rekli, je popolnoma res. Točno tako je. Noben pravi navijač Slovenije in noben pravi košarkarski navdušenec si ne more želeti, da bi Luka izpadel v aprilu, šel na morje in bil nato od prvega dne priprav na voljo reprezentanci. Nihče ne more razmišljati tako in prepričan sem, da čisto vsi razmišljamo drugače ter želimo Dallasu in Luki iz vseh mogočih razlogov vse najboljše. Hkrati pa je jasno, da klubska sezona do nekaj dni pred tako pomembnimi reprezentančnimi tekmami ni tisto, kar bi bilo za reprezentanco idealno. To bi res moralo biti jasno vsakomur, in če sem zelo iskren, sva s Sašo Dončićem vse to vedela že v Minneapolisu, ko je Dallas prišel do zmage s 4:1 nad Minnesoto in postal prvak zahodne konference. Jasno nama je bilo, kaj to pomeni in kako neugoden je v tej luči termin kvalifikacij. Jasno nama je bilo, da letošnje poletje preprosto ne more biti tako, kot smo si ga zamislili vnaprej, ko – bodimo iskreni – tri mesece prej večina ne bi napovedala, da bo taisti Dallas šel vse do velikega finala. Pa čeprav je treba večkrat poudariti, da je po ravno tisti tekmi Luka prišel v garderobo s kapico prvaka zahodne konference in nama povedal, naj ne skrbiva ter da bo prišel igrat za reprezentanco v vsakem primeru – če bo le lahko hodil. To se je tudi zgodilo in sem mu neskončno hvaležen. Enako kot za njegove izjave po kvalifikacijah, v katerih je celo prevzel odgovornost – tako kot vedno –, čeprav je seveda kriv najmanj med vsemi oziroma nič. Še bolj pomembna pa je bila njegova napoved, da je že naslednje leto novo prvenstvo in da se že veseli, da bo na njem spet igral za Slovenijo. Vse je naredil in vse je povedal. Da nam okoliščine niso bile naklonjene, pa bi moralo biti jasno vsem. Res smo imeli skupino smrti, v drugačni skupini je Brazilija, ki smo jo premagali na pripravljalni tekmi, odšla na olimpijske igre. Ob tem smo imeli ekipo, ki ni imela niti dneva časa za uigravanje z Luko, in v njej tudi dva rekonvalescenta. Vse ocene in sodbe bi morale upoštevati vse to, zaradi česar to ni bilo naše poletje. Morda bo pa naslednje!
So pa bile te kritične ocene kar ostre, predvsem pa so sprožile pravcati plaz dogodkov vse do nedavnega poslovilnega spektakla Gorana Dragića. Dogodka, ki je še enkrat pokazal, da v Sloveniji radi govorimo o tem, kako zelo nas šport povezuje, hkrati pa veliko vrhuncev doživimo precej razdeljeni – če uporabim blago besedo.
Točka ena: kritike so dobrodošle. Naj si bomo povsem na jasnem, kritike so za slovensko košarko dobrodošle, če so, prvič, dobronamerne, in, drugič, konstruktivne. Zame je težava v tem, ker to poletje nisem čutil, da je bilo tako. Nisem čutil dobronamernosti in želje, da bi se kaj izboljšalo, temveč sem čutil nekakšne zamere, za katere resnično ne vem, od kod izvirajo oziroma kje imajo korenine. To vsekakor je težava in to je tisto – imate prav –, kar razdvaja celo bolj, kot je morda komu vidno na prvi pogled. Hkrati pa je to težava, ki bi nam – če bi ji posvečali več pozornosti – jemala čas, ki ga potrebujemo za ukvarjanje z vsem, zaradi česar smo tukaj. Ne samo moško člansko reprezentanco: z ženskami, z mladimi, s klubi in tako naprej.
Jasno vam je, katero vprašanje sledi. Kaj vam je Goran Dragić tako zelo zameril, da je zadevo vlekel tako daleč? On pravi, da vi že veste, vi pravite, da si ne znate razložiti.
##PAIDBREAK##
Poznam te Goranove besede, ki so bile objavljene javno, ker na žalost midva nisva govorila kakšno leto in pojasnil po drugem kanalu torej nimam. Gledam vas zdaj tukaj in vam pravim, da jaz resnično ne vem, za kaj gre. Kaj je razlog, od kod je zamera – ne vem. In moji sodelavci tudi ne; posebej sem jih vprašal in verjamem jim, ko mi pravijo, da ne vedo. Če mu ne ugajamo kot osebe, je njegova več kot legitimna odločitev, da nas na tako prireditev ne povabi. To mora biti jasno. Da ni povabil institucije, pod okriljem katere je prišel do svojega največjega, najbolj odmevnega in za slovensko javnost najbolj pomembnega uspeha, pa se mi zdi narobe. To bi lahko naredil – zadržal se bom in ne bom rekel, da bi moral, kajti vsekakor je pod črto tudi to njegova odločitev. Gogi je legenda, to poudarjam ves čas, in očitno ima svoje razloge. Mi je pa žal, da jih ne poznam – želim si, da bi jih.
Ves čas v tej zgodbi ste – to bi vam verjetno priznali tudi kritiki – osebno in kot institucija ostali izjemno gosposki. Niste se spuščali v polemike, kaj šele v kašne povračilne ukrepe – navsezadnje so se prireditve udeležili reprezentanti, Luka je bil tam kot eden osrednjih akterjev. Vas je imelo, da bi se vsaj oglasili kakorkoli odločneje, ali se vam zdi taka drža prava?
Edina prava. Absolutno. To je bil Goranov moment, iskreno smo veseli zanj in le čestitamo mu lahko, kako je ta dogodek uspel. Dodali smo svoje z upokojitvijo dresa, zaslužil si je vse to, tu ne more biti debate.
Javnost je morda dobila vtis, da v tej zgodbi Goran Dragić in nekdanji generalni sekretar na KZS Rašo Nesterović govorita isti jezik na skupnem polu, ki je nekako nasproten temu, na katerem je zveza. Kako točen je ta vtis?
Moram reči, da odkar je Rašo na lastno željo odšel iz zveze, nisem zasledil njegovih javnih izjav, iz katerih bi lahko sklepal karkoli takega. Da sta z Goranom prijatelja in botra, povezana mentorsko in družinsko, to vemo vsi. Če mi hočete povedati, da bi Goranova dejanja in besede tega poletja, lahko bila povezana z Rašovim odhodom z zveze, pa bi mi bilo to res čudno. Navsezadnje se tudi Goran leto dni ni oglašal z ničimer, kar bi govorilo v tej smeri. Ne morem špekulirati o tem, res ne. Rašo je odšel sam, nikoli ni ničesar rekel proti tej zvezi. Pričakoval bi, da bi se Goran oglasil prej, če bi bil razlog to ali kaj, kar izvira iz tega. Leto in dva meseca pozneje bi me res čudilo. Vem pa ne, to sem že poudaril. Razloga res ne poznam.
Kakšen problem imamo, če je javnost sprejela ta dogodek, Goranovo slovo in Gorana kot takega kot opozicijo košarkarski zvezi?
Verjamem, da nimamo problema. Če ga je tako sprejela, ga je tako sprejela. Verjamem, da bo taista javnost reprezentanco ob naslednjih uspehih podprla, tako kot jo je podpirala doslej. Vemo, da je rezultat moške članske reprezentance tisti, po katerem se ne sodi le njenega selektorja, temveč tudi predsednika zveze in generalnega sekretarja. Tako je vedno bilo, s tem nimamo težave in verjamemo v nadaljnje delo. Tudi s kritikami in opozicijo, tudi to mora biti, kot sem že poudaril. Težava je le v načinu in namenu, kot sem že pojasnil. Tudi v tem, da se negativno ozračje ustvarja prek medijev in nasploh javno, premalo pa je bilo razčiščenega v živo, na štiri oči. Sem človek, ki stvari zelo rad razčiščuje na tak način, in pričakoval bi, da če se take izjave nanašajo name ter mi ima kdo kaj za povedati, da pride k meni in mi to pove. Karkoli. Celo vesel bom, če me bo kdo opozoril ali nas opozoril, da smo kaj naredili narobe. Ne delamo si utvar, da vse vemo in da imamo vedno prav. Tudi drugi veliko vedo in znajo – Rašo in Gogi zagotovo ogromno znata in zlatega kapetana bi poslušal, karkoli bi mi imel povedati. Res me najbolj moti tako agresiven javni nastop brez meni znanega razloga in brez pojasnila.
Koliko tvegamo, da bi delitve in taka klima odgnale Luko Dončića? Pogosto je poudarjal, da je reprezentanca zanj varno zavetje, da ob vsej svoji izjemni tekmovalnosti vanjo prihaja tudi uživat in se zabavat. Si res želi priti nekam, kjer nezanemarljiv del javnosti naslednjo reprezentančno tekmo pričakuje z nekim odporom? Vem, v prvi vrsti vprašanje zanj – a vendarle.
Kot ste rekli, vprašanje zanj. Hkrati pa si vsekakor upam nanj odgovoriti iz svojega zornega kota. Razumem logiko in pomisleke, a kolikor poznam Luko, ga malo stvari žene tako zelo kot tisto, čemur južno od slovenske meje pravijo 'inat'. Zelo rad dokazuje, da ljudje nimajo prav. Zelo rad kljubuje kritikom, ocenam, zaključkom. In naj si bomo na jasnem – to pa vsekakor! –, te kritike letijo tudi nanj. Prepričan sem, da je tako razumel in tako vzel, to pa vsekakor morate in morajo vedeti vsi. Tako kot letijo tudi na Zorana Dragića, ki je prav tako del te reprezentance. Ne morejo biti usmerjene le na vodstvo zveze, tako to pač ne gre. Vodstvo ne igra, vodstvo ne trenira, vodstvo ne zadene in ne zgreši nobenega meta. Kakorkoli, verjamem, da ni nevarnosti, da bi Luko karkoli odgnalo. Res mislim, da je zanj to prej dodatna motivacija: ko nekdo kritizira njega ali njegove bližnje, ima največjo željo pokazati, da so te kritike neupravičene. Delno je to že nakazal po slabem, katastrofalnem zaključku v Atenah. In verjamem, da bomo dobili točno to. Verjamem, da res komaj čaka, da pride na evropsko prvenstvo prihodnje leto.
Velikokrat, a vendarle morda premalokrat govorimo o odnosu, ki ga ima Luka do Slovenije, Slovencev, slovenske javnosti. Kaj pove o njemu, da je šel igrat olimpijske kvalifikacije ne glede na vse in da se je hkrati ne glede na vse tako razdajal na Goranovem poslovilnem dogodku; med drugim, ne pozabimo, tudi Lukov oče je bil med nepovabljenimi?
Luka je izjemno vzgojen, pripaden, lojalen in spoštljiv fant. Ob tem pa še skromen in normalen, kar je dimenzija, ki je ob njegovih planetarnih možnostih nadvse redka. Naj gre za vpliv ali denar, to so res planetarne možnosti, in da ob vseh teh prizorih globalne manije ostaja povsem normalen, povsem običajen, hkrati pa tako zelo pripaden Sloveniji in reprezentanci, je res nekaj največjega. Težko je sploh kaj dodati. Njegovo spoštovanje do soigralcev, nekdanjih soigralcev in celotne slovenske javnosti je res nekaj unikatnega.
Kako ste zadovoljni z vlogo prej omenjenega Saše Dončića, na eni strani Lukovega očeta in na drugi strani človeka, ki tudi brez tega ima košarkarski ugled?
Naj nekaj razčistimo takoj: enega in drugega ne moreš ločiti. Bil je zelo dober igralec, bil je trener, bil je športni direktor, ogromno ve o košarki, hkrati pa je Lukov oče. Nemogoče je to ločiti. Lahko pa rečem takole: tudi če bil Luka slab igralec ali celo sploh ne bi igral košarke, bi na takem položaju želel strokovnjaka in človeka, kot je Saša. In verjamem, da bi opravljal točno to funkcijo. Toliko je torej to povezano s tem, da je Lukov oče. Hkrati pa, lepo vas prosim, je super, da je Saša Lukov oče. To je izjemna dodana vrednost, saj pa to mora biti jasno vsakomur. In z njegovo vlogo, z njegovim delom sem izjemno zadovoljen. Dolga leta ga izjemno dobro poznam, pa me vseeno preseneča, kako ga komaj dohajamo z vsemi njegovimi ambicijami, idejami, pripravljenostjo ves čas narediti nekaj dodatnega, nekaj dobrega. Vse bi rad rešil takoj, in tukaj in zdaj – res je kar težko opisati to energijo in ta zanos, s katerima on deluje. Ima pa tudi izjemno željo in si upa dajati priložnost mladim, jih porivati v ospredje. Verjamem, da bo njegov vpliv na štab tudi v tem pogledu zelo pomemben.
Je Josh Nebo, ki je bil v olimpijskih kvalifikacijah v vlogi novega slovenskega tujca, bil Sašova izbira oziroma kako je do te odločitve prišlo in kako ste z njo zadovoljni?
Do naturaliziranega igralca vedno pridemo tako, da štab naredi neko lestvico potencialnih kandidatov, nato pa analizirajo njihove lastnosti, kompatibilnost z reprezentanco in tudi možnosti priti do teh igralcev. Nebo je bil na tej lestvici številka ena, govorimo pa o širšem štabu, v katerega zdaj spada tudi Saša. Nebo je bil sprva videti kot misija nemogoče, in ko je postala misija mogoče ter smo to uspeli izpeljati, smo bili izjemno zadovoljni. Verjamem, da je bil že letos dodana vrednost in da bi utegnil v prihodnje biti še mnogo bolj. Mlad igralec, fizičen igralec in krasen dečko. Je pa bil sama izvedba operacije Sašova naloga in odlično jo je izpeljal skupaj z Miškom Ražnatovićem. Slednjim nam je sicer najprej dejal, da dvomi o Nebovi pripravljenosti, ter je bil precej presenečen, ko so se stvari odvile povsem drugače.
Kako gre v to zgodbo Daniel Gafford, center Dallasa in torej Lukov klubski soigralec? Že precej pred Nebom smo iz ameriških virov imeli precej zanesljivo informacijo (in o njej tudi pisali), da si je Slovenija želela tega igralca, proti koncu sezone so tako o tem, kot o možnosti, da bi Gaffrod za Slovenijo igral kdaj v prihodnje, poročali tudi nekateri ugledni ameriški mediji.
Kaj naj rečem (smeh). Zakaj se smejim? Zato, ker nekako vse vedno pride ven, in nima smisla, da bi vam zdaj rekel kaj drugega. Ko je februarja Gafford prestopil v Dallas, je bilo že po nekaj tekmah jasno, kako sijajno se ujameta z Luko in kakšna naveza sta. To je bilo pred tistim seznamom, o katerem sem govoril prej, in lahko vam povem, da je bil takrat Gafford absolutno prva izbira tako Saše Dončića kot selektorja Aleksandra Sekulića. Se je pa precej hitro pokazalo, da je zadevo nemogoče izpeljati, in smo šli naprej. No, prej sem rekel, da je težko povedati, kako deluje Saša – pa mogoče na tem primeru lahko povem še najbolje. Bila sva na tekmi v Dallasu in po njej sva imela sestanek z vodilnimi možmi Dallasa, na katerem smo v prvi vrsti govorili o strokovnem štabu. Niti oni takrat niso vedeli, da bodo šli Mavericksi do finala, in pogovarjali smo se, da bi bil Sean Sweeney z našo reprezentanco celotne priprave. Z vsemi smo se vse dogovorili in po sestanku sva iz klubskih prostorov čez cesto šla proti dvorani, kjer ima, kot ste nekajkrat videli tudi sami, Saša svoj avtomobil, ponavadi parkira tam, kjer imajo svoje avtomobile parkirane igralci. In kot nalašč gre mimo naju – Gafford. V družbi neke gospe, za katero res ne vem, v kakšen razmerju sta. In niti ni pomembno. Kakorkoli, Saša je bil pod vtisom sestanka, poln energije, takoj me je prijel za roko in rekel: 'Greva. Tam je, greva mu reči, če bi igral za Slovenijo.' Skušal sem umiriti stvar, češ da bova jutri in da se bova najavila in da se ne mudi, ampak Saša je bil odločen in obveljala je njegova. Neposredno po odhodu s tekme in še malo preznojen je tako dobil vprašanje, ali bi igral za slovensko reprezentanco. In če je bil sprva res presenečen, se je zelo hitro odzval zelo pozitivno. Da je počaščen, da mu pobuda laska in da potrebuje čas za premislek. Ko naju je čez nekaj dni poklical, pa je dejal, da to poletje preprosto ne gre, saj ima naročene individualne vadbe, programe, osebne trenerje in še nekatere zadeve. Da pa ga v prihodnosti vsekakor zanima.
Aha, torej ni šlo za dolgoročno košarico, češ da ima ambicije igrati za ameriško reprezentanco ali kaj takega?
Ne, ne, nikakor ne. Ustavili smo se pri tem, da to poletje ne more zaradi prej dogovorjenih obveznosti, ki jih je želel spoštovati in opraviti. Je pa poudaril, da mu je stvar zanima, a se za zdaj še nismo pogovarjali o tem, kje in pri čem smo zdaj, ko imamo Neba, v teoriji pa imamo tudi odprta Gaffordova vrata. Ko bo čas, bodo za to zadolženi premislili, kako in kaj, ter sprejeli svoje odločitve.
V kolikšni meri je to ukvarjanje s tujcem, ki je vedno lahko le eden, čustveno naporno in kruto – v prvi vrsti tu trenutno predvsem mislim na Mika Tobeyja?
Zelo nehvaležno, zelo težko, zelo kruto. Na eni strani prosiš Mika, naj bo že prvi dan na treningu, na drugi strani veš, da boš, če se bo njegov konkurent bolje izkazal, dal prednost njemu. Kar, roko na srce, je bilo letos precej očitno, saj Mike ni dobil prave priložnosti v klubu. Kljub temu je zelo dobro odigral tisti kvalifikacijski tekmi v Kopru in smo z njegovo pomočjo z eno nogo že na evropskem prvenstvu. In hkrati nam trenutno kaže, da bomo v naslednjem reprezentančnem oknu prav tako morali za pomoč prositi ravno Mika. In le upam lahko, da bi bil še vedno pripravljen igrati. Odgovora na to pa nimam. Zdi se mi, da se ni poslovil, morda ga bomo potrebovali in vsekakor je to precej kruto tako zanj kot za nas. Navsezadnje je del družine, povezani smo, pošiljali smo si glasbo in čestitke, njegova pripadnost je vseskozi izjemna.
Ima selektor Sekulić za naslednje obdobje postavljene cilje, morda celo kakšen ultimat?
Ultimat nikakor, ne delujemo tako. Način dela 'ali se boš nekam uvrstil, ali pa boš letel' zame ne pride v poštev. Vedno so pomembne okoliščine, razlogi so lahko taki ali drugačni, treba jih je realno pogledati. Vsekakor pa imamo cilje. Osnovni cilj je, da se slovenska reprezentanca uvršča na velika tekmovanja in na njih sodeluje. Da se na teh tekmovanjih ne bo vedno zložilo za kak res velik uspeh, se moramo zavedati – seveda pa si kakšnega takega uspeha želimo in delamo, da bi ga dosegli. Imamo najboljšega igralca na svetu, imamo dobre podporne igralce in verjamem, da bomo dobili nove mlade sile. Je pa konkurenca brutalna in ne bo lahko.
In ta konkurenca je bila v Parizu povsem blizu najboljšim igralcem, kar so jih ZDA lahko ponudile v zadnjih desetih, morda dvajsetih letih. Kako ste doživeli to spoznanje?
Predvsem tekma ZDA – Srbija je bila nekaj najlepšega, kar bi človek lahko gledal. Z malce slabim koncem, če lahko navijaško dodam (smeh). Izjemno zanimivo je bilo videti, kako blizu je bil preostali svet Ameriki. Tudi Francozi so bili blizu. In ne pozabimo, da so imeli Avstralci praktično dobljeno tekmo proti tej Srbiji. Saj veste, tisti Avstralci, ki jih je Slovenija lani na svetovnem prvenstvu premagala, da se je uvrstila v četrtfinale. In s spoštovanjem do ameriških generacij, ki prihajajo, je vprašanje, kaj se bo zgodilo v prihodnje. Ker zdaj so bili na igrišču praktično sami MVP-ji.
Bi fiktivna združena reprezentanca Evrope z Luko v prvi peterki že v tem trenutku bila pred Američani?
Navijaško bom odgovoril pritrdilno. Nisem pa strokovnjak, ki bi vam lahko odgovoril bolj analitično.
Za konec ne pozabiva na dekleta, na žensko reprezentanco. Kje smo v tem pogledu zdaj, ko so ne samo ugasnili, ampak se tudi že ohladili žarometi tiste največje izpostavljenosti na domačem evropskem prvenstvu?
Vesel sem tega vprašanja, ker nam ženska košarka pomeni veliko, z njo se precej ukvarjamo in vsekakor so dekleta z naše strani deležna vse potrebne pozornosti. Zadržali smo selektorja, ki je eden najboljših strokovnjakov v Evropi, in on s predanostjo ter srčnostjo dela za slovensko reprezentanco. Do te mere, da on priganja nas, naj pripravimo kampe, priprave s tekmami in tako naprej. Naturalizirali smo Jessico Shepard, odlično igralko, ki je za nameček v smislu odnosa in osebnosti nekakšen ženski Tobey. Na vprašanje, kje smo, je najbolje odgovoriti, da smo v položaju, v katerem upamo, da nam bo novembrsko reprezentančno okno dalo čim več možnosti za uvrstitev na evropsko prvenstvo, na katerem si želimo zaigrati. In tudi v ženski reprezentanci dodajati mlade; imamo zelo obetavna dekleta z odmevnimi uspehi in verjamemo v nadvse pozitivno nadaljevanje te zgodbe.
