Vlatko Čančar je nazaj in kot strela z jasnega takoj v reprezentanco?
Drži, vračam se naravnost v reprezentanco. Zdaj sem imel na voljo treninge pod okriljem KZS, zbrali so se fantje z univerz, zraven še Alen Omić, pridružil sem se jim tudi jaz in že nekaj časa treniramo skupaj. Nekateri imamo zraven še fitnes, poudarek pa je na kontaktni igri, ki jo potrebujem, preden se pridružim reprezentanci. Cilj je, da zaigram že na julijskih tekmah s Švedsko in Estonijo, želim si, da ta zadnji del priprav oddelam tako, kot je treba. Imeli bomo še test proti Italiji, načeloma je vse v redu, tako da komaj čakam. Res je dober občutek, po osmih mesecih neigranja sem kar malo neučakan.
Kako težko je bilo vračati se po vseh težavah?
Seveda je bilo težko in seveda sem potreboval kar nekaj pomoči. Ogromno so mi pomagali fizioterapevt Alen Lilić, Denis Tabaković na področju kondicijske priprave, pa trener Dejan Čikić. Še pred njimi pa ne bi šlo brez brata in staršev, kajti predvsem po operaciji meniskusa daljši čas sploh nisem smel in mogel stopiti na nogo. Obkrožil sem se s svojimi ljudmi, izbral sem si ekipo, ki ji zaupam in počasi napredoval. Prvič sem bil odvisen popolnoma sam od sebe, vse sem se lahko odločal sam, si urejal prehrano, dodatke, pripravo. Sem pa v tem vračanju in telesni pripravi začel uživati, ni mi bila težava in pred seboj sem imel zelo jasen cilj. Daleč od tega, da ne bi zaupal in verjel ljudem, s katerimi sem delal v Denverju in Milanu, toda dober občutek je biti sam svoj gospodar in verjamem, da bo tole ena zelo lepa zgodba.
Kako je potekala komunikacija s selektorjem Aleksandrom Sekulićem, kdaj in kako sta naredila načrt?
Dal mi je ogromno prostora in časa, ni hotel riniti vame ali kakorkoli pritiskati. Resnejše stike sva začela takoj po novem letu in ves čas sem mu dajal zelo pozitivne odzive. Ves čas sem verjel, da bi se to poletje lahko vrnil, je pa vsekakor bil glavni cilj, da bi bil selektorju in reprezentanci na voljo avgusta. Ko sem bil jaz tisti, ki je nato omenil in predlagal julij, so bili kar nekako presenečeni. A počutim se odlično, vse gre po planu in hitro smo naredili vse, kar je treba, za mojo takojšnjo vrnitev.
Cilj je jasen, Slovenija se mora prebiti svetovno prvenstvo – kaj lahko daste tej prenovljeni, pomlajeni reprezentanci, ki je zelo dobro igrala v dosedanjem delu kvalifikacij?
Naj ne zveni klišejsko, a dejansko lahko dam, karkoli bodo ekipa, soigralci in selektor potrebovali. Ali je to napad ali obramba, ali je to deset ali trideset minut. Na eni strani lahko dam izkušnje in določeno zanesljivost, a drugi strani pa čutim velikansko željo spet igrati košarko, tekmovati, dajati vse od sebe. Zelo pogrešam košarko in tekme, tako da bo ta želja eden mojih glavnih adutov.
Malce bolj dolgoročno pa si seveda vsi predstavljamo Slovenijo z vami, Luko Dončićem, Jaxsonom Hayesom in novo generacijo slovenskih košarkarjev na svetovnem prvenstvu leta 2027?
Vsekakor bi to bila čudovita zgodba, ki si jo vsi želimo. Moramo ostati mirni, ne želim si nalagati nepotreben pritisk in srečo bomo morali imeti z zunanjimi dejavniki, kot so poškodbe in še kaj. Imamo pa cilj, imamo željo in na tej poti bomo v prvi vrsti morali postati prava ekipa. Brez tega ne gre, pa četudi bi imeli zraven tudi LeBrona Jamesa in Nikoli Jokića. Morali bomo delovati kot ekipa, kot celota. Nosilci bomo že povsem dozoreli, morali bomo biti vzor mladim in skupaj lahko spišemo nekaj velikega.
Ne da bi kadarkoli imeli s tem kakšne težave, a vseeno: ste že bili kdaj tako zelo fit, tako dobro fizično pripravljeni? Posnetki, ki jih objavljate na družabnih omrežjih, so brutalni in takole sedeti zraven vas je ta občutek še močnejši?
Hvala lepa (smeh). Imel sem v karieri faze malce gor in malce dol, sploh ko so leta tekla in ni bilo vse več tako kot v prvi sezoni v NBA, ko sem pri 21 lahko naredil karkoli. Počutim se odlično, predvsem se najbolje počutim glede tega, kako lahko s tem svojim telesom igram košarko. Vse počnem z lahkoto, za kar pa sem zelo veliko delal in se odrekal. Zadnja dva meseca sem celo preseljen v Ljubljano, da ne bi izgubljal energije, fokusa in časa z vožnjo iz Kopra, s prometom. Vse gre v delo, v pripravo, v zelo pomembno regeneracijo. Iz dneva v dan grem svež na trening in resnično vse oddelam tako, kot želim in kot je treba.
Kako je bilo na najnižji točki? Počistili ste družabna omrežja, naredili rez, v marsikaterem pogledu šli znova od začetka? Športniki so v očeh ljudi ljudje, ki živijo v sreči, veselju in izobilju – kako pa je tam spodaj?
Ko ostaneš sam daleč stran od žarometov in greš skoraj z ničle, najprej začutiš, kdo ti res stoji ob strani. Zaveš se pomena družine, prijateljev, tistih osnovnih celic okoli tebe. Nisem čutil volje razlagati, kaj se je zgodilo v Milanu in kaj se dogaja z mano, osredotočil sem se na ljudi okoli sebe in nato počasi začel pisati novo zgodbo. Hotel sem se odmakniti, se resetirati in dejansko se je obrnilo tudi tako, da sem po dolgih letih zelo užival z najbližjimi. Dejansko je šla stvar v tem pogledu celo tako daleč, da sem s starši opravil neke debate, za katere sem bil kot mlajši prikrajšan, ker sem šel tako zgodaj od doma. Izkazalo se je, da je bil to zelo pozitiven reset, ki mi je izjemno koristil. In ki me je premaknil na mnogih področjih. Spoznal sem tudi, da mi je veliko težavo predstavljalo moje območje udobja. Bil sem v najboljši ligi in sem šel vse bolj v smeri, da sem zadovoljen tam v NBA-ju, tudi če samo sedim na klopi in služim denar. V resnici pa nisem bil srečen. Zanimivo je, da sem do lige NBA prišel zato, ker sem hotel le igrati košarko, ne ker bi razmišljal o služenju denarja. Nato sem to nekako izgubil in se spet našel pri tem, da si ničesar ne želim bolj kot – igrati košarko.
Še vedno ne čutite volje razlagati, kaj je bilo v Milanu?
Pravzaprav želim povedati vse. Mislim, da je pomembno. Naj začnem v Deverju, kjer sem ob koncu sezone naredil zadnji popoln pregled – in dobil zagotovilo, da je z mojim kolenom vse v najlepšem redu. Ljudje iz Denverja so mi tudi naredili plan za poletje in za vrnitev v reprezentanco, nato so se stvari obrnile drugače. Kot veste, Nuggetsi z mano niso podaljšali, vse v redu, posel in odločitve res zelo dobro razumem in spoštujem, življenje gre naprej. Je pa bila težava nekje drugje. Ko se je zame zagrel Milano in sem imel možnost zaigrati v evroligi, je vse teklo krasno, trener je bil navdušen in mi dajal občutek pomembnosti, jaz tudi in bili smo pred podpisom pogodbe. Nato pa me je agent klical z novico, da sem padel na zdravniškem pregledu. Na koleno sploh nisem pomislil, prej sem razmišljal, da bi se lahko zgodilo kaj drugega, kaj nepričakovanega. In ko je dejansko šlo za koleno, sem to kar težko verjel. Sploh ker so bile novice res slabe, zdravniško mnenje je celo bilo, da s tem igralcem ni pametno skleniti pogodbe. Zdelo se mi je nemogoče, a je bilo tako. In seveda sem v glavi vrtel film, zakaj sem imel vse poletje informacijo iz Denverja, da je moje koleno v redu. Kolikor vem danes, so vedeli, da ni bilo tako, a me očitno niso hoteli s to vestjo prizadeti. Ali kaj drugega, kaj pa vem. Vsekakor bi rajši videl, če bi imel od začetka popolno informacijo in bi hodil na terapije namesto na treninge ter sprejemal prave odločitve. Kakorkoli, z Milanom sem vseeno podpisal, a v pogodbi je bil seveda aneks, ki mi je dajal jasno vedeti, da reprezentanca zame ne more priti v poštev. Moral sem sprejeti to odločitev, pa čeprav sem vedel, da bom v očeh marsikoga izpadel 'bad guy'. Naredil sem vse, res vse za to, da bi lahko podpisal pogodbo z Milanom, hkrati pa spravil koleno v dovolj dobro stanje, da bi smel zaigrati tudi za reprezentanco. A ni šlo. Mislim, da bi se v mojem položaju vsakdo odločil enako in preprosto sem moral sprejeti vse opazke, ki so ob tem prišle na moj račun.
A danes sedite tukaj v reprezentančni majici in napovedujete vrnitev v reprezentanco, tako da je tudi v tem pogledu vse v najlepšem redu?
Mogoče takrat, ko so bile glave vroče, nisem bil najbolj zadovoljen s tem,kaj vse je padlo name in kako vse se je poudarjala moja krivda. Imel sem svoje razloge in sem šel čez to, zamere ni nobene do nikogar – niti najmanjše. Celo po tem, ko so mi že vsi rekli, da ne morem v reprezentanco, sem jaz še vedno poskušal, na neki točki pa sem moral sprejeti tisto odločitev. Nato pa imel še smolo, da sem še enkrat poškodoval. Ta zadnja poškodba sicer ni bila povezana s prejšnjo, a sem prepričan, da če bi poletje potekalo drugače in če bi stvari reševal drugače, da tudi do tega ni prišlo. Sem pa z reprezentanco razčistil vse, vse je v najlepšem redu in res komaj čakam treninge, kaj šele tekme. Pri čemer pa bi rad poudaril, da sem se ob odločitvi za operacijo tudi z Milanom razšel zelo gosposko in tudi z ljudmi tako ohranil zelo dober odnos. Izplačali so mi celo nekaj denarja za rehabilitacijo, kar jim res ne bi bilo treba, in še dandanes se mi občasno oglasijo.
Vsaj na zunaj se je zdelo, daje tudi Denver do vas vedno deloval zelo spoštljivo zelo sočutno – pred kratkim ste tudi bili tam?
Vse drži. In ko sem prišel tja, se sploh nisem počutil kot gost, temveč kot eden od njih. Vsa vrata so bila na stežaj odprta, vzdušje izjemno, lahko sem treniral, kot da sem del ekipe. Sem pa jih moral vprašati, moral sem razčistiti z njimi in sam s seboj. Moral sem vprašati, zakaj so mi rekli, da je koleno v redu in zakaj sem tudi zaradi tega moral skozi vse to.
Odgovor?
Odgovora v resnici ni bilo. Še najbolj sem iz nekih napol pojasnil razbral, da so se hoteli z menoj raziti na najlepši mogoči način in se jim je zdelo, da bi razkrivanje mojega stanja to pokvarilo. Ne razumem tega, ker sem zaradi te informacije marsikaj storil drugače, kot bi sicer. Toda olajšal sem si dušo, razčistil sam s seboj in z njimi, hkrati pa jim dal jasno vedeti, da nisem jezen na nikogar. Bilo je, kar je bilo, preteklost je pokopana, življenje gre naprej.
Koliko stikov sta obdržala z Nikolo Jokićem, za katerega je bilo ves čas jasno, da je več kot le soigralec?
Veliko, zelo veliko. Lahko ga pokličem kadarkoli, on pokliče mene in najlepše je, kadar so pogovori o čisto naključnih, vsakdanjih temah. Družina, prijatelji, skupni znanci, neki čisto vsakdanji dogodki – res je najlepše, ko so debate čisto te osnovne in nič kaj takega, kar bi si ljudje mogoča zamislili s svojo domišljijo. Sem pa zelo tesne niti stkal tudi z Dariom Šarićem. Sicer sva bila v isti ekipi le eno leto, a sva imela toliko več časa, ker nobeden od naju ni igral (smeh). Krasen dečko, res sva se sijajno ujela in ostajava v stikih.
Kakšna podpora je bil v tem času Luka Dončić, ki ste ga spomladi tudi obiskali v Los Angelesu?
Luka mi ne bo zameril, če rečem, da je bil to čas, v katerem sem jaz celo lahko bil večja podpora njemu kot on meni. V življenju se mu dogaja več kot meni, bodimo realni. In če kaj, potem v vsem tem šovu in spektaklu in težavah potrebuje ljudi, ki se z njim lahko odkrito pogovorijo. Pri najinem prijateljstvu je pomembno to, da je jaz od njega ne pričakujem popolnoma nič, in takih ljudi on okoli sebe nima veliko. Ne pričakujem nič, hkrati pa sem mu vedno na voljo za kakršnokoli pomoč – pa četudi gre za potrebo preživeti kakšno lahkotno urico ali za opraviti en dober pogovor. V Denverju sem imel veliko časa, da sem se pogovarjal sam s sabo (smeh) in sem dober tudi za pogovor z drugimi, ki se znajdejo v težavah in ki potrebujejo kaj 'spucati' iz glave. Ta enostavna, zabavna druženja so verjetno res celo bolj pomagala njemu, je pa on takoj bil tam zame, ko je bilo najtežje meni. Takoj po poškodbi je njegov klic prišel zelo hitro – skupaj s tem, da če karkoli potrebujem, da vem, kje ga najdem. In on ve, kje najde mene. Vem, da se je težko odpreti, a sem prepričan, da ve, kdo smo tisti, na katere se lahko vedno zanese.
Niste v NBA in ne boste plačali kazni, če vas vprašam, ali vidite scenarij, v katerem bi Luka in Nikola nekega dne lahko zaigrala za isto NBA moštvo?
Dobro vprašanje. Moj odgovor pa je, da te možnosti ne vidim. Po mojem mnenju Nikola sam ne bo nikoli šel iz Denverja, medtem ko na drugi strani je prav tako po mojem mnenju Luka zdaj zacementiran v LA-ju. Da bi zdaj tu kadarkoli prišlo do kakšne menjave ali da bi kdo od njiju odšel kot prost igralec, da bi se lahko kje združila, se mi ne zdi realno. Vsaj ne, dokler sta na vrhuncu ali vsaj blizu tega. Morda, res morda bi bilo mogoče, da bi bil Nikola star 40 let in bi za kaj minimalnega odšel odigrat še eno sezono v Los Angeles, kot so v preteklosti že storili nekateri igralci, Luka pa bi bil takrat še vedno tam.
Kako se boste v košarko vračali v klubskem smislu? Ljubljanska ulica pravi, da bi bila dobra opcija Olimpija – koliko je na tem?
Zato je to ulica, na kateri lahko ljudje rečejo, kar hočejo. Stvar je drugačna. Že kmalu na začetku rehabilitacije sem si rekel, da se želim vrniti v Španijo in da mi je za ta nov začetek cilj igrati v klubu, ki ima eno tekmo na teden in pri katerem lahko mirno odigram celo sezono povsem zdrav ter poskušam doseči čim višjo raven. Forsiranje evrolige se mi je zdelo pretirano, želel sem si vzeti čas in že od začetka sem imel idejo, kje in kako želim to storiti. Nočem hiteti, hočem se počutiti kot košarkar in delujem v tej smeri. Zelo blizu sem končne odločitve in dogovora, kmalu boste lahko izvedeli vse.
