V vesolju uspehov najbolj neverjetne generacije slovenskih športnih fenomenov smo si dovolili letvice postaviti tako visoko, da smo na trenutke začeli pod vprašaj postavljati celo našega največjega med našimi največjimi. V resnici smo potrebovali tako NBA končnico brez njega kot tudi reprezentančno poletje brez njegove čarovnije. To, kar nas je najbolj udarilo, je nekaj, ob čemer se moramo najbolj zamisliti in česar ne smemo pozabiti v prihodnjih mesecih in letih.
Slutili smo, da nekaj ni v redu. Seveda je bilo govoric preveč, da vsaj katera od njih ne bi bila blizu resnice. A vendar je bilo še pred dobrimi štirimi meseci vse videti tako kot običajno. Luka kot Luka pač. Njegove sijajne predstave so si podajale roko, njegovi strelski presežki tudi in celo njegovi Los Angeles Lakersi so počasi jemali zalet. Sicer pa nasmejan družinski človek, oče dveh hčerkic, človek sonca in morja, odprta knjiga za sledilce na družabnih omrežjih in za javnost nasploh. Ko se ta podoba zamajala zaradi življenjskih udarcev, je stvar najprej zavila v vode izrazitega paradoksa. Na eni strani se je Luka odprl in svetu vsaj v grobih orisih povedal, kaj se mu dogaja in kako zelo se mu je spremenil zasebni del njegovega sveta.
Na drugi strani pa bolečina in spoprijemanje z njo nista prinesla ovir v poklicnem življenju, temveč je iz nje potegnil mesec svoje verjetno najboljše košarke. Da, konkurenca je močna, bilo je že kar nekaj mesecev, ki so bili zares nori in ki so mu prinesli ogromno. A zdi se, da je skozi letošnji marec igral vsaj še za kanček bolje kot kadarkoli prej, s tem pa je na imeniten način sovpadala podoba njegove celotne ekipe. A ko so se začele pisati najbolj visokoleteče napovedi in ko je bilo zdravljenje počenega srca skozi trojke, trojne dvojčke, zmagovite mete in zmage na vrhuncu, je prišel april. In počila je mišica. In kar naenkrat smo bili vsi tam, kjer si nikoli nismo želeli biti. A kamor smo prej ali slej morali priti. Pravzaprav bi si drznili trditi še več in smo prepričani, da bi Luka to razumel na pravi način. Trenutek, na katerem je Luka bil videti najbolje in je obljubljal tako sanjsko klubsko pomlad kot sanjsko reprezentančno poletje, je bil v resnici trenutek, ki smo ga na neki absurdni ravni potrebovali kot razvajen in prezahteven športni narod.
Norost, vakuum, streznitev
Luke Dončića smo skozi leta imeli preveč, da bi zares vedeli, kaj imamo. Že pred časom smo povsem izgubili občutek, kaj nam je nekoč, ne tako dolgo nazaj, pomenila vsaka dobra tekma slovenskega košarkarja v ligi NBA in kaj nam je pomenil praznik ob 20 doseženih točkah. Povsem smo izgubili občutek, da smo z odprtimi očmi sanjali približno polovico tega, kar nam je v vseh pogledih prinesel Luka, in da so se nam že te sanje zdele povsem nerealne ter neuresničljive. Ko smo dobili dvakrat več, smo povsem pozabili vse, v nas se je prebudila zgolj želja – in sčasoma zahteva – po še več in še več in še več. Uspeli smo ustvariti miselni vakuum, v katerem preboj do velikega finala v vlogi prvega zvezdnika ekipe, najboljšega strelca najboljše lige in najboljšega igralca zahodne konference ni dovolj. In v katerem ni dovolj, kar je Dončić dajal za reprezentanco, za katero je bil pripravljen igrati tudi s pol noge.
Še več, v napadu norosti se nam je celo primerilo, da nas je v precep spravila kakšna neumnost o tem, da bi bila njegova klubska ekipa brez njega morda celo boljša in da bi tudi izbrana vrsta potrebovala nekaj odmika od principa Luka, Luka, Luka. Če bi na eni strani Luki privoščili, da bi v zadnjih štirih mesecih odigral in dosegel vse, kar bi bilo mogoče odigrati in doseči, na drugi strani vsem nam privoščimo, da smo v taistih štirih mesecih dobili čisto ničlo. Predvsem reprezentančna bi morala biti izrazita streznitev. Pred manj kot enim letom smo bili reprezentanca, ki je v četrtfinalu evropskega prvenstva držala za goltanec evropsko in svetovno prvakinjo Nemčijo, ta mesec pa smo bili reprezentanca, ki je za kombiniranih 40 točk izgubila proti izbranima vrstama C kategorije iz Estonije in Švedske. In resnično je treba imeti bogato domišljijo, da znaš to interpretirati drugače kot z najbolj očitnim.
Če se je že moralo zgoditi …
Ne gre samo za to, kako dober košarkar je Luka Dončić. Gre za to, kakšni košarkarji skupaj z njim na igrišču postanejo košarkarji, za katerimi se brez njega ne bi ozrl nihče in ki bi se na trenutke celo težko prodali kot resni profesionalni igralci tega športa. Malce boljše od njih dela še precej boljše, dobre dela sijajne in tako naprej. Celo vas dela bolj samozavestne navijače. Hudiča, celo nas dela boljše pisce. Zrak drugače polni pljuča in voda ima drugačen okus, ko je tam nekje zraven on. In če se želite pogovarjati, ali je najboljši na svetu ali je na tej lestvici dramatično tretji ali v resnici celo sramotno četrti (sarkazem, da ne bo pomote), se lahko pogovarjamo brez najmanjših težav. A to je približno vse, kar se lahko pogovarjamo. In v resnici je povsem nepomembno, kakšen je sklep. Kajti prvi ali četrti enako pomeni za slovensko reprezentanco, za katerokoli ekipo, v kateri igra, za slovenski narod, za Slovenijo in za našo prepoznavnost po svetu.
Verjetno se bomo to poletje marsikaj naučili. Vsaj morali bi se. Čaka nas še reprezentančni avgust brez Luke, ko bo brez kančka dvoma marsikaj videti drugače – in že to bo pokazalo, da smo se zavedli, se naučili, se resetirali, se vzeli v roke. In ko bo oktobra ponovno oblekel dres Lakersov, bosta Los Angeles in Slovenija kar tekmovala v tem, kdo ga je bolj pogrešal. In kdo se bolj zaveda, kaj ima. In kako sta to zares spoznala, ko ni imel. Do takrat pa lahko le upamo, da nam največji športni sin našega naroda ne bo zameril, predvsem pa se nam bo v vseh pogledih vrnil tak, da bo kar najbolj zadovoljen tudi on. Če se je to poletje že moralo zgoditi, naj iz njega izstopi z vsem, kar si želi imeti na vseh področjih. In morda lahko v nekaterih pogledih začne znova. Mi z njim pa tako ali tako.
