Ko zmaga Slovenija, so junaki igralci
Pri slovenski reprezentanci že dolgo velja skoraj nenapisano pravilo. Ko zmaga, se govori o igralcih, značaju ekipe in trenutkih, ki so odločili tekmo. Ko izgubi, se pogled hitro obrne proti selektorju. Sekulić tega niti ne zanika. Pravzaprav s spodnjimi besedami priznava, da takšno breme pozna vsak trener na tej ravni.
"Zmage so vedno igralčeve, kar je prav, saj so oni tisti, ki se borijo na parketu. Poraz pa se hitro prevesi name, tudi kadar je bil rezultat posledica desetih majhnih stvari, ne pa samo ene odločitve."
V pogovoru je jasno povedal, da ne verjame, da mu ne zaupa večina slovenskih navijačev. Prepričan je, da vtis množičnega nezadovoljstva ustvarja precej manjša, vendar glasna skupina. "To, kar je včasih videti kot nezaupanje navijačev, je po mojem mnenju in opažanju glas peščice posameznikov, ki isto zgodbo ponavljajo po medijih in družbenih omrežjih, dokler ne zveni glasneje, kot dejansko je," je to obrazložil na svoj način.
Nato je dodal stavek, ki pove precej več kot običajen odgovor selektorja: "Svoje vrednosti ne merim po glasnosti nekaj posameznikov, ampak po tem, kaj vidijo ljudje v stroki."
Najbolj so ga zaboleli osebni napadi
Sekulić je v preteklih letih postal eden najbolj izpostavljenih ljudi slovenske košarke. Kritika njegovega dela je pričakovana in legitimna. Toda po njegovih besedah je meja večkrat iz strokovnega zdrsnila na osebno raven.
"Ne bi izpostavljal konkretnega imena ali dogodka, ampak lahko rečem takole ... Najbolj me je zabolela kritika, ki je šla na osebno raven namesto na strokovne odločitve. To se mi je zdelo nepošteno. Po drugi strani pa sem se skozi kariero naučil, da je večina strokovnih kritik, tudi tistih, ki so me zabolele, vsebovala vsaj malo resnice."
To je tisti del zgodbe, ki ga rezultat na semaforju ne pokaže. Selektor je javna oseba in njegove odločitve morajo biti pod drobnogledom. Toda med vprašanjem, zakaj je igralec ostal na klopi, in osebnim napadom vendarle obstaja velika razlika. Tudi takrat, ko je pritisk rezultata največji.
Prvi mož slovenskega strokovnega štaba se kritikam ne izmika. Nasprotno, pravi, da pogreša prav strokovno kritiko – takšno, ki temelji na analizi tekme ter ponuja predloge in rešitve.
Nekatere odločitve bi danes sprejel drugače
Če bi se njegov odgovor končal pri glasni peščici in osebnih napadih, bi lahko vse skupaj zvenelo kot obramba človeka, ki krivdo išče drugje. Toda ni se. Zgodbo je obrnil tudi proti sebi.
"Skozi kariero sem se naučil, da je večina strokovnih kritik, tudi tistih, ki so me zabolele, vsebovala vsaj malo resnice."
Šel je še dlje. Priznal je, da bi nekatere odločitve na konkretnih tekmah z današnjimi izkušnjami sprejel drugače. "Nekatere odločitve na konkretnih tekmah bi danes, z izkušnjami, ki jih imam, sprejel drugače in to brez slabe vesti priznam," je odkrito povedal.
Morda slovenski selektor in novopečeni glavni trener španskega kluba Barcelona s temi besedami svojih največjih kritikov ne bo prepričal. Verjetno jih niti ne more. Je pa prvič tako jasno pokazal, kako sam vidi zgodbo, v kateri je bil pogosto glavni krivec, redkeje pa človek z možnostjo odgovora. In preden se izreče naslednja sodba, je pošteno slišati tudi njega.
Toda časa za dolge razprave o tem, kdo ima prav in kdo ne, ne bo veliko.
Najprej Wembanyama, nato tekma, ki je Slovenija ne sme izgubiti
Naslednji odgovor bo moral Aleksander Sekulić ponuditi tam, kjer je vsaka razlaga najkrajša – na semaforju. Slovenija bo drugi del kvalifikacij za svetovno prvenstvo začela 27. avgusta v pariški dvorani Bercy proti Franciji, tri dni pozneje pa bo v Stožicah gostila Madžarsko.
In prav tukaj postane položaj precej bolj napet, kot se zdi na prvi pogled. Rezultati iz prvega dela se namreč prenašajo naprej. Francija v skupino L vstopa s petimi zmagami in enim porazom, Finska z razmerjem 4–2, Slovenija pa s tremi zmagami in tremi porazi. Enak izkupiček imajo tudi Estonija, Švedska in Madžarska, zaradi dodatnih meril pa je Sekulićeva zasedba trenutno šele peta. Na svetovno prvenstvo v Katarju bodo odpotovale le prve tri reprezentance. Nihče torej ne začenja znova; vsak spodrsljaj iz prvega dela je ostal v prtljagi.
Za začetek Slovence čaka najtežji mogoči preizkus. Francozi so za avgustovsko akcijo že napovedali vrnitev Victorja Wembanyame, v razširjeni zasedbi pa sta tudi Rudy Gobert in Evan Fournier. Wembanyama bo za Francijo prvič nastopil po olimpijskih igrah v Parizu, na katerih je z reprezentanco osvojil srebrno kolajno. Slovenija bo tako v Sekulićevo novo poglavje vstopila naravnost proti enemu največjih košarkarskih imen tega časa.
Toda morda bo še pomembnejše tisto, kar bo sledilo tri dni pozneje. Madžarska ima popolnoma enako razmerje zmag in porazov kot Slovenija, zato obračun v Stožicah ne bo le prva domača tekma drugega dela. Lahko bo že neposreden dvoboj za položaj, s katerega se bo sploh še mogoče resno spogledovati s Katarjem.
Sekulić pravi, da svoje vrednosti ne meri po glasnosti nekaj posameznikov. Konec avgusta jo bodo znova merili rezultati. In tokrat prostora za miren začetek skoraj ne bo.
