Nekdanji zvezdnik lige NBA je imel sprva obveznosti v Vilni, potem pa je odhitel v Kaunas, kjer si je ogledal uvodno domačo tekmo Žalgirisa v evroligi. Gostovanje aktualnega evropskega prvaka Olympacosa, ki je na koncu tesno slavil (91:93), je bila najboljša mogoča izbira. O'Neal je skupaj s še eno legendo, Arvydasom Sabonisom, sedel povsem ob igrišču, sijajno vzdušje v nabito polni dvorani pa ga je povsem prevzelo.
Svetovni splet so preplavili posnetki čiste norišnice v dvorani Žalgirio Arena. V nekem trenutku so domala vsi prisotni, tudi Sabonis in vidno nasmejani O'Neal, poskakovali ob glasnem skandiranju. Nekdanji košarkar Orlanda, Lakersov, Miamija, Phienixa, Clevelanda in Bostona ter štirikratni prvak lige NBA je izjemno užival ter verjetno v svoji glavi še bolj utrdil prepričanje, da je evroliga v mnogih pogledih že prehitela ligo NBA.
Že pred tekmo je namreč medijem razlagal, da se v Evropi igra boljša košarka. "Vem, da bom deležen kritik, ker to pravim, ampak igralci v evroligi igrajo zelo trdo, vsi igrajo maksimalno zavzeto na vseh tekmah, tudi v rednem delu. V ligi NBA pa košarkarji praktično počivajo do tekme All-Stars oziroma do začetka končnice. Po mojem mnenju je evorpska košarka nekoliko boljša od košarke v ligi NBA."
Štiriinpetdesetletni O'Neal se je izjemno veselil, da si bo v živo ogledal tekmo Žalgirisa, da bo eden od 15 tisoč navijačev v dvorani. "Rekli so mi, da imam priložnost oropati kakšno hišo tu okoli, saj bodo vsi na tekmi. Vem, da tukajšnji navijači res uživajo v košarki. Že prej sem bil na eni tekmi v Evropi in bilo je neverjetno."
FRANCOSKA LIGUE 1 V Franciji so zamenjali skoraj vse. Le kralja še ne Če bi francosko prvenstvo gledali samo skozi prvo mesto, bi bila zgodba precej preprosta. PSG je spet favorit, tako velik, da bi bilo iskanje nekoga drugega za prvega konkurenta Parižanom skoraj na silo. Parižani so petkrat zapored osvojili Ligue 1, drugič zapored postali evropski prvaki in imajo nekaj, česar večina zasledovalcev nima – jasno identiteto, ustaljen sistem in trenerja, ki natanko ve, kaj ima v rokah. Toda Francija okoli njih niti približno ni mirna. Kar 12 od 18 klubov je med sezonama zamenjalo trenerja, kar je rekord Ligue 1 v 21. stoletju. Prejšnji rekord je znašal devet menjav, povprečje zadnjih 25 let pa le 5,4. Polovica trenerjev na začetku sezone je bila tujcev, med poletnimi novinci jih je sedem prišlo iz tujine. Na vrhu torej stoji najbolj utrjen klub lige, pod njim pa skoraj vsi nekaj iščejo, popravljajo ali začenjajo na novo. Lens je opozoril PSG, nato pa je počilo Lens je bil sprva najlepši dokaz, da se proti PSG vendarle da. V francoskem superpokalu je na Bollaertu premagal evropskega prvaka z 1:0, zadel je Florian Thauvin, domači pa so skoraj uro igrali z igralcem manj in vseeno zdržali. To je bila prva uradna tekma Dina Toppmöllerja na klopi in težko bi si zamislil lepši začetek: nova služba, zmaga nad PSG in pokal v rokah. Toda manj kot mesec pozneje je slika povsem drugačna. Vodstvo Lensa se je odločilo, da Nemec odide že po štirih prvenstvenih tekmah. Najbolj nenavaden del zgodbe je, da Toppmöller ni padel po popolnem razsulu. Lens je pod njim osvojil superpokal, nato v ligi prvakov v Pragi premagal Slavio s 3:2, v prvenstvu pa zbral eno zmago, remi in dva poraza. Zadnji udarec je bil remi 2:2 pri novincu Le Mansu, kjer je Lens zaostajal z 0:2 in se vrnil. Štiri ligaške tekme so bile očitno dovolj, da je vodstvo začelo iskati drugačno pot. Poleti je odšel Pierre Sage, prišel je Toppmöller, premagal PSG, osvojil lovoriko in le nekaj tednov pozneje ostal brez službe. Lep primer, kako malo potrpljenja je v ligi, kjer vsi gledajo proti Parizu. Pariz je končno postal to, kar je hotel biti Pri PSG se je največja sprememba zgodila že prej. Dolga leta je bil to klub, ki je doma pobiral naslove, v Evropi pa vedno znova poslušal isto vprašanje: kdaj bo končno osvojil ligo prvakov? Tega vprašanja ni več. Parižani imajo 14 naslovov francoskega prvaka, zadnjih pet so osvojili zapored, v zadnjih dveh sezonah pa so dvakrat zapored osvojili še Evropo. Luis Enrique je na klopi četrto sezono in lovi nekaj, kar mu daje ogromno prednost pred tekmeci: nadaljevanje iste zgodbe, ne novega začetka. Medtem ko drugod igralci spoznavajo nove trenerje, zahteve in ideje, PSG ne potrebuje osnovnega tečaja. Sistem je postavljen, trener pozna garderobo, klub pa je po letih dragih poskusov končno prišel do evropske potrditve. Zato se je spremenil tudi ton okoli Parižanov. Nekoč smo se spraševali, ali so sploh dovolj dobri za Evropo. Zdaj je vprašanje obrnjeno: ali je v Franciji kdo dovolj dober in predvsem dovolj stabilen, da jih lahko skozi 34 krogov prisili v resen boj? Lens je pokazal, da jih je mogoče premagati v eni tekmi. Dolga sezona zahteva nekaj drugega. Polovica lige govori z novim glasom Pogled na tekmece pove, zakaj je letošnja Ligue 1 zanimiva tudi brez umetnega ustvarjanja drame. Marseille je Habiba Beyeja zamenjal z Brunom Genesiem, trenerjem z največ izkušnjami v Ligue 1 med vsemi na začetku sezone. Lille je izbral povsem drugo smer in ekipo zaupal Davideju Ancelottiju. Monaco je šel po Filipeja Luísa, nekdanjega brazilskega reprezentanta, ki se je v Evropo vrnil kot trener po naslovu brazilskega prvaka in Copi Libertadores s Flamengom. Paris FC je pripeljal Liama Roseniorja, Strasbourg Huga Oliveiro, Auxerre Willa Stilla. To ni več nekaj posameznih menjav, ampak skoraj kolektivni poskus, da se najde drugačna pot. Nekateri stavijo na izkušnje, drugi na mlajše trenerje, tretji na ljudi, ki francoskega prvenstva še niso vodili. Podatek o 12 menjavah zato pove več kot le to, da je bilo poletje živahno. Kaže, da se klubi zavedajo razlike do PSG in da niso pripravljeni samo čakati. Težava je druga stran tveganja: nova ideja potrebuje čas, primer Lensa pa kaže, da ga ne bo vedno veliko. Liga ni samo Pariz Če je PSG zgodba o moči, je Le Mans zgodba o tem, zakaj se nogomet ne meri samo v proračunih. Klub se je po 16 letih vrnil med francosko elito. Navijači so odgovorili še pred prvo domačo tekmo: prodajo sezonskih vstopnic so ustavili pri rekordnih 13.500 naročnikih, leto prej jih je bilo 3789. Na eni strani PSG, ki osvaja Evropo, na drugi Le Mans, kjer je že vrnitev med najboljših 18 dogodek, ki je prebudil celo okolje. Podoben opomin, da se zanimive zgodbe rojevajo tudi stran od Pariza, je Estéban Lepaul. Napadalec Rennesa je prejšnjo sezono z 21 zadetki postal najboljši strelec Ligue 1 in prekinil deset zaporednih sezon, v katerih je najboljši strelec prihajal iz PSG. Lepaul je formo prenesel še v priprave in s sedmimi zadetki končal kot najboljši strelec pripravljalnega obdobja med klubi Ligue 1. Prav takšne zgodbe pa ligi dajejo nekaj, česar ne moreš kupiti samo z največjim proračunom. Kdo bo spremenil vprašanje? Tudi sama liga skuša prodati drugačno podobo. Ligue 1+ prvič ekskluzivno prenaša vse tekme prvenstva, francoski nogomet pa po letih zapletov s televizijskimi pravicami želi več nadzora nad lastnim produktom in neposrednejšo povezavo z gledalci. Največji izziv Ligue 1 je zato širši od vprašanja prvaka. Francija ima evropskega velikana, ki ga je dolgo želela. Zdaj mora pokazati, da lahko okoli njega zgradi prvenstvo, ki bo zanimivo tudi takrat, ko PSG ne igra. Če bi odločali samo po kakovosti, kontinuiteti in zadnjih dosežkih, je prvi favorit skoraj preveč očiten. Bolj zanimivo bo spremljati, kdo lahko dovolj dolgo ostane zraven. Lens je PSG že premagal in nato v nekaj tednih prišel do točke, da je že menjal trenerja. Marseille, Lille, Monaco in drugi iščejo vsak svojo formulo. Le Mans opozarja, da ima liga še druge zgodbe, Lepaul pa je pokazal, da lahko tudi posamezni prestižni naslovi pobegnejo iz Pariza. Najverjetneje se bo na koncu vseeno zgodilo pričakovano in bo PSG spet prvi. Toda Francija je medtem zamenjala skoraj vse, kar je lahko. Prvi tedni sezone pa so pokazali še nekaj: sprememb očitno še ni konec. Kralj je ostal isti. Vprašanje je samo, koliko časa bo kraljestvo še iskalo pravi način, da ga spravi s prestola.
From iconic NBA battles to a legendary linkup in Kaunas. ✌️💚 pic.twitter.com/bZka9NfhMG
— BC Zalgiris Kaunas (@bczalgiris) September 29, 2026
