Ko trener na druženje z novinarji pride z longeto na nogi, človek najprej pomisli na kakšno nerodno nezgodo. Pri Cedeviti Olimpiji je zgodba precej bolj nenavadna. Zvezdan Mitrović se je namreč poškodoval kar med sobotno tekmo z Igokeo, ko se je burno odzval na eno od sodniških odločitev. Poškodoval si je mečno mišico, v ponedeljek pa je trening svojih varovancev spremljal sede ob parketu. Ob vseh zdravstvenih težavah, s katerimi se letos ubada ljubljanska zasedba, se zdi, kot da se je nesreča preselila še na trenersko klop.
"Vedno pravim: bolje, da se poškoduje trener kot igralec," se je po zmagi s 93:81 pošalil Črnogorec, ki je z Zmaji v Laktaših prekinil niz gostovanj brez zmage, dolg vse od leta 2022. Toda če je upal, da bo njegova poškodba zadnja, ga je že naslednji trening postavil na realna tla. Kapetan Jaka Blažič je začutil bolečino v hrbtu, Jayce Johnson po udarcu v koleno ni vadil, Noah Kirkwood pa še vedno okreva po okužbi očesa. S strani sta soigralce spremljala tudi Cameron Houindo in Brandon Murray, ki zaradi poškodbe rame na svoj prvi nastop v tej sezoni še čaka.
Mitrović je imel tako na ponedeljkovem treningu na voljo le deset košarkarjev. Deset! In to dva dneva pred pomembno evropsko preizkušnjo, ko v Stožice prihaja francoski Le Mans.
"Upal sem, da se bo z mojo poškodbo vse končalo," je ob novih težavah priznal ljubljanski strateg. Kaj naj torej naredi? Trenira s tistimi, ki jih ima, in upa, da bo naslednji dan zdravstveni bilten nekoliko prijaznejši.
Ko je vsaka zmaga vredna zlata, kaj ostane od pričakovanj?
O poškodbah, menjavah in težavah z uigravanjem poslušamo že praktično od začetka sezone. Mitrović pri tem ne skriva, da letošnja stožiška zasedba po kakovosti ni primerljiva s prejšnjima dvema. Omenja omejen proračun, zaplete pri sestavljanju moštva in dejstvo, da igralci zaradi nenehnih odsotnosti niti nimajo priložnosti pošteno trenirati skupaj.
Njegova izjava, da v evropskem pokalu letos ni rezultatskega pritiska in da bo vsaka zmaga vredna zlata, je zato razumljiva. Nenazadnje je pred dnevi razkril podatek, ob katerem bi se za glavo prijel marsikateri trener: celotna ekipa do takrat ni opravila niti petih skupnih treningov.
Toda poglejmo zgodbo še z druge strani. Ljubljančani so evropsko sezono odprli s tremi porazi. V Burgosu so bili blizu uspeha (81:85), doma so morali priznati premoč Hapoelu iz Jeruzalema (64:75), precej manj spodbuden pa je bil zadnji nastop v Rigi (79:89). Latvijci so jim v prvem polčasu nasuli kar 56 točk, njihovi visoki igralci pa v prvih dvajsetih minutah niso dosegli niti ene. To je po tekmi posebej izpostavil tudi Mitrović, ki ni skrival nezadovoljstva ne z obrambo ne z napadom.
Ob vsem tem ne gre pozabiti še ene pomembne spremembe. Evropski pokal ima letos drugačen tekmovalni sistem, v vsaki skupini je osem ekip, napredovanje v izločilne boje pa si bodo zagotovile samo štiri. Na voljo je štirinajst krogov, zato se zaostanek lahko začne kopičiti precej hitreje, kot se morda zdi po prvih treh tekmah.
Razumljivo je torej, da trener poskuša zaščititi svoje moštvo in mu dati čas. Vprašanje pa je, ali lahko nenehno poudarjanje odsotnosti pritiska nehote vpliva tudi na pričakovanja. Navsezadnje navijači v Stožice ne prihajajo gledat popolne ekipe brez poškodb. Prihajajo gledat košarko, borbo in predvsem moštvo, ki si želi zmagovati. Tudi takrat, ko mu ne gre vse po načrtih.
Radović ne išče izgovorov, čeprav jih imajo dovolj
Prav zaradi tega je bilo zanimivo slišati odgovor Roka Radovića, ki smo ga pred prihodom Francozov vprašali tudi o pritisku in morebitni nevarnosti, da bi nižja pričakovanja vplivala na odnos igralcev. Slovenski reprezentant se s takšnim razmišljanjem ne strinja. Pojasnil je, da so se po desetdnevnem gostovanju šele v nedeljo vrnili v Ljubljano, že v ponedeljek pa začeli videoanalizo naslednjega tekmeca. Le Mans poznajo, zavedajo se njegove kakovosti in nevarnosti, predvsem pa razumejo, da zaradi poškodb nekateri igrajo tudi na položajih, ki jih niso vajeni.
Toda po njegovem mnenju to ne sme spreminjati odnosa do tekem. Igralci morajo prevzeti drugačne naloge, si pomagati med seboj in nadomestiti tisto, česar zaradi odsotnih soigralcev trenutno ne morejo dobiti.
"Boriti se moramo na vsaki tekmi, vsakem treningu in za vsako žogo. Zanimajo nas samo zmage," je poudaril Radović, prepričan, da jih bo stožiška klapa v nadaljevanju sezone dosegla precej več.
Njegov odgovor ima še nekoliko večjo težo, če se spomnimo, da je Mitrović pred dnevi odkrito povedal, da prav od Radovića pričakuje več. Slovenski košarkar je v Rigi dosegel pet točk, v Laktaših štiri, zato tudi sam sodi med tiste, pri katerih trener še čaka na boljše predstave. Za Ljubljančane je spodbudno predvsem to, da igralci kljub vsem težavam ne govorijo o sezoni, v kateri bi bilo pomembno samo potrpežljivo čakanje. Vsaj po besedah Radovića ostajajo zmage edino merilo, ki jih zares zanima.
In prav je tako. Poškodbe so lahko pojasnilo za slabše predstave, težko pa postanejo odgovor na prav vsako vprašanje. Še posebej ne takrat, ko je treba zaradi njih na parketu pokazati toliko več značaja.
Francozi imajo samozavest, ki jo Ljubljančani šele lovijo
Sobotni uspeh proti Igokei je bil zato še kako pomemben. Zmaji so po treh zaporednih porazih v obeh mednarodnih tekmovanjih vendarle znova začutili zmago, Anthony Cowan je prispeval 21 točk, Jordan Gainey 16, Urban Kroflič pa deset. Mimogrede, tekma v Laktaših je bila tudi precej nenavadna: sodniki so dosodili kar 69 osebnih napak, obe ekipi skupaj pa sta izvajali 84 prostih metov. Takšna zmaga je bila predvsem dobra popotnica, toda za kakšen resnejši preobrat bo treba precej več. Že zaradi naslednjega nasprotnika.
Le Mans je evropski pokal začel z dvema porazoma, nato pa pred domačimi gledalci premagal Rostock z 82:70. Ob koncu tedna je v francoskem prvenstvu padel še Bourg (91:90), odločilni koš pa je po zadnji akciji dosegel Lucas Dufeal. Moštvo Guillauma Vizada tako v Ljubljano prihaja s tremi zaporednimi zmagami v obeh tekmovanjih.
Mitrović je Francoze opisal kot mlado, hitro in atletsko ekipo, ki ima pod obročema tudi dovolj izkušenj. Posebej nevarni so v igri ena na ena, za nameček pa niso odvisni od enega samega strelca. Lep primer je prav njihova zmaga nad Rostockom, pri kateri je bil Carlos Stewart z dvanajstimi točkami najboljši strelec, kar pet njegovih soigralcev pa jih je prispevalo po deset.
Za zeleno-oranžne je to še en opomin, da bodo morali biti zbrani prav v obrambi. Njihove težave v napadu je mogoče vsaj deloma pripisati neuigranosti, toda če nasprotniku dopustiš preveč lahkih košev, si delo še dodatno otežiš. Proti tako razigranemu tekmecu bo še kako pomembno, da vseh štirideset minut držijo skupaj, ne glede na to, kdo bo lahko stopil na parket.
Stara šola na tribunah, nova priložnost na parketu
Sredin evropski večer, ki se bo v Stožicah začel ob 18.30, bo imel tudi nekoliko drugačen spremljevalni program. Klub pripravlja Večer stare šole, namenjen navijačem, ki ljubljansko košarko spremljajo že desetletja. Na ogled bodo stari dresi, pokali in fotografije, za upokojence pa bodo vstopnice na voljo po pet evrov. Organizatorji želijo povezati različne generacije in obuditi spomine na čase, ko so bile tribune polne košarkarskih zgodb.
Toda spomini imajo v športu posebno moč predvsem takrat, ko jih spremljajo novi. In prav takšno zgodbo bi si navijači od svojih Zmajev zdaj verjetno najbolj želeli.
Mitroviću res ni mogoče očitati, da za težave išče povsem izmišljene razloge
Poškodbe so resnične, ekipa je močno spremenjena, časa za pravo uigravanje pa je očitno občutno premalo. A trener, ki je v Ljubljani že pokazal, da zna sestaviti konkurenčno moštvo, se gotovo zaveda tudi druge plati zgodbe. Navijači razumejo težave, ne morejo pa se nanje odzivati enako kot strokovni štab, ki jih spremlja vsak dan. V Stožicah zato pred prihodom Le Mansa najbrž ni najpomembnejše vprašanje, kdo vse bo manjkal. Pomembneje je, kaj bodo pripravljeni pokazati tisti, ki bodo lahko igrali.
Nihče od njih ne zahteva čudeža. A želja po prvi evropski zmagi ni previsoko pričakovanje, temveč nekaj povsem običajnega za klub s takšno košarkarsko zgodovino.
Mitrović lahko svoje igralce razbremeni rezultatskega pritiska. Pričakovanj s tribun pa ne more odstraniti. In če jih vprašate, se najbrž ne bi branili prav ničesar bolj kot tega, da bi ob sredinem večeru starih spominov dobili še enega povsem novega.
