Tudi po boleče visokem domačem porazu z Le Mansom sicer še nič ni izgubljenega, a razlogov za optimizem je iz tekme v tekmo manj. Luč na koncu tunela pa izginja iz pogleda. Ob tem pa se zdi, da tako na tribunah Stožic kot vse bolj tudi znotraj kluba vlada apatija. Vdanost v usodo in vse manjše zanimanje nad dogajanjem. Res je, da stvari pred sezono ob številnih poškodbah nikakor niso potekale po načrtih, hkrati pa je vse bolj kristalno jasno tudi, da je že poletno kadrovanje praktično ubilo upe v novo uspešno sezono zmajev.
Zvezdan Mitrović sicer trdi, da ne želi vreči puške v koruzo, da še verjame v preobrat, a hkrati je iz njegovih besed po vsaki tekmi težko izluščiti kakšen pretiran optimizem, ki bi navijače spodbudil, da mu namenijo še nekaj časa in zaupanja. 'O ambicijah letos ne moremo govoriti', 'vsaka zmaga bo zlata vredna', 'vsi imajo večji proračun', 'lastna ekipa je zame enigma' in tako dalje in tako dalje. Ob tem pa se ponovno postavlja vprašanje, kaj potem sploh je cilj Cedevite Olimpije? Razvoj domačih igralcev očitno ne. V letošnji zasedbi so ostali le še štirje Slovenci, pri tem je tu veteran Jaka Blažič, borbeni Rok Radović, ki je zastal na mestu, Miha Cerkvenik, ki večinoma ni v resnih Mitrovićevih načrtih ter Urban Kroflič, ki je redka svetla točka klavrnega uvoda v sezono.
Zlati reprezentant iz EuroBasketa do 20 let je praktično edini, ki trenutno pri Olimpiji zbuja neko upanje v lepše čase, pa čeprav je ob tem jasno, da bo ob prvi boljši ponudbi najbrž zapustil Ljubljano. Od mladih in talentiranih košarkarjev sta tu še Cameron Houindo in Derin Can Ustun, vendar razvoj mladega Francoza in Turka javnosti na sončni strani Alp ne more pretirano zanimati, sploh ker bosta ob dobrih igrah najbrž kmalu odšla drugam, za sabo pa pustila le manjše finančno nadomestilo, ki pa navijačev ne bo potolažilo.
Koga pa zanima serijsko izgubljanje osmih tujcev – večinoma Američanov –, ki so iz leta v leto skoraj povsem novi? Vse manj ljudi, kar se odraža tudi na praznih stolih v Stožicah ter na turobnem in tihem vzdušju na tekmah, ki ga prebudi le kakšna sodniška napaka, ki razjezi publiko. Čeprav je sezona še naprej v začetni fazi, se zdi za Ljubljančane bolj kot ne zavožena. Mitrović je po porazu z Le Mansom namreč dal vedeti, da klubski proračun ne omogoča kadrovskih premikov in kakšne dodatne okrepitve, ki bi ekipo naredila bolj konkurenčno. Torej tudi na vrhu kluba ne obstaja kakšna resna ambicija za izboljšanje stanja, želja po kakšnem velikem finančnem in tekmovalnem koraku naprej – beri evroligi – pa je že nekaj časa bolj kot ne mrtva. Mitrović je dejal tudi, da tej ekipi še bog ne more pomagati ter da bo napredek prišel le s trdim delom na treningih ter kontinuiteto brez novih poškodb, ki so bile za Ljubljančane za zdaj res neusmiljene.
Ampak to kljub vsemu ne sme biti izgovor in tudi Mitrovićevega negativnega – pa četudi realističnega – pristopa se bodo navijači ob nadaljevanju takšnih izidov hitro naveličali, pa čeprav je Črnogorec, ki nedvomno premore precej trenerske kvalitete, najbrž najmanj kriv za nastalo situacijo. Vseeno pa mora tudi on nositi del krivde, najbolj v oči bode, da ima Olimpija daleč najmanj asistenc v eurocupu, kar priča o neorganiziranem napadu in pomanjkanju idej. Kako naprej? Kako zdaj zvoziti to še zelo dolgo sezono? Med navijači na družbenih omrežjih se hitro širijo želje, naj potem priložnost dobijo vsaj mladi Slovenci namesto Američanov, ki jih najverjetneje prihodnje leto več ne bo tu. In težko jim je nasprotovati. Potem bo vsaj skoraj 30 skavtov, ki so v Stožicah spremljali predvsem talente Le Mansa, imelo kaj za videti tudi pri zmajih, poleg Krofliča seveda.