Lombardija je njegovo igrišče, njegova dnevna soba. Dovolj je reči, da bo v soboto lovil že četrto zaporedno zmago na tem spomeniku. Nekaj, kar je nekoč davno uspelo le še šampionu šampionov Faustu Coppiju.
Lani se je tekmecev otresel 31 kilometrov pred ciljem. Letos bodo šli v nasprotni smeri kot lani in na papirju je to še težji zaključek. Tokrat bo cilj v Comu, Muro di Sormano pa se ponuja kot sijajna odskočna deska za še en napad od daleč. Z vrha do cilja je še 42 kilometrov, a to je mačji kašelj v primerjavi s stotimi kilometri iz Züricha, ali 82 s Strade Bianche. Sezono je začel prav s sijajno predstavo na belih cestah, sedem mesecev kasneje bo med padajočim listjem poskušal postaviti piko na i. Od Siene do Coma, vmes pa vse in še več. Vse in še svetovno.
Če letiš preblizu sonca, se opečeš
Kdo ve, morda pa bo Pogi v napad krenil že na ikonskem Madonna del Ghisallo, tej kolesarski katedrali, ki se nahaja kakšnih 80 kilometrov pred ciljem. Pri Pogačarju nas nič več ne bi presenetilo. Medtem, ko nekateri njegovi rivali tarnajo, da so baterije že zelo prazne, pa je Pogačar videti svež kot na začetku sezone. Pogačar leti kot metulj in piči kot čebela. Glavni tekmeci? Kolesarstvo. V kolesarstvu ne zmaga vedno najmočnejši, najboljši.
##PAIDBREAK##
A če bo vse tako kot mora biti, potem enostavno ne vidimo kolesarja, ki bi mu lahko preprečil poker zmag na klasiki padajočega listja. Če še tako podrobno prečesavamo sicer še nepopolni seznam nastopajočih, ne najdemo kolesarja, ki bi lahko ogrozil njegovo italijansko misijo. »Ne vidim kolesarja, ki mu lahko sledi,« se strinja tudi Johan Bruyneel. Tekmeci so spoznali, da če letiš preblizu sonca, se opečeš. Nekaj, o čemer bi veliko vedel povedati Matteo Jorgenson. »Načrt za danes? Voziti na polno, vrteti pedala na polno in morda ne slediti Pogačarju,« je pred torkovo Tre Valli Varesine, ki je bila sicer kasneje prekinjena, dejal Američan. Težko se je znebiti občutka, da so se številni v karavani bolj kot ne že sprijaznili, da dirkajo zgolj za drugo mesto, če je na startu Pogačar.
Il Lombardia bo še eno nadaljevanje iz serije Pogačar proti ostalemu svetu. Med ostalim svetom velja poleg Jorgensona, ki je eno od odkritij letošnje sezone, omeniti predvsem Remca Evenepoela. Belgijec nima ravno najlepših spominov na to klasiko. Leta 2020 je pri spustu s Sormana zletel z mosta in kaj lahko bi bilo neke kariere konec še preden se je sploh dobro začela.
Med Pogačarjevimi tekmeci tokrat ne bo Primoža Rogliča. Štiriintridesetletnik je že končal letošnjo sezono. Po Vuelti je bil tank prazen, kar se je še posebej pokazalo na italijanskih jesenskih klasikah in odločitev, da predčasno konča sezono, je bolj kot ne pričakovana. Nasvidenje v letu 2025.
Pogačar bo sezono sklenil v soboto popoldne. Še teh dobrih 250 kilometrov med Bergamom in Comom za še zadnji letošnji Pog and roll. Znova seveda v majici svetovnega prvaka. »Prva dirka v mavričnih barvah je bila nekaj posebnega. Giro Dell'Emilia je bila dirka, ki se mi je v preteklosti vedno izmuznila, tako da sem bil vesel, da sem prejšnji vikend končno zmagal. Forma je še vedno zelo dobra, pripravljen sem na še zadnji hura. Za nami je popolna sezona. Vsa ekipa je zelo trdo delala, stvari so se nam res lepo poklopile. Na to leto se bom zagotovo ozrl kot na res poseben čas. Vendar še ni konec in želimo ga zaključiti na lep način, z dobrim rezultatom na dirki, ki bo zame zadnja v tej sezoni,« je za spletno stran moštva dejal prvi kolesar sveta, ki mu bodo v soboto pomagali Jan Christen, Finn Fisher Black, Rafal Majka, Pavel Sivakov, Adam Yates in vroči Marc Hirschi, za katerega bo to zadnja dirka v dresu Emiratov.
Pogačar – van der Poel 6:6
Pogačar bo lovil svoj sedmi spomenik, poleg treh zmag na Lombardii (2021, 2022, 2023) je dvakrat slavil še na Liege-Bastogne Liege (2021, 2024) in enkrat na Dirki po Flandriji (2023). Od aktivnih kolesarjev ima več kot dva le še Nizozemec Mathieu van der Poel, ki pa je že končal sezono. Trenutno je rezultat neodločen. Pogačar – van der Poel 6:6. Rekorder Eddy Merckx bo z 19 spomeniki še nekaj časa nedosegljiv.
