Tako na predzadnjem vzponu, na katerem je pobegnil konkurentom za skupni seštevek in v neverjetnem slogu ujel ubežnika, kot na zadnjem klancu porti cilju. Slišati je bilo žvižge, slišati je bilo vzklike bu. Preprosto po neki arhaični kolesarski logiki, da kolesarju, ki premočno vodi v skupnem seštevku, ne bi bilo treba loviti ubežnikov in hlastati po etapnih zmagah, kadar ga k temu ne silijo napadi neposrednih konkurentov za rumeno majico.
Kar številni, predvsem francoski, kolesarski navdušenci ob cesti so ocenili, da Tadej hoče preveč in da si na letošnji dirki v formi, v kakršni je, jemlje preprosto vse. Ne bomo se ob tem spuščali v spletne komentarje, ki so spet rasli kot gobe po dežju in sramotno namigovali na to, da Slovenec to počne s kakšno nedovoljeno prednostjo. Ostali bomo zgolj pri očitkih, da hoče preveč, ki jih je iz zornega kota vseh drugih športov nemogoče razumeti, pa tudi v kolesarstvu bo najbrž treba dojeti, da so prišli drugi in drugačni časi.
"Ne razumem, zakaj bi morali voziti manj, kot lahko. In zakaj bi bilo bolj pošteno, če bi si na dirki vzeli manj, kot smo sposobni," se brani eden od Pogačarjevih moštvenih kolegov, medtem ko se je Tadej nastalega položaja lotil na najbolj veličasten način. Ne samo da je dal jasno vedeti, da ga žvižgi in vzkliki dodatno motivirajo. Razkril je, zakaj se je želel v cilj pripeljati kot prvi in pri tem raztegniti ter pogladiti rumeno majico kot enega od simbolov francoskega športa.
"Ni bilo niti približno samoumevno. Do zadnjega nisem vedel, ali bom zmogel ostati spredaj in zmagati. A gnala me je tudi misel na to, da vozimo etapo na prav poseben dan. Imel sem v mislih, da je dan Bastille in na največji francoski državni praznik sem želel rumeni majici izkazati čast in spoštovanje. Zato sem jo v cilj pripeljal tako, kot sem jo," je pojasnil Pogačar in verjamemo, da je Francozom kot znanim patriotom prekleto žal za marsikateri žvižg. Bi jim moralo biti že tako ali tako - a ob tej razlagi jih je lahko tudi sram.
