S trenutnim vročinskim valom kolesarstvo spet dobiva temo, ki je gledalec ob prenosu pogosto ne vidi. Ko se temperatura dvigne, se dirka ne začne šele na prvem klancu, ampak že prej: na trenažerju, v kopeli, v bidonih in v načrtu vsake oskrbovalne točke.
Tadej Pogačar je po vroči švicarski preizkušnji povedal stavek, ki je pred Tourom zvenel precej bolj pomembno kot običajna zmagovalna izjava. Dan je opisal kot brutalen in zelo vroč, nato pa dodal, da bi lahko podobno bil videti tudi Tour de France.
To je bil namig, kako resno najboljši kolesarji danes razumejo vročino. Ne kot vreme, ampak kot del tekme. Kot nekaj, kar lahko spremeni ritem, porabo energije, zbranost, hidracijo in na koncu tudi razplet etape.
Pogačar je vročino opisal s stavkom, da je po spustih delovalo, "kot da mi nekdo v obraz piha s sušilcem za lase." Toda hkrati je izpostavil tudi tisto, kar gledalec pred televizijo pogosto spregleda: ekipa je imela ljudi na pravih mestih, z vodo, bidoni in vsem, kar je bilo potrebno, da so mu pomagali znižati telesno temperaturo.
In zanimivo, prav v razmerah, ki so bile nekoč ena redkih njegovih šibkih točk, je zdaj pokazal, da jih zna obrniti sebi v prid. Domestique je ob tem izpostavil, da je bila vročina prej del pogovora o njegovi ranljivosti, v Švici pa je bilo malo dokazov o tej stari slabosti.
Prav to je danes eden od skritih delov vrhunskega kolesarstva. Vročina ni več samo občutek, ki ga kolesar “preživi”. Postala je podatek, ki ga ekipe načrtujejo, merijo in upravljajo. Temperatura telesa, potenje, izguba tekočine, hlajenje pred startom in med dirko – vse to je del priprave, ne improvizacija.
Kolesarji se na vročino pripravljajo na dva načina
Prvi je aktivna prilagoditev, pri kateri trenirajo v toplem okolju, včasih tudi na trenažerju v zaprtem prostoru, ob dodatnih oblačilih in nadzoru telesne temperature. Drugi je pasivna prilagoditev, na primer vroča kopel po treningu, ko je telo že utrujeno, a še vedno prejme toplotni dražljaj.
Namen ni, da se kolesar izčrpa do nevarnosti. Cilj je, da se telo postopoma nauči bolje prenašati vročino. Pri tem se spremlja temperatura jedra telesa, odziv potenja in sposobnost, da športnik pri visoki temperaturi ohranja moč čim dlje. Toplotna aklimatizacija običajno zahteva več dni ponavljajoče se izpostavljenosti vročini, pogosto od enega do dveh tednov.
Na dirki pa se priprava spremeni v taktiko. Ledeni jopiči pred startom, hladne pijače, led v nogavicah ali posebnih vrečkah, voda čez vrat in hrbet, dodatni bidoni, natančno postavljene oskrbovalne točke in stalno hlajenje med etapo niso več malenkosti. To so podrobnosti, ki lahko odločajo o tem, kdo bo v zadnjih kilometrih še sposoben napasti.
Tudi Mednarodna kolesarska zveza ima vročino že postavljeno v uradni okvir. UCI-jev protokol za visoke temperature predvideva oceno razmer glede na temperaturo in vlago ter ukrepe, kot so senca na startu, hladne pijače, zdrobljen led, več oskrbovalnih motorjev, sprememba ure starta ali celo nevtralizacija dela trase.
Francija danes tej zgodbi doda še drugi sloj. Météo-France (francoska državna meteorološka služba) je 23. junij označil za najtoplejši dan, odkar v državi izvajajo meritve, z državno povprečno temperaturo 29,8 stopinje in vrhom 44,3 stopinje v Pissosu. To še ne pomeni, da bo Tour nujno potekal v takšnih razmerah. Pomeni pa, da vročina ni več abstraktna možnost nekje v juliju. Je realnost, ki jo Francija živi tik pred začetkom največje dirke leta.
In prav zato je Pogačarjeva švicarska izjava pomembna. Ni govoril samo o zmagi. Govoril je o pripravi na razmere, v katerih lahko Tour postane drugačen. Ne nujno zaradi tekmecev, ampak zaradi zraka, asfalta, telesne temperature in tega, kdo zna v največjem pritisku ostati hladnejši.
