Tadej Pogačar je vajen novinarskih vprašanj. Kam bo šel na naslednjo dirko, kdo je njegov največji tekmec, koliko zmag načrtuje in kaj si misli o trasi Toura. Toda, ko so ga na nedavni virtualni vožnji pred računalniki preko platforme MyWoosh zasuli z vprašanji običajni kolesarski navdušenci (navijači), je dobil nekoliko drugačno izkušnjo in jo tudi navdušeno delil z vsemi, tudi z novinarji, ki jih je brez zadržkov s tem nekoliko zbodel.
Vprašanja navijačev so boljša od novinarjev
Očitno mu je bila ta 'drugačna' izkušnja zelo všeč. Po poročanju italijanskih novinarjev je Tadej večkrat pripomnil, da so vprašanja navijačev boljša od tistih, ki jih dobiva od novinarjev, saj slednji pogosto sprašujejo vedno isto. Na virtualni vožnji platforme MyWoosh se je zbralo več kot 10.000 udeležencev z različnih koncev sveta. Pogačar je vrtel pedale, odgovarjal na vprašanja in poskrbel za sproščeno druženje, med katerim pa je razkril tudi nekaj precej zanimivega. Predvsem, kako se pravzaprav pripravlja na najzahtevnejše trenutke največjih dirk.
Zmago si pred spanjem predstavlja v glavi
Ko ga je eden od udeležencev tega 'druženja' vprašal, ali pred dirkami uporablja vizualizacijo, Pogačar ni začel razlagati o zapletenih psiholoških metodah. Povedal je, da si večer pred dirko, tik preden zaspi, pogosto v mislih predstavlja naslednji dan. Razmišlja o tem, kaj vse bi mu lahko uspelo, kako bi se dirka lahko razpletla in kako bi lahko zmagal. Pri tem se namenoma osredotoča na pozitivne scenarije. Dejal je še, da tega ne počne po kakšnem posebej izdelanem sistemu. Gre za nekaj, kar doživlja precej naravno. Sam meni, da mu takšno razmišljanje pomaga, predvsem zato, ker pred dirko pozornost usmeri v stvari, ki si jih želi doseči, namesto v tiste, ki bi lahko šle narobe. Pogačar je v zadnjih letih zmagoval na največjih preizkušnjah svetovnega kolesarstva. Zdaj pa vemo še nekaj več o tem, kako se nanje pripravlja v trenutkih, ko ni kamer, spremljevalnih avtomobilov in množice ob cestah.
Tudi najboljši na svetu ima stvari, ki mu ne dišijo
Prav nič vzvišen ni bil niti pri vprašanju o virtualnem kolesarstvu. Čeprav se je tistega jutra pridružil množici na sobnih trenažerjih, je odkrito povedal, da sam ni prav velik ljubitelj takšnega treninga. Zanj je psihično zahteven, hitro se prepotí in precej raje kolesari zunaj. V smehu je celo pripomnil, da ima kljub zmernemu tempu pod seboj že pravo lužo znoja.
Vse skupaj je imelo tudi dobrodelen namen. Organizatorji so po množični udeležbi napovedali donacijo 10.000 dolarjev Pogačarjevi fundaciji, ki pomaga tudi mladim v boju z rakom.
