Že prve dni maja bo nastopila na uvodnih tekmah svetovnega pokala, ki ju bosta gostila kitajska Keqiao (balvani) in Wujiang (težavnost), in tam lovila 50. zmago v svetovnem pokalu. Po že tradicionalnih nastopih junija v Innsbrucku ter 4. in 5. septembra v Kopru bo sezono končala konec oktobra v čilskem Santiagu, evropski prvenstvi tako na balvanih kot v težavnosti pa bo izpustila.
Že od svetovnega prvenstva konec septembra v Seulu se s tekmicami niste več merili. Že močno pogrešate ta adrenalin in druženje s konkurenco?
Teh tekem se zdaj že zelo veselim, kakor tudi druženja. Res pa je, da imam že od OI v Parizu naprej v glavi le naslednje OI v Los Angelesu. Z Romanom sva že po njih naredila okviren načrt za naslednja štiri leta in vsaka tekma je samo postaja na poti do tega velikega cilja. Lansko in letošnje leto sta še edina, ko lahko dam več pozornosti tudi plezanju v skali. Še vedno pa ostajam v tekmovalnem ritmu, saj bosta naslednji dve leti spet zelo intenzivni in bo fokus izključno samo na OI.
Kako pogosto že zdaj pomislite na igre v Los Angelesu?
Zagotovo vsaj enkrat na dan. Večkrat pomislim, kakšna bo tam situacija, v katero smer gre stil postavljanja, katera izmed deklet kaže potencial in napredek iz prejšnjih let ter bo lahko tam zelo konkurenčna, se pa s tem nočem preveč obremenjevati. Koncentriram se predvsem nase in na to, da bom v Los Angeles prišla najbolj motivirana ter hkrati najbolj pripravljena.
Letos boste vendarle nastopili na nekaj več tekmah kot lani. Kako sta s trenerjem Romanom Krajnikom naredila njihovo selekcijo?
Izbrala sva tekme, na katerih najraje tekmujem. Balvanske tekme so z izjemo finalne strnjene v mesec in pol, ravno takrat pa so zelo dobre razmere za plezanje na skalnati steni v francoskem Ceusu, ki mi je že dolgo izziv. Tako sem se odločila, da se zdaj odpravim na Kitajsko, saj si želim ostati v stiku s konkurenco tako na balvanih kot v težavnosti. Če bi izpustila uvod na balvanih, ne vem, na katero tekmo na njih bi sploh lahko šla. Maj sem si namreč rezervirala za skalo, za kar bo naslednji dve leti veliko manj časa.
Nastopili boste tudi na finalu svetovnega pokala v težavnosti, ki bo letos v Čilu. Vam je to izziv tudi zato, ker tam še niste tekmovali?
V Čilu res še nisem bila in me res zanima, kakšna je tam kultura plezanja in kako se to razvija v Južni Ameriki. Tja grem tudi zato, da plezanje predstavim v najboljši luči. Ker je to tudi zadnja tekma sezone, se mi zdi dobro, da do konca sezone ostanem v pogonu in potem naslednje leto začnem tako, kot se spodobi. Drugače sem od nekaj organizatorjev dobila sporočila, naj pridem na tekmo ter da bodo pokrili vse stroške. Žal zaradi projektov v skali ne morem biti povsod.
Poleti bosta na balvanih v Barceloni in v težavnosti v francoskem Lavalu tudi evropski prvenstvi, ki so ju v koledar uvrstili precej pozno. Je to glavni razlog, da vas tam ne bo ali vam evropska prvenstva enostavno ne pomenijo več takšnega izziva?
Res je, da evropsko prvenstvo zame ni več poseben izziv. Na zadnjem pred štirimi leti v Münchnu sem naredila svoje in prvič postala evropska prvakinja, zdaj pa si v tem času raje najdem kakšen projekt v skali in tam vložim svojo energijo.
Zaradi manjšega števila nastopov nekaj let že tudi niste zmagali v skupnem seštevku svetovnega pokala. Imate sploh še željo, da ga še kdaj osvojite?
Res je, da bi za tak dosežek morala na še kakšno tekmo več, vseeno pa ne drži povsem, da o njem več ne razmišljam. Povsem možno je, da se bom naslednje leto ali nato v olimpijskem letu udeležila več tekem in se borila tudi za ta skupni seštevek.
Vaši treningi so usmerjeni tako za tekme na umetni steni kot tudi za skalo. Kako lahko čez zimo, ko dejansko ne morete plezati zunaj, delate temu primerljive treninge?
Če želiš preplezati neko težko smer, moraš plezati tudi v skali, da dobiš nek drug občutek, saj se tudi skala obnaša drugače kot umetna stena. Letos tudi zaradi čudnega vremena v skali nisem plezala toliko, kot bi si to želela. Vseeno sem v zadnjih letih tam plezala že toliko, da imam že dovolj izkušenj in vem, kako v skali delujem. Na treningih sem temu lahko prilagodila tako nekaj balvanov kot težavnost, kjer sem plezala tudi na Prevaljah. Tudi na Verdu na 'štalnici' sem naredila ogromno treningov, ki bodo pripomogli tudi v skali. Z Romanom sva našla neko dobro ravnovesje med vsem tem in oba čutiva, da to deluje.
Kot ste dejali, je vaša velika želja, da na prostem premagate smer Bibliographie na francoski gori Ceuse, ocenjeno s težavnostno lestvico 9b+, kar vam zadnji dve leti ni uspelo. Boste, če vam do sredine junija in tekem v Innsbrucku uspe preplezati omenjeno smer, potem čez poletje skalo dali malce na stran?
Bomo videli. Upam, da si najdem nek nov projekt, ki me bo res motiviral. Smer Bibliographie je seveda glavni cilj in za zdaj edini v skali, ko bom to realizirala, pa bomo razmišljali naprej. Nameravam pa plezati tudi na balvanih v Švici, kjer pa nimam nekega specifičnega cilja. Želim si samo preplezati čim več težkih balvanov.
V preteklosti ste bili že večkrat kritični do postavljavcev smeri, češ, da so pogosto prelahke. V katero smer gre ta trend?
To bomo videli na letošnjih tekmah. Na lanskih tekmah, na katerih sem tekmovala, sem dobila občutek, da nas postavljavci v težavnosti pogosto izzovejo, kakor tudi mi njih, da postavijo nekaj težkega. Zdi se mi, da se trudijo, da gre šport naprej in da lahko punce pokažemo to, za kar smo trenirale. Nasprotno bi za balvane rekla, da ta trend ne gre v povsem pravo smer. Preveč se gre v neko skakanje po balvanih, kar je najlažji način, da se tekmovalke med sabo ločijo. Vedno bo kateri spodrsnilo ali bo zgrešila oprimek, tako da bo potem lažje narediti neko razvrstitev. Tak način pa ni najbolj ustrezen, saj pri njem ne zmaga vedno tista, ki je najboljša ali najboljši. Res pa je, da se do OI lahko še marsikaj spremeni.
Kakšno težo ima za vas 50. zmaga v svetovnem pokalu, ki jo lahko ujamete že na Kitajskem?
Delček mojih možganov absolutno misli na to. Že ko sem dosegla 40. zmago, sem si rekla, da je naslednji cilj petdeseta, ki se sliši še bolje. Zelo si jo želim doseči že zdaj na Kitajskem. Ni pa dobro, da o tem preveč razmišljaš, saj si potem pod nepotrebnim stresom.
Trenirali ste tudi skupaj z olimpijskim prvakom iz Tokia, Špancem Albertom Lopezom. Kaj vam je prinesel takšen trening ter ali ga še s kom načrtujete tudi v prihodnje?
Vsake toliko časa je dobro imeti na treningu še kakšnega partnerja, s katerim se lahko primerjaš. To je bilo resnično super. Alberto je fantastičen plezalec ter tudi odlična oseba. Pri treningu sva se res dobro ujela. Lahko se je veliko naučil od mene, kot tudi jaz od njega. Med nama je bila zdrava tekmovalnost ter tudi ogromna motivacija, saj sva drug drugega porivala naprej. Čeprav sva skupaj trenirala le tri dni, so bili ti treningi res intenzivni. Oba imava ogromno izkušenj, ki sva si jih res dobro izmenjala. Upam, da se še vrne in bom z njim naredila še kakšen trening več. Trenutno nimam v načrtu kakšnega skupnega treninga s komurkoli drugim, saj do teh dogovorov običajno pride precej spontano. Mi pa pri postavitvi smeri večkrat pomagata nekdanja plezalca Gregor Vezonik in Martin Bergant, ki sta se po koncu plezalne kariere vrgla v postavljavske vode, kar je seveda super. Ker me dobro poznata, vesta, kaj postaviti in sem jima zelo hvaležna za to pomoč.
Baje jeseni spet pripravljate nek podoben projekt, kot je bilo lanskih 24 ur plezanja v Slovenski Bistrici.
O tem še ne morem povedati kaj več. Lahko rečem le, da bo to v začetku novembra v Ljubljani in gotovo velik spektakel z ogromno plezanja in dobrega vzdušja.
Ste optimistka, da bo plezalni center na Viču, ki ga župan Zoran Janković že nekaj časa obljublja, končan pravočasno?
Sem. Kar gospod Janković obljubi, ponavadi je, tako da sem kar prepričana, da bo to izvedeno. Upam pa, da res čim prej, da bomo tam lahko že trenirali za OI v Los Angelesu.
Gre po načrtu tudi selitev v novo hišo na Logu pri Brezovici?
Tudi to se odvija po načrtih in je projekt za letošnje leto. Ker bosta naslednji dve leti spet bolj intenzivni, je super, da ne bom izgubljala časa na cesti in si ustvarila lasten dom. Tega se že zelo veselim.
