Začeli bomo pri zadnjih dogodkih – redni in volilni skupščini, ki je bila dolga 45 minut in posledično najkrajša v zgodovini HZS. Matjaž Rakovec in tudi vi ste dobili nov mandat, lahko boste nadaljevali svojo zgodbo …
Tako bom rekel … HZS izvaja odločitve klubov. Ko sva prišla v vodstvo HZS, sem Matjažu rekel, da bi si želel, da bi imel vsak klub v predsedstvu HZS svojega človeka in člana v strokovnem svetu. Mi smo tako majhni, da res ne moremo odkrivati tople vode. Rad bi, da vsak klub čuti, da je del te zgodbe. V bistvu smo tako majhni in tako različni. Igramo v različnih ligah, HZS pa ima samo en produkt, ne kot vse druge države, in pri nas je ves čas treba iskati kompromise. Ko grem na sestanke z večjimi hokejskimi zvezami, s Finci in Švedi, oni govorijo o osemletnih načrtih, pri nas je to nemogoče. Pri nas delamo načrte za eno leto, pa me potem vsi 'čukasto' gledajo. Sicer imamo ideje za več let, a praksa je pokazala, da se moramo vedno prilagajati, kakšnim klubom pomagati, ekipe se selijo iz ene v drugo ligo, mi nimamo več rangov svojega prvenstva. In vse to je del vseh nas in smo res lahko veseli, da s člani igramo med elito. Fincem in Švedom ni nikoli nič jasno. Ne vedo, kakšna je naša baza, da imamo le sedem drsališč, … V njihovih očeh delamo čudeže in jih res. In to je delo vseh klubov! Vsako leto se pogovarjamo, kako bomo zapeljali sezono, da bomo naredili čim več konkurenčnih igralcev in to v svojih finančnih, infrastrukturnih zmožnostih. To ni lahko. Ne bom pa pustil, da bi kakšen klub propadel, ker si tega ne moremo privoščiti. Pa ne moremo ga niti poslati v nižjo ligo. Mi moramo zanj najti produkt, s katerim bo še vedno obstajal.
In ga vsako leto kot kaže tudi najdete?
Na sestankih strokovnega sveta imamo zato veliko debat, da bi zaščitili svoja prvenstva. Saj jih poskušamo, a članov Olimpije ne moremo enačiti z Mariborom, Celjem, … Mi se moramo prilagajati realnim razmeram in iščemo rešitve za vsak letnik igralcev posebej. Pogledamo, koliko igralcev imamo na primer letnika 2005 in v skladu s tem oblikujemo ligo. Skrbimo, da imajo dovolj tekem, ne premalo ne preveč, ker večina igra za dve selekciji in celo odigra več tekem, kot jih vrstniki odigrajo v tujini. To, kar mi delamo, je za nas nekaj normalnega, mi res delamo velike stvari. Pa če pogledamo vložke Avstrijcev, Italijanov, Madžarov v mlajših selekcijah, … pa smo povsod boljše uvrščeni kot oni. Naši trenerji in funkcionarji delajo čudeže s tem, kar imamo, vem pa, da se mnogi zunanji opazovalci ne zavedajo, kaj imamo. Oni pač vidijo zunanjo sliko. Jaz družbenih omrežij nimam in to mi pomaga, ker imam svojo pot. Odkar sem prišel na HZS, imam svojo pot in svoja pravila in nočem poznati negativnih komentarjev. Zdaj, po 16 letih, lahko rečem, da je hokej dosegel zgodovinske uspehe, dva nastopa na olimpijskih igrah, elitna SP, … in zdaj lahko rečem, da smo naredili dobre stvari. To kažejo rezultati. To ugotoviti ni neka umetnost, ko je nekomu neka slika všeč, nekomu pa ni. Tu je vse merljivo.
V športu ni hitrih obratov
Pa ste tudi vi kdaj dvomili vase, v svoje odločitve in poteze?
Da, na začetku sem tudi jaz mnogokrat premleval, se spraševal, ali smo na pravi poti ali ne, pa kaj lahko naredimo, izboljšamo, … Zdaj lahko rečem, da sem vesel, da smo veliko stvari uspeli zapeljati v pravo smer. V športu ni hitrih obratov. Olimpija je po bankrotu potrebovala 10 let, da je prišla tja, kjer je že igrala, kjer sem še jaz igral. Zdaj je Olimpija po vsem blizu tega, kakor je bilo pred 15 leti. To kaže, koliko časa po samo eni napačni potezi, ki sesuje vse, potrebuješ, da nekaj zgradiš.
Slovenska javnost, navijači znajo biti izredno kruti
Šestnajst let že traja vaša pot v vodstvu HZS. Na kaj ste najbolj ponosni, da ste v tem času naredili?
Ti hokejisti, ki zdaj prihajajo v ospredje ali so že tam, … Ko smo mi prišli na HZS, so bili oni stari šest let, zdaj pa so stari 21, 22 let in gonilna sila zadnjih uspehov. Šli so čez cel moj in Matjažev proces. Vedno bolj si zaupaš, da si delal prave stvari, ker to kažejo rezultati. A ves čas moraš imeti debelo kožo. Slovenska javnost, navijači znajo biti izredno kruti.
Ko sem jaz še igral, so bili do mene neprijazni, ker nisem bil tipičen hokejist. A tega sem bil vajen. Šteli so rezultati in če sem imel toliko in toliko točk, mi nihče ni mogel očitati, da sem slab. Lahko me niso marali, ker sem se mogoče malo drugače oblačil in obnašal kot ostali, a nihče mi ni mogel očitati, da nisem uspešen. In tukaj je isto. Nikoli nisem bil podvržen temu, da bi dvomil v stvari, ki jih počnem. Delam tisto, kar mislim, da je prav, in to tudi zagovarjam. To je velika odgovornost, ker nato vsi pričakujejo rezultate in zdaj te imamo. A kot v športni karieri dolgo časa potrebuješ, da prideš do rezultatov. Hokej sem igral od četrtega leta, ga profesionalno igral 23 let in težko se je bilo obdržati na tej ravni, ker so prihajali mlajši in boljši … A navajen sem se bil boriti, da sem ostal v ekipi.
Imamo minus, a pomagamo klubom
In videti je, da se dobro borite tudi v čevljih funkcionarja …
V tej funkciji, ki jo opravljam, se zdaj počutim zadovoljno, ker imajo igralci, vsi reprezentanti možnost, da se prodajo v dobre klube, da jih vidijo agenti, naborniki, da imamo v mlajših selekcijah bazo, zaradi katere se nam ni treba bati za prihodnost … Če bi se karkoli drugega zgodilo na tej skupščini, bi si klubi dejansko pljunili v svojo skledo. Oni vse soustvarjajo. Z Matjažem sva jim dala možnost, da zgodbo soustvarjamo skupaj. Nikogar nismo nikoli izključili, nikomur nismo odrekli pomoči, ko jo je potreboval. Reševali smo vse, ki so to potrebovali in to ne glede na to, da naša finančna situacija ni rožnata. Ravno obratno, imamo minus, pa pomagamo klubom. In to je pritisk, ki je samo moj, ker se jaz na vseh koncih dogovarjam, kako in kdaj bomo plačali. A če bomo nehali pomagati klubom, rezultatov ne bo, s tem pa denarja sploh ne bo. Potem pa se mi sploh ne bomo več pogovarjali o hokeju. Ekonomske logike tukaj namreč ni.
Lahko še malo bolj našim bralcem pojasnite, zakaj je tako?
Ko je na HZS prišel Matjaž Rakovec, ekonomist, je dejal, da moramo najprej sanirati dolg HZS. Da, a če bi sanirali zvezo, na olimpijskih igrah gotovo ne bi igrali, pa tudi uspehov zadnjih let ne bi bilo. Imeli bi sicer pozitivno bilanco, a to bi bilo to. HZS je tukaj predvsem, da ustvari pogoje, da si ti mladi fantje lahko naredijo kariere, tega si močno želim. Žal bo v našem prostoru Olimpija premalo, ker jih proizvedemo več, kot je potreba enega kluba. Zato bi rad, da bi tudi drugi klubi igralcem dali vsaj to možnost, da se po 20 letu pokažejo v nekem tekmovanju, da gredo denimo igrat za Kitzbühel v ligo AHL.
Res žal, ko se zgodi, da igralcu pri 20 letih rečejo, da zanj ni prostora
Glede na vse, kar ste do zdaj povedali, vam izzivov še zdaleč ne bo zmanjkalo, kajne?
Da, res je, imamo še precej izzivov. Želel sem si, da se Olimpija vrne na raven, kjer je, zdaj si želim, da to storijo še Jesenice, da to stori Celje itd. Mogoče pa bomo imeli čez pet let državno prvenstvo, ko bomo rekli, da bo morala Olimpija igrati celo sezono, ker ne bo več toliko boljša. Zdaj je tako zelo boljša, da nima smisla, da igra v prvem delu DP. Olimpija je vesoljska leta pred ostalimi, mogoče pa bo čez nekaj časa drugače, ko ji ne bo lahko zmagati v Kranju ali Celju. To si izredno želim, a to je najtežji del mojega dela.
Za vsakega, ki mora nehati igrati hokej, me boli srce. Do 20. leta je v tujini, ko starši za to tudi plačujejo, potem pa nima nikjer več igrati, ker ni kluba, v katerem bi se v treh sezonah dokazal, razvil in šel mogoče k Olimpiji. Zato si želim Jesenice, pa Bled. Želim si, da bi bili vsi plačani, a trenutna situacija tega ne dopušča. Če HZS zagotovi dobrega trenerja, palice, opremo in tekmovanje, kar tudi stori, in da staršem ne bo treba plačevati, bomo mi opravili že veliko dela. Na žalost. Tukaj je še vedno veliko na plečih staršev, nato pa mi je res žal, ko se zgodi, da igralcu pri 20 letih rečejo, da zanj ni prostora. Veseli me, da bo Celje po letu brez članske ekipe to spet sestavil in igral v ligi IHL. Slavija Jr. se je prijavila v tretjo avstrijsko ligo, v kateri že dve leti igra Maribor.
Če bi izpadli, bi se ta uspeha hitro pozabila
Malo se bomo še ozrli v maj, v elitno SP, kjer je Slovenija poskrbela za zgodovino! V kakšnih odnosih ste danes s Čehi in Slovaki, če se malo pošalimo?
Predvsem sem še danes vesel zaradi fantov, ki so na tej ravni, na tem SP tako vidni klubom, agentom. Pa to, da je o tem v Sloveniji veliko govora, kar tudi klubom, če znajo to izkoristiti, prinaša večje možnosti nekih sponzorstev, čeprav vem, da je to zelo težko. Taki rezultati nam večajo prepoznavnost, več je vpisa otrok v hokejske klube, to res na prav vse vpliva. Zaradi teh vidikov sem najbolj srečen. Vseskozi sem sicer govoril, da bom najbolj srečen, ko bo dosežen največji cilj, to je, ko bomo obstali med elito. Čehe in Slovake lahko premagamo in je v tistem trenutku vse videti super in krasno, a če bi izgubili zadnjo tekmo proti Italiji … Zmaga nad Italijo je bila nato pika na i in sta bila uspeha proti Čehom in Slovakom še večja, kot sta bila. Če bi izpadli, bi se ta uspeha hitro pozabila. Spet bi vsi počez tolkli, kako je bilo vse zanič in tako dalje. Vesel sem tudi zato, ker so fantje pomembno tekmo odigrali tako, kot so jo. Kot leto dni prej proti Francozom in to zelo dobro. To je pokazatelj, da imamo mlade fante, ki se znajdejo v teh odločilnih situacijah.
Zdaj bomo večkrat vidni
Kaj prinaša naslednja sezona? Kakšni so načrti?
Zelo me veseli, da smo končno evropski pokal narodov (EPN) spravili v pogon, kajti ta HZS precej prinaša. In v tem ne bodo tekmovali le moški, temveč tudi ženska reprezentanca, ki do danes takih turnirjev ni imela. To je nekaj, kar nam res daje možnost dodatne promocije. Res je, da ima hokej svetovno prvenstvo vsako leto, a hkrati se čez celo leto nič ne dogaja. Zdaj, ko se pogovarjam s sponzorji, jim lahko ponudim več. Ker smo le s SP premalo vidni. Zdaj bomo večkrat vidni. Tudi sami bomo organizirali turnir na Bledu in imeli dogodek, ki ga bomo lahko prodali. Čim to poteka v okviru IIHF, je to nek resen dogodek. Ko pa se bo liga narodov začela naslednjo sezono igrati z vsemi reprezentancami in se bo ob zmagah prehajalo v višjo skupino in ob porazih padalo v nižje, bo to spet imelo dodatno težo. To bo tekmovanje, ki bo spet dalo resne, prave rezultate. S tem bomo tudi napredovali, tukaj bomo, še preden bomo šli na SP, videli, kje dejansko smo z razvojem. Tako tekmovanje sem si tako silno želel, ker nas prisili, da res delamo celo leto in hkrati zaradi tega pridobivamo sredstva.
Za vsak evro se moram pravilno odločiti, kam ga bom dal
Pa bo evropski pokal narodov močno posegel v proračun HZS?
Ker v EPN IIHF krije stroške potovanja in ker gostitelj poskrbi za nastanitev, HZS, razen, ko bomo kakšen turnir gostili, to ne bo dodatno stalo, imeli pa bomo več programa. Prej smo se za vsak dan priprav pogovarjali, računali, kaj in kako, kaj se nam splača. Še vedno se bomo tako pogovarjali, seveda bomo ostali racionalni, ampak vsaj tri tekme se bodo odigrale na vsakem turnirju in okoli pet dni se bo lahko delalo na razvoju. Dogovarjamo se tudi za tekme moške in ženske reprezentance do 18 let itd.
Res se trudim, da s finančnimi sredstvi, ki jih imamo, te res vložimo v prava mesta in rezultati so pokazatelj, da smo jih vložili na prava mesta. Ti so vidni na vseh ravneh. V zadnjih sezonah smo vzpostavili tudi žensko reprezentanco do 18 let, poskušamo razvijati vse. Jaz sem zadolžen za porabo sredstev in te odločitve so vedno težke, ker se moram za vsak evro pravilno odločiti, kam ga bom dal. Kljub vsem težavam lahko rečem, da sem si oddahnil, ker smo se očitno v teh letih pravilno odločali, ker imamo reprezentance na ravneh, kjer jih imamo, in lahko rečem, da je to največji kapital, kar ga imamo. HZS obstaja zaradi hokejistov. Ne obstaja zaradi mene ali Matjaža ali funkcionarjev. Obstaja, da imamo mlade igralce in igralke.
Ti očitki me najbolj žalostijo
Ko smo ravno pri igralcih in igralkah ... Letos je marsikdo zastrigel z ušesi, ko je videl, da je v Sloveniji rojeni hokejist Tinus Luc Koblar igral za Norvežane in bentil, zakaj ne igra za Slovenijo?
V vsem tem me ti očitki najbolj žalostijo. Hokejska zveza Slovenije se z njim ni imela kaj pogovarjati. Po pravilih bi moral Koblar za igranje v slovenski reprezentanci najprej v Sloveniji igrati. On bi moral za slovenski klub igrati 16 mesecev, kot vsak tujec, kljub temu, da je tukaj rojen. Kaj naj staršem rečem, preselite se v Slovenijo, potem ko so to zapustili, ko je imel Koblar pet ali šest let? Kaj naj naredim? Jaz sem srečen, da se je slovenski fant prebil v ligo NHL. Jaz delam za slovenske fante.
Podoben primer bo tako, če bo kdaj Slovenija želela računati na primer na sina Anžeta Kopitarja, kajne?
Da. In ne bo samo on tak. Na Švedskem na primer že nekaj let igra 17-letni vratar iz Celja Anže Kerkoš Šarlah in je v pretekli sezoni že igral za švedsko reprezentanco do 17 let. Če bo zdaj igral za Švede, za Slovenijo ne more več igrati. Z njegovimi starši sem tudi govoril. A poglejte, veliko večjo možnost, če igra za Švede, ima, da se prebije v ligo NHL ali pa, da si kot Šved v švedski ligi naredi dobro kariero. Če ga mi pokličemo in če zaigra za našo reprezentanco do 18 let, ga Švedi nikoli več ne bodo mogli uporabiti, s čimer bi mu uničil kariero. Nisem tak in tega nočem. Pa, četudi bi bili mi ne vem kakšni prvaki …
Ko smo se prvič prebili na olimpijske igre, sem veliko poslušal o ideji, da naj zdaj po ligi NHL poiščem igralce, katerih starši imajo slovenske korenine, potne liste in da naj oni igrajo za Slovenijo na OI. Pa sem vsem govoril, da tudi, če bi lahko taki hokejisti na OI igrali, ne bodo! Če so se naši fantje uvrstili na OI in zmagali na kvalifikacijah, bodo tam igrali oni. Da bi na OI peljal neke igralce, ki jih nato nikoli več ne bomo videli, samo zato, ker si ti želijo, da igrajo na OI? Tega ne bom naredil! Naši fantje, slovenski fantje, ki so šli čez slovensko hokejsko šolo, so si na kvalifikacijah priborili OI! Če bi bil jaz mahnjen na lovorike, pa nisem, bi rekel, super, imamo deset enhaelovcev s slovenskimi potnimi listi in bomo z njimi na OI na primer peti. A tega ne bom naredil. Jaz slovenskim fantom želim najboljše. Tudi Koblarju, da bo igral v ligi NHL. Verjetno je bila njegova pot na Švedsko, kjer je igral zadnjo sezono, z Norveške lažja, kot bi bila iz Slovenije. Vesel sem zanj. Vseeno smo mi Slovenci, vseeno je drugače, kot če je igralec Norvežan ali Šved, ko je lažje, ker so to velike hokejske nacije. Da bom nekega slovenskega fanta pripeljal samo zato, da bodo pri nas vsi veseli, a mu bom s tem odvzel boljšo kariero … Tega ne bom naredil.
Edo Terglav si je to zaslužil
Če nadaljujeva pri slovenskem selektorju: Edo Terglav bo rise vodil še štiri leta, kar je novica, ki je nedvomno razveselila hokejsko javnost in tudi vas.
Edo Terglav si je želel ostati selektor Slovenije in da to čim prej rešimo, da tudi on ve, pri čem je. Verjamem, da bi, ob vsem tem uspehu, dobil še kakšno drugo ponudbo. Vemo, kje so trenutno Francozi, da je on skorajda Francoz, verjetno bi ga s temi uspehi res kdo drug zelo hitro angažiral. V bistvu si podaljšanja našega sodelovanja ni samo zaslužil, temveč mi je bilo z mojega vidika to nekaj normalnega. Ko sva se prvič pogovarjala, sem mu takoj rekel, da si želim čim več mladih fantov v reprezentanci, da smo o tem preveč samo govorili, da je čas, da to dejansko tudi naredimo, da reprezentanco pomladimo in ne glede na morebiten izostanek rezultatov, pa da bodo vsaj izkušnje pridobili. Pa je pomladil reprezentanco in so ti mladi fantje prvič po letu 2005 obstali med elito. Kar zadeva podaljšanja sodelovanja, je bila to tako njegova kot moja želja. To si je zaslužil in sem naredil izjemo. Pogodbo je podpisal, preden smo mi dobili nov mandat na HZS. Mislim, da je bila to prava odločitev, a še enkrat, to je bila izjema, ne pravilo. Načeloma se držim tega, da imajo vsi trenerji vseh reprezentanc dogovore sklenjene v skladu z mojim mandatom, da jih ne obesim nasledniku, kot je bilo, ko sem moral, ko sem prišel na HZS, odpustiti Johna Harringtona pa Danyja Gelinasa itd., in se ukvarjati z nekaterimi stvarmi, ki niso bile v mojem konceptu delovanja.
To je res velik projekt in kot slovenski hokej od tega lahko dobimo res veliko
Dotakniva se še velikega projekta leta 2032, ki ste ga prestavili, – organizacije ene skupine SP elite v Sloveniji. Kakšni so dejanski načrti?
Na zadnjem kongresu v Švici sem govoril s predsednico madžarske zveze in članico sveta IIHF Zsuzsanno Kolbenheyer in njenimi operativci, da bi spet začeli obujati to idejo. Madžari so seveda vsi zagreti, zelo jim je žal, da se je leta 2022 zgodilo to, kar se je. Glede na to, da smo zdaj oboji dvakrat obstali, čutijo, da je to res dobra priložnost. Zdaj imamo tudi po športni plati zagotovljene vse pogoje, takrat jih nismo imeli, in lahko normalno kandidiramo. Skupaj imamo že vsa znanja, IIHF je že takrat vse potrdil, zdaj moramo spet pridobiti zeleno luč obeh vlad, da dobimo določena sredstva.
Seveda je še veliko stvari za postoriti, ampak želja obstaja in to bi res poskusil speljati, še posebej, dokler je tu val neke evforije. Vseeno nam štiri leta dajejo možnost, da to lahko toliko časa gradimo, se dobro pripravimo, pa promoviramo. Verjamem, da bi bilo to prvenstvo uspešno tako za njih kot za nas. Prineslo bi nam tudi neke finančne in kadrovske perspektive, pa dvorane … Če se z Madžari ne bi dogovorili, so tu še Slovaki, ki bi sicer raje SP organizirali sami. A če bi to storili dvakrat zapored, pa da bi jim mi ponudili, da bi oni gostili tekme za kolajne, bi z nami z veseljem sodelovali. Take so naše želje in res si želim, da bi izkoristili to priložnost in soorganizirali SP elite. To sem predstavil tudi predsedstvu HZS, tudi za to, ker bo to vsakemu članu prineslo ogromno dela. To je res velik projekt in kot slovenski hokej od tega lahko dobimo res veliko.
Želel bi si, da bi bil Anže vpleten v naš hokej
To pomlad smo vsi spremljali konec kariere Anžeta Kopitarja, ki se zdaj celo vrača domov. Ste v tem pogledu razmišljali, da bi tudi njega, mogoče tudi ne takoj, poskusili prepričati v kakršnokoli vključitev dela v slovenskem hokeju?
V bistvu, ko je Anže še igral, sem ne njemu, temveč njegovemu očetu Matjažu velikokrat rekel, da nihče ne bi bil bolj primeren kot pa Matjaž, da umiri ta jeseniški kotel in pripravi vse, da bi Anže, ko bo končal kariero, mogoče deloval tu. Matjaž je trener, Gašper je trener, Anže je znana osebnost, … Mogoče sem pred desetimi leti na to gledal preveč vizionarsko, oni takrat niso o tem nič razmišljali. Želel bi si, da bi bil Anže vpleten v naš hokej. Ljudje, kot je on, prinesejo težo in zaradi tega je vse skupaj lažje speljati. On je svetovno znana oseba in hokejist, on bi veliko svojih mednarodnih znanstev pripeljal k nam, v smislu kot ima Olimpija mednarodnega partnerja. To bi bilo nekaj, kar bi bilo vsem nam v interesu, a predvsem mora to biti želja človeka, ki to počne. Da je to moja želja, moja vizija, je povsem vseeno. Človek si mora sam to želeti, sam ugotoviti, da ga to zanima. Tisti, ki delamo v športu v zadnjih letih, vemo, kako težko je delati v športu. To ni lahko. Lahko je pljuvati, lahko je biti glasen iz bifeja, težko pa je delati. Težko je delati z ljudmi, težko je delati z mladimi, težko je delati v športu. Jaz bi si najbolj želel, da bi se Anže vpletel ali v jeseniški klub ali mogoče v blejski klub, ki se bo čez leto dni pridružil ligi AHL, ker bi to na primer veliko pomenilo za mlade igralce. Jasno je, da bi bil Anže kot blagovna znamka, dodana vrednost katerikoli zgodbi, v katero bi vstopil. Toda to si mora najprej želeti on. Hkrati ne smemo prehitevati, kot so na Jesenicah, ko so dali pobudo, da bi Podmežaklo preimenovali v dvorano Anžeta Kopitarja. In, kaj se bi zgodilo? Kaj bi s tem dobili? Super, a zaradi tega Anže ne bo prišel na Jesenice in jim dal denar. Vsaka stvar terja čas in glede vsake stvari moraš biti realen. Anže si bo verjetno zdaj najprej vzel čas zase, da se sprosti, mogoče pa mu kdaj slovenski hokej postane zanimiv. Ali zaradi sebe, sina, kakorkoli. Če mu bo kdaj zanimivo, verjamem, da se bo tega resno lotil in bo lahko veliko naredil že samo zato, ker je Anže Kopitar, ker je kot magnet, ki ljudi privlači.
