Na svetovno dvoransko prvenstvo je odpotovalo 13 slovenskih atletov in atletinj, a realne možnosti za lep dosežek je imela že pred prvenstvom le skakalka s palico Tina Šutej. Veteranka, 37-letna Ljubljančanka, na začasnem (ali pa stalnem? delu v Celju), je edina, ki tekmuje na tako visoki ravni, da se lahko spogleduje s kolajno. Ostala dvanajsterica? Bolj kot ne priložnost za dokazovanje in okušanje velikega dogodka. Taka prvenstva so, v športu kot je atletika, priložnost, da športniki iz glave izbijejo strah pred velikim odrom.
Na žalost pa je treba reči, da je na vse slovenske športnike vplivala kalvarija, ki so jo doživeli s potjo na Poljsko. "Ni bilo lahko, toda to ni izgovor. Jaz sem tekel in moral bi narediti več," je po izpadu v prvem krogu teka na 60 m razočarano govoril novi slovenski rekorder Anej Čurin Prapotnik. Pošteno? Pošteno.
Lovro še najbolje
Tekač na 400 m Lovro Mesec Košr, vnuk nekdanjega smučarskega skakalca v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, Marjana Meseca (nastopil je na prvem svetovnem prvenstvu v poletih v Planici leta 1972), se je še najbolje odrezal od slovenske peterice. Napredovanje v polfinale teka na 400 m je izgubil za stotinko, na koncu pa osvojil 18. mesto s časom 46,71. Tri stotinke so od polfinala ločile Čurina Prapotnika in je bil skupno 30. s časom 6,65. Jernej Gumilar je imel s 6,73 prav tako na 60 m skupno 38. izid. "Mednarodna zveza je sporočila, da bom nastopil na prvenstvu, ko sem se že začel pripravljati za poletno sezono. Potem smo na hitro prilagodili treninge. Želja je bila preboj v polfinale, a mi za las ni uspelo. Za zaključni sprint v zadnjih 50 m nisem imel več moči. A zdaj vem, da sem se povsem približal najboljšim in se lahko z njimi kosam," je dejal Mesec Košir.
Po pričakovanjih je v prvem krogu izpadel tudi Jan Vukovič v teku na 800 m (30. mesto, 1:50,83). Tudi on je bil že z mislimi v poletju, pa so ga naknadno uvrstili na seznam za nastop na prvenstvu. Poleg tega, pa je deset dni nazaj še nerodno padel s kolesom in si lažje poškodoval koleno, tako da ni mogel iz sebe iztisniti tega, kar je želel. "Želel sem se boriti. Želel sem pokazati, da sem tu, da imam ja*ca. Zato sem sredi teka napadel in pokazal, da sem živ. Vedel sem, da je bila ta skupina za moje trenutno stanje premočna," Jan ni hotel pasti brez izstreljenega naboja.
Vampirji
In na prvenstvo je neposredno s Kanarskih otokov prišla tudi Anita Horvat, ki ima že dve kolajni z dvoranskih prvenstev. Anita je ena najboljših atletinj Slovenije v zadnjem desetletju, finalistka teka na 800 m na velikih tekmovanjih in tudi tista, ki je domov že prinesla srebro in bron z dvoranskih prvenstev stare celine. Letošnja zimska sezona ji ni šla po načrtu. Poskušala je, zbolela, se potem vrnila k treningu in upala, da se ji bo posrečilo v Torunu. Pa se ji ni. "Odstopila sem, ker mi je telo dejalo, da ne more več. Proti temu ne moreš. Upala sem, da bom lahko, pa ni šlo," je govorila Anita, ki si je pred pogovorom z novinarji v zela kar nekaj časa. Da se je zjokala, da je iz sebe dala solze razočaranja, strahu in bolečine. Človeško je delati napake, človeško je pasti po tleh, pasti na dno. In človeško se je tudi pobrati. In to razumemo vsi.
Včasih se zdi, da mnogi športniki in posebej športnice novinarje vidijo kot vampirje, ki vsakemu, ki se razgali zasadijo zobe v vrat in mu spijejo kri. Precej daleč od resnice. Res je, da 'raja' želi kri in da danes nismo nič boljši kot 'drhal' v rimskem koloseju, toda vsi skupaj seveda razumemo bolečino, razočaranje, strah. Nenazadnje smo se vsi kdaj znašli v taki ali podobni situaciji. Anita je razočarala, ni izpolnila pričakovanja, padla je izpit. Toda to še ni konec sveta. Sama dobro ve, kakšni so bili razlogi za to. In treba jih je sprejeti. Brez ugriza v vrat.
"Pričakovala sem, da bom spet močna in bom lahko na tem prvenstvu spet tekmovala tako, kot sem na začetku zimske sezone. Očitno pa moje telo na to še ni pripravljeno. Šibka sem bila od drugega kroga naprej in sem komaj zdržala. Nisem videla pomena v tem, da bi šla v 'rdečo cono' in telo prisilila, da naredi več, kot je sposobno," je z bolečino v očeh govorila Horvatova. Da, življenje, šport prinaša tudi bolečino. Udarce, ki jih moraš znati sprejeti in se z njimi soočiti. Drugače ne preživiš. In Anita je že večkrat pokazala, da zna preživeti.
